Za Gregorja »nomen est omen« ne velja več

pobeg1

Očitno pride čas, ko so na preizkusu tudi tiste najstarejše modrosti. Enemu najvplivnejših slovenskih politikov zadnjih dveh desetletij Gregorju Golobiču, so v preteklosti namreč tudi nasprotniki priznavali (vsaj) izjemno inteligenco in sposobnosti upravljanja ali vodenja iz ozadja. A, kot že naslov pove, stvari se spreminjajo. V bistvu se spreminja Slovenija. Če želite – odrašča skupaj z njenimi državljani – volivci, politiki, ki so nam vladali zadnji dve desetletji, pa s svojimi izjavami in ravnanji le dokazujejo, da temu odraščanju niso sposobni slediti.

Kaj me je torej pri Gregorju Golobiču v teh dneh »zbodlo«, da sem se odločil zapisati zgornje razmišljanje. Zelo kratek in dovolj preprost komentar javnomnenjskih raziskav za eno od televizij, v kateri se je pokazalo, da so domala vsi predsedniki trenutno uveljavljenih političnih strank s svojim ugledom popolnoma na psu. Pa naj gre za opozicijo ali pozicijo – z redkimi izjemami, ki le potrjujejo pravilo – seveda. Gospod Golobič si je namreč privoščil izjavo, v kateri je za slab ugled slovenske politike obdolžil medije.

Seveda ne gre zanemarjati vloge slovenskih medijev, ki so po avtorjevem mnenju le pogojno neodvisni (in pri tem mislim, da so bolj kot od politike odvisni od ekonomsko-piarovskih »lobijev«, ki zadnja leta dobesedno urednikujejo večini), a vendar jim ekskluzivne krivde za to, da je ugled slovenske politike »v riti«, ne moremo pripisati.

Izjava gospoda Golobiča kaže pravzaprav žalostno samopodobo slovenskih politikov. Pri tem se gospod prav v ničemer ne razlikuje od gospoda Pahorja, Kresalove, Jelinčiča ali Janše. Po avtorjevem mnenju gre za zelo stare vzorce razmišljanja o tem, da je javnost (vključno z mediji) dolžna dojemati besede in dejanja politikov tako, kot oni sami mislijo, da je edino pravilno. Od tu je do avtoritarnih režimov le še korak. Po mojem skromnem mnenju pa gre tudi za beg. Ne samo iz realnosti, ampak tudi od odgovornosti za svoja dejanja, saj (tako tipično človeško), razloge za lastne težave iščejo pri nekom drugem. In razlogi, da nihče v slovenski politiki ni kriv za plenilske elite, ki so v zadnjem desetletju pobrale, kar se je pač dalo, nenadoma niso tako nelogični. A če je tak beg od odgovornosti tipično človeški, se je povsem človeško tudi vprašati, ali si želimo tovrstne politike na čelu države, kjer bi naj upravljali skupno premoženje v interesu davkoplačevalcev ter vseh državljank in državljanov.

Avtorju so odgovor na to vprašanje zelo očitno ponudili domala vsi danes aktivni politiki sami.

In če je ime gospoda Gre-gor-ja Golobiča v preteklosti še lahko simboliziralo rast, s takimi izjavami pač deli usodo drugih ljudi in gospodarstva v državi. Če so bile v preteklosti njegove izjave sicer lahko kritične ali ostre, morda tudi provokativne, so imele pogosto v ozadju nek jasen smisel. Zadnja pa je samo čisti nesmisel, ki niti ni več oster, še manj provokativen. Gre torej za popoln padec v intelektualno povprečje, ali še globlje.
Morda je šlo za napako. »Lapsus lingue ali memoriae«, bi lahko bila dobra »izgovora«. In napake so dovoljene, a imeti je potrebno sposobnost in voljo, da se iz njih kaj naučimo. Glede na kolektivno nesposobnost cele generacije slovenske politike slediti odraščanju države in njenih državljanov, je avtor tega zapisa glede tega precej skeptičen.

Izredne volitve. Da in seveda. Ampak ob tej izbiri na politični sceni, je lahko upanje na bistvene spremembe po izrednih volitvah, le slepilo za naivne.

Jane Panič