Zapisovanje glasbe

V preteklosti so glasbo zapisovali z drugačnimi znamenji, kot jih poznamo v sodobnem času, in prav tako niso uporabljali vseh petih črt notnega črtovja.
Grki so uporabljali dve vrsti zapisa. Instrumentalno glasbo so zapisovali s simboli za različna ozvezdja, vokalno glasbo pa z velikimi črkami grške abecede, pri čemer je posamezna črka ustrezala imenu tona. Grški glasbeni zapis se je ohranil do 4. stoletja našega štetja, nato pa potonil v pozabo.

note

Lestvice ki jih uporabljamo danes in so sestavni del glasbene zahodno-evropske kulture, slonijo na dediščini starih Grkov in so se skozi stoletja preobražale, dokler niso prevzele obliko, ki jo poznamo danes.

Vse glasbene kulture uporabljajo lestvice, vendar ne na enaki način, tako kot smo vajeni v zahodno-evropski glasbeni kulturi. Nekje je tonov v lestvici manj ali je razporeditev pol tonov drugačna (npr. v indijski lestvici). Ena najstarejših lestvic izvira iz Kitajske in jo imenujemo pentatonska lestvica. Dobimo jo tako, da iz durove lestvice vzamemo 4. in 7. ton (npr. v C-duru bi z uklanjanjem 4. in 7. tona dobili naslednjo pentatonsko lestvico: »c-d-e-g-a«).

Sledi pentatonske lestvice so opazne npr. v afriški ljudski glasbi in zelo močno v škotski in irski ljudski glasbi. Pentatoniko je možno zaslediti tudi v glasbi ameriških Indijancev, v glasbi civilizacij Meksika in Peruja ter v antični glasbi. Na temelju antičnih glasbil je možno spremljati pentatonsko lestvico celo 2800 let pred našim štetjem.


Vinjen menih in sveča


Pred davnimi stoletji pa so tudi tone označevali po nekakšnih cerkvenih sistemih (teh je bilo 6). Naposled so se le strinjali in uvedli en sistem in oznake za tone a, b, c, d, e, f in g.
Uvedli so tudi oznako za znižani b ton in sicer so ta ton takrat označili kot “b quadratum”. Navaden b ton je ostal b, imenovali pa so ga “b rotundum”.

Imeli so torej “b rotundum” ter “b quadratum” in neki nemški cerkveni menih je imel nalogo, da ta sistem prepiše za germansko govoreče dežele. A tiste dni še ni bilo fotokopirnih strojev in vse je bilo treba ročno prepisati. Tako je menih (menda ob svetlobi sveče in z malce vina v krvi) pri prepisu izvirnika naredil napako in pri “b quadratum” pozabil narisati tisto čisto spodnjo vodoravno črto in tako zapisal črko “h”. Iz njegove knjige so nato prepisovali drugi menihi in iz njihovih spet drugi. Vsi pa so zraven prepisali to napako.

Ker je črka h logično nadaljevanje zaporedja a-g in ker so tako lahko sedaj malo bolje ločili “b rotundum” in “b quadratum” so Nemci ta sistem kar obdržali. Kasneje je bil ta sistem všeč tudi njihovim tiskarnam v 16. stoletju in pa skladateljem, kot npr. Bach.

Odkod izvira razlika med ameriškim in našim poimenovanjem tona H ?

V ameriški literaturi (internetni) pa tona H ni. Sploh ne obstaja! Pravzaprav obstaja, samo imenuje se tam drugače: “B”.

Resnici na ljubo je treba povedati, da ima ameriški sistem v sebi malo več logike, kot naš, saj si imena tonov lepo sledijo po abecedi, če začnemo na primer pri A:
A, B, C, D, E, F in G
pri nas pa:
A, H, C, D, E, F in G.


Pa še:


Note se tudi v nekaterih evropskih državah imenujejo drugače: v Sloveniji rečemo noti »h« = »h«, v Angliji se reče noti »h« = »b«, v Franciji se reče noti »h« = »sol« (solmizacijski zlog) itn.
Pa zakaj bi enostavno, če lahko zakompliciramo!

Viri:

http://www.trzalica.com/
http://www.musicnotes.com/sheetmusic/mtdFPE.asp?ppn=MN0053244
http://www.musicnotes.com/sheetmusic/mtdFPE.asp?ppn=MN0104547
www.unisvet.si/lorena_mihelac_uvod_v_glasbeno_teorijo
http://quizlet.com/8105777/speller/embedv2/?hideLinks

Slika: FreeDigitalPhotos.net