Zakaj sem volil Fištravca



Najprej moram poudariti dve stvari, da si lahko bralci razložijo kontekst tega pisanja. Vsaj 15 let se nisem udeležil nobenih volitev ali referendumov v Sloveniji. Moj odnos do uveljavljanja te pravice je, da so politiki tisti, ki želijo, da jih s svojim glasom pooblastim, da v mojem imenu in za moj račun upravljajo javno dobro. Niti pod razno nikomur nisem dovolil, da bi mi sugeriral, da bi uveljavljal svojo državljansko pravico samo zato, ker bi naj bil nekdo manj slab od konkurence.

Kot volivec sem delodajalec politikov, zato pričakujem, da me bodo znali prepričati, da jim s svojim glasom izrazim svoje zaupanje in jim podelim, iz davkoplačevalskega denarja kar dobro plačano javno službo.

In vsaj 15 let me v to ni prepričal nihče. Lahko bi rekel prav nasprotno.

Drugo dejstvo je, da je podjetje, s katerim sodelujem, v nekaj primerih najelo sedanje vodstvo MO Maribor. Za svetovanje, večinoma pri posebej zahtevnih komunikacijskih projektih. Tudi kadar sem bil vprašan za mnenje v kampanji, sem ga seveda povedal. Ne prvič v zadnjih 15 letih in verjetno ne zadnjič v življenju, čeprav se načeloma sodelovanja s politiki izogibam.

Niti prvo niti drugo dejstvo pa tokrat nista vplivali na mojo odločitev, da se udeležim letošnjih lokalnih volitev. Najpomembnejši motiv za to, je bila tokrat uredniška politika Večera. Poudariti moram, da nimam popolnoma nič proti temu, da se uredništvo nekega zasebnega medija politično opredeli. To se mi zdi celo povsem normalno, saj vztrajati na nebulozi o politični nevtralnosti, preprosto ni v skladu s človeško naravo. Tisto, kar me moti je, da tega pred začetkom volilne kampanje jasno ne sporočijo bralkam in bralcem. Z, po mojem mnenju, zavajajočo trditvijo o politični nevtralnosti, pa si jemljejo pravico, ki je preprosto nimajo. Poskušati odločati ali vsaj sugerirati o volilne odločitve namesto vsakega posameznega volivca in volivke. Samo zato, ali pa prav zato, ker imajo orodje s katerim lahko osebne politične preference njihovih zaposlenih, sporočajo velikemu številu ljudi.

Mnenje, da gre za osebna politična stališča zaposlenih, pač gradim na podlagi dejstev, ki so mi dostopna. Vsaj za eno trditev, ki jo v komentarjih in člankih venomer ponavljajo, vem, da je neresnična, saj tudi iz prve roke vem, da je uredništvo dobilo dokumente, ki dokazujejo nasprotno od vsakič zapisanega. In ko si enkrat nek medij vzame pravico odločati namesto volivk in volivcev, ne da bi lastnim bralcem prej odkrito pojasnil svoje politično stališče, je to zame zadnji znak popolnega razkroja (še zadnje iluzije) demokracije.

Seveda je moja prva reakcija taka, da se odpravim na volišče in obkrožim enega od dveh kandidatov, ki jih uredništvo bralcem pod pretvezo nevtralnosti odsvetuje. In če sem pošten, zame odločitev med Fištravcem in Kanglerjem res ni bila težka. Prvič po vsaj 15 letih sem se torej udeležil (predčasnih) volitev in na volilnih lističih obkrožil ime dr.Andreja Fištravca. Če se že politika ni potrudila, da bi me dovolj motivirala, je to uspelo uredniški politiki nekega medija na vzodni strani Trojan.


Jane Panič