Zaključena podnebna konferenca COP19


V Varšavi se je zaključila 19. mednarodna konferenca o podnebnih spremembah (COP19), kjer države pogodbenice nadaljujejo pogajanja o novem globalnem podnebnem sporazumu pod okriljem Združenih narodov. Konference se je kot članica uradne delegacije Evropskega parlamenta udeležila tudi dr. Romana Jordan, ki je izkupiček pogajanj označila kot klavrn: »Koliko ljudi bo moralo še umreti in koliko ljudi bo narava še vkleščila v svoje grozljivo močne in mogočne sile, da se bodo politiki uspeli resno dogovoriti, kaj morajo narediti in kako si bodo odgovornosti države razdelile med sabo?«


»Največji uspeh pogajanj v Varšavi je dogovor, ki bo preprečil hitro krčenje gozdov in spodbudil pogozdovanje. Gre za sodelovanje med razvitimi državami, ki tistim v razvoju finančno pomagajo pri ohranjanju gozdov. Drugje pa je izkupiček bolj klavrn. Kljub temu, da so pogajalci podaljšali pogajanja za en dan, njihov dogovor ne vliva mnogo zaupanja, da bo čez dve leti dosežen sporazum, ki bo resnično omejil segrevanje zemeljskega ozračja na največ 2 oC. Razvite države so se zavezale k finančni pomoči državam v razvoju, v zameno pa dobile njihov pristanek, da smo za omejevanje izpustov odgovorni vsi, ne le razviti svet. Dogovori so načelni, glede njihove izvedbe praktično ni bilo napredka. Glede na to, da je pravkar izšlo peto poročilo Medvladnega panela o podnebnih spremembah z jasnimi številkami o posledicah človekovih izpustov na okolje in da je v novembru prizadel Filipine doslej največji tajfun Haiyan, se sprašujem: Koliko ljudi bo moralo še umreti in koliko ljudi bo narava še vkleščila v svoje grozljivo močne in mogočne sile, da se bodo politiki uspeli resno dogovoriti, kaj morajo narediti in kako si bodo odgovornosti države razdelile med sabo? A vendar ostaja upanje, da bodo tako kot so politike uspeli združiti in povezati v skupno ukrepanje gozdovi, leta 2015 našli podobno mero odgovornosti in ambicij za ukrepanje proti podnebnim spremembam,« je izid pogajanj ocenila dr. Romana Jordan.


OZADJE:


Problematika podnebnih sprememb se na svetovni ravni rešuje v okviru Konvencije Združenih Narodov o podnebnih spremembah in njej pripadajočega Kjotskega protokola. Temeljni mednarodnopravni dokument na področju podnebnih sprememb je Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembah podnebja (UNFCCC – United Nations Framework Convention on Climate Change), ki je bila sprejeta leta 1992 v Riu. Določila konvencije, h kateri je pristopilo 195 držav (podpisalo jo je 165 držav), za države niso zavezujoča, zavezujoča pa so določila Kjotskega protokola, po katerem imajo razvite države (države Aneksa I) obveznosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v obdobju 2008─2012.


Kjotski protokol je bil na lanskoletni konferenci v Dohi podaljšan s t. i. »drugim obdobjem zavez« do leta 2020 in zajema omejeno število držav, ki skupaj štejejo le 15 % svetovnih emisij. ZDA, Kanada, Rusija, Japonska in Nova Zelandija so ga zavrnile. Prav tako podaljšan Kjotski protokol ne vključuje zavez Indije in Kitajske. Slednja je že leta 2008 prispevala 23 % k svetovnim emisijam CO2, njen delež pa se še povečuje.


Za pripravo novega pravno obvezujočega podnebnega sporazuma, ki bo zajemal vse države, je bila ustanovljena Durbanska platforma. Pogajanja so na letošnji konferenci COP19 v Varšavi potekala po dveh tirih Durbanske platforme: 1. tir vključuje pogajanja o sporazumu 2015, 2. tir pa zajema ambicije znižanja izpustov do leta 2020. Pogajanja v omenjenem okviru potekajo o naslednjih vprašanjih: katere države bo vključeval novi podnebni sporazum ter za koliko se bodo posamezne države zavezale k izpustom, na kakšne načine lahko države to zmanjšanje dosežejo (z uporabo mehanizma čistega razvoja, trgovanja z emisijami, preko ohranjanja gozdov ter ponovnega pogozdovanja), razvoj in prenos čistih tehnologij ter kako bodo razvite države pomagale pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami oziroma z njihovimi neugodnimi učinki državam v razvoju.


Izid COP19 v Varšavi:


Izid pogajanj o sporazumu do leta 2015: vse države morajo čim prej začeti oziroma okrepiti svoj prispevek k skupnemu znižanju emisij na nacionalni ravni še pred letom 2015. S tem je bila dogovorjena časovnica za podnebna pogajanja v Parizu. Vendar pa namesto o “obvezi” znižanja emisij sprejeto besedilo govori le o “prispevku” držav.


Izid pogajanj o ambicijah znižanja izpustov pred letom 2020: razvite države morajo izpolniti svoje obveze, vključno z blaženjem, adaptacijo, razvojem ter s prenosom tehnologij ter podporo. Po drugi strani morajo države v razvoju izpolniti svoje nacionalne načrte znižanja emisij.


Ustanovljen je bil Varšavski mehanizem za “Izgubo in škodo” najbolj ranljivim državam pri odpravljanju posledic zaradi pojavov, povzročenih s podnebnimi spremembami.


Sprejet je bil niz ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov zaradi krčenja in degradacije gozdov (t. i. pobuda REDD+), ki je sedaj podprta s finančno pomočjo v višini 280 milijonov USD.


Razvite države bodo prispevale 100 milijard USD do leta 2020 preko Zelenega podnebnega sklada v okviru Združenih narodov.


Prihodnji ukrepi EU:


Evropska unija je sprejela dogovor o novem Večletnem finančnem okviru (MFF) za obdobje 2014-2020, kjer bo za podnebne ukrepe namenjenih horizontalno 20 % celotnega proračuna. Največji del sredstev je namenjen krepitvi rasti in konkurenčnosti, inovacijam ter delovnim mestom. Kmetijstvu bo tudi v novem proračunu namenjenih 37 % sredstev, koheziji pa 33 %. Poleg tega Evropska komisija pripravlja predlog o podnebno-energetski zakonodaji Unije do leta 2030.


Slovenija


Konvencija ZN za podnebne spremembe je v Sloveniji začela veljati 29. februarja 1996. Slovenija je Kjotski protokol podpisala 13. junija 1992 ter ratificirala 1. decembra 1995. Skladno z njim ima Slovenija tudi v Kjotu 2 obveznost zmanjšanja izpustov za 8 %. Evropska unija ima kot celota obveznost 20-odstotnega zmanjšanja izpustov do leta 2020.


Vir: Služba za odnose z javnostmi
poslanke v EP dr. Romane Jordan