Zgodba o uspehu, ki ga ni!

uspeh


Zgodbo o uspehu bi seveda lahko začel pisati še drugače, uspešneje, a nič takega se ni zgodilo, kar bi me spodbudilo k takemu pisanju. Nič optimizma in zanosa ni več v naši dolini Šentflorjanski. Imeli smo vlade, ki so bile bolj same sebi namen, samovšečne, namesto da bi bile všečne nam, ki smo jim zaupali, da nas vodijo skozi trnovo pot do uspeha. Do zgodbe o uspehu, pravzaprav. Prvi znaki tranziciofrenije, (beri: huda bolezen nezmožnosti presoje zunanjih evropskih trendov in svetovne politike) so se začeli kazati že kmalu po osamosvojitvi, ki je bila odsev prvinske groze in strahu. Naslov pravljice o uspehu smo že v drugem ponatisu brali kot – tragedijo nemoči in neuspeha, saj so podjetja prehajala v zasebno last, tudi taka, v katerih so zaposleni z udarniškim delom in odrekanjem dnevnega zaslužka gradili svoj lepši jutrišnji dan, a založniki so nas vsake toliko časa še vedno nagovarjali, da gre za pravljico. Slovenija je že nekaj let v stresu, saj je znano, da stres lahko doživi tudi družba, država, in ne le posameznik. Vsaka vlada je k takemu stanju prispevala kanček pelina in namesto mleka in medu, se je kmalu začel prelivati in izlivati le še, žolč. Pri nas se je v uvodu zgodbe o uspehu, uveljavilo načelo, zmagati za vsako ceno. Gre za boj med našimi in vašimi, za boj med dobrim in zlim. Zmagovalci imajo božansko moč. Ta moč se v slovenski politiki odraža tudi tako, da smeš po mili volji odrivati na rob družbenih procesov vsakogar, kjerkoli in kadarkoli, in da za elite veljajo drugačne norme kot pa veljajo za navadne državljane. Povprečen Slovenec vse bolj prihaja do spoznanja, da sta na svetu, ne glede kako je politično urejen, dve vrsti ljudi. Zmagovalci in poraženci. Tisti, ki v politiki iščejo užitke in naslade, in seveda tisti, ki pred svojo nemočjo in bolečino nad razmerami bežijo. Že kam! Več kot 90 odstotkov Slovencev životari in beži, pa naj statistike še tako dokazujejo, da to ni res. Kako dolgo še, se v nemoči sprašujejo, bo lačni »futral« sitega?

Ko sem pred dobrimi desetimi leti v nekem intervjuju, takratnega vodjo Vladne službe za evropske zadeve, Igorja Bavčarja vprašal, kako visoka bo naša članarina v družbi imenitnih evropskih držav, mi je odgovoril, da bo ta pristopnina seveda visoka, vendar bodo še višje ugodnosti, ki jih bo naša država deležna!? V njegovem odgovoru sem čez čas prepoznal drugo plat resnice, ki je približno taka, kot bi nekdanji delavec SCT-ja ali Vegrada ali Mure, potrkal na vrata prestižnega golf kluba in povprašal po članstvu. Vsak član je seveda dobrodošel, če si vodstvo kluba od njega obeta kakšne koristi in če se strinja s pogoji delovanja kluba. Pogoje pa ne narekuje on, prišlek, pač pa tisti, ki so si ta klub zamislili in ga postavili na noge. Tudi EU, pa naj bo še tako zavita v plašč demokracije, navidezno ogrinjalo močne Evrope, ki bo uspešno konkurirala vedno dovolj zvitim združenim ameriškim državam Motiv je osnovni nagon človeka po ukrepanju. Motivi krepijo duha in če želiš državo – ne le posameznika – motivirati, ga spodbuditi (jo spodbuditi) k nečemu, moraš poznati njegove ali njene potrebe in želje. Nič ni bolj iluzornega, kot pa se v času odraščanja primerjati s formirano odraslo osebo, prižgati cigareto, popiti kozarec vina in si domišljati, da si odrasel, zrel in uspešen. Slovenija je dolgo, predolgo živela v svetu izkrivljenih ekonomskih percepcij, ali pa si je zavestno zakrivala oči pred resnico. Nekdanji voditelj skupne države je v razmerah, ki niso bile rožnate, rad dejal približno takole:
»Pa dobro, drugovi, situacija je mnogo ozbiljna ali zajedno čemo nači neko rješenje..!« Vsi smo mu verjeli in še krepkeje pljunili v roke. Pri nas pa danes ni nikogar, ki bi si upal izreči kak podoben stavek in bi njegove besede naletele na plodna tla, da bi mu ljudje verjeli.

Med Slovenci ima politika ves čas negativen prizvok, saj se na tako majhnem geografskem prostoru ta pojem, hočeš nočeš, vedno dotika oblasti, znotraj katere cilj vedno opravičuje sredstva. Pri nas je politika preveč na očeh, kar je seveda dobro, vendar pod pogojem, da bi se vzporedno s politično kulturo razvili še instrumentalni odnosi do nje. Dober politik v prvi vrsti dela za lastno korist, sicer si ne zasluži laskavega predznaka, dober. Morale v politiki ni! Politika je preveč brezobzirna do tega človeškega imperativa, saj vsakogar, ki se znajde v njej in začne delovati, kot deluje vsemogočni sistem po principu zobatega mehanizma, kjer vsako kolesce igra pomembno vlogo, posrka vase. Etično bi seveda bilo, da bi ta posameznik, pošten posameznik, začel obračati kolesje v drugo smer, ampak potem bi se porušil sistem, pokvaril bi se mehanizem, ki uravnava politiko.

Skoraj štiristo milijonov Evrov smo dali Grkom za reševanje njihovih težav. Približno 250 Evrov na prebivalca. Najbrž od tega denarja ne bomo videli niti centa, če bo prišlo do nekontroliranega bankrota države, do finančnega kolapsa bogate, a mnogo bolj zbirokratizirane države kot je naša. Grški BDP je bil lansko leto ocenjen na 320 milijard US$ (dobrih 200 jih imajo naloženih njihovi milijonarji v tujih bankah), Slovenski pa le »borih« 50 milijard,(https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/si.html) pa še zadolženi smo za 15 do 17 milijard, (vsak državljan Slovenije ima približno 8000 evrov dolga) saj točnega zneska ne poznata ne Križanič, ne Vasle. Dobrih sedemsto petdeset tisoč slovenskih delavcev »solidarno« rešuje turistično velesilo Grčijo, ki ima trikrat več zaposlenih, torej aktivne populacije, kot pa ima Slovenija prebivalcev. Bonitetna ocena naše države pada in bo še padala. Denar na finančnih trgih še nikoli ni bil tako drag, kot je danes. Ampak, v času konjunkture ga nismo kupovali, zdaj, v recesiji, ga bomo pa morali.

Aristotel je zapisal, da so možne tri državne ureditve. Prva je monarhija, v kateri se vladavina lahko sprevrže v tiranijo, druga oblika je aristokracija, kjer peščica mogočnežev vlada nad večino in se lahko tako vodenje sprevrže v oligarhijo, tretja oblika pa je politia – demokracija, ki pa se zlahka sprevrže v prevlado – sodrge. Nekdo je nekoč dejal nekako takole: »Jebeš državu, koju su stvorili pesnici. Država mora biti rođena u krvi i bolu, kao dete…«

»So, What…!« bi dejal nekdo drug.


Črt Kanoni