Zadnje dni poslušamo zelo zmedene, a hkrati kar nekako preteče izjave politikov vsega sveta, kako lahko objave zaupnih diplomatskih depeš ogrozijo odnose med državami. S preprostejšimi besedami nam grozijo, da lahko pride do resnih konfliktov (beri vojn), če bo kdo počel take neumnosti še naprej.

In Wikileaks ni naredil nič drugega kot dobesedno objavil besede uradnikov, ki naj bi skrbeli za dobre mednarodne odnose ZDA. Pa v tem primeru ZDA niso pomembne. Kako se bodo »izvlekli« pri nekaterih bolj ali manj »prijateljskih« državah za ne najbolj diplomatske ali pohvalne besede, ki so jih zapisali njihovi uradniki, je njihov problem. Najbrž posebej težko ne bo, ker bi verjetno zelo podoben besednjak našli v dokumentih katerekoli diplomacije večjih svetovnih držav. Zdaj bodo pač vsi politiki nekaj dni malo zardevali. Američani, ker so jih zbezali na plano, drugi pa zato, ker bi se jim lahko zgodilo enako. Velikih diplomatskih škandalov torej ni pričakovati.

Posebnost zadnje objave je, da dokumenti zelo jasno razgaljajo tudi manjše države. In tisto, kar nas seveda zanima, je zunanja politika, ki se jo gre Slovenija. Ko berem povzetke dokumentov, v katerih so zapisane informacije o Sloveniji, zardevam sam. Iskreno povedano me je kot državljana pošteno sram. Morda je prenekateri med nami upal, da se bo žabasto napihovanje do sosednjih manj pomembnih držav in podrepniško klanjanje večjim nehalo z zamenjavo zunanjega ministra, ki je nekoč veljal za večno stalnico. Pa se je pokazalo, da se ni spremenilo nič. Slovenska politika je še vedno podrepniška in išče poti, da bi se za nekaj minut pokazala v soju mednarodnih žarometov.

In nekateri so za teh nekaj minut pripravljeni ne samo prodati državo, izdati njen pravni red, ampak verjetno celo staro mamo, kot pravi ljudski rek.

Če vsebinsko pogledamo poročila, ki so jih pošiljali ameriški diplomati svoji vladi, potem bodeta v oči predvsem dve informaciji. Prva, da bi bil premier Pahor pripravljen za »protiuslugo« za možnost srečanja z ameriškim predsednikom Obamo sprejeti kakšnega zapornika iz zloglasnega Guantanama kljub temu, da tega slovenski pravni red ne omogoča, je po mojem zelo laičnem prepričanju zrela za ustavno obtožbo. Dvomim, da bo do nje sicer prišlo, ker bi potem morali politiki med seboj začeti razčiščevati, kdo je še dal kakšno koncesijo »velikim« samo zato, da bi ga lahko kamere posnele s kako mednarodno pomembno osebo. Če zadevo peljemo še malo na rob in se vrnemo recimo v leta druge svetovne vojne in potegnemo analogijo, bi takrat bil slovenski premier očitno pripravljen ustanoviti podružnico (recimo) Auschwitza, zato da bi si omogočil »milostno« fotografiranje s firerjem. Nekateri se bodo namrdnili, da pretiravam. A zame je razlika med nemškimi koncentracijskimi taborišči in ameriškim Guantanamom zgolj simbolična.

Je morda kdo Britancem obljubili poseben status Goričkega zato, da nas je obiskala kraljica? Morda smo Italijanom nezainteresiranost države pri gradnji terminalov, da se je kdo od naših fotografiral z velikim Silviom? Morda smo Nemcem prepustili prometno infrastrukturo, da se je kdo slikal z Angelo? Morda nič od tega, ali pa vse. Vseeno pa tako mešetarjenje kaže na popolno nesposobnost diplomacije, da bi opravljala to, za kar jo davkoplačevalci plačujejo in kompromisarsko samovšečnost politike, ki ne skrbi za interese države (beri državljanov), ampak izključno za lastno medijsko podobo.

Pomembna je tudi informacija, da je slovenski premier naklonjen temu, da bi nadgradnjo Krškega izvajal Westinghouse. Po eni strani celo logično, saj je podjetje gradilo tudi prvo nuklearko. Po drugi strani pa se spomnimo kar nekaj tihih diplomatskih zapletov, ko je Slovenija prepustila prenovo prvega bloka nemško francoski navezi v devetdesetih letih. Ameriško veleposlaništvo v tem primeru ne počne nič drugega kot to, za kar ga plačujejo. Lobira za posle ameriških podjetij. Skratka nekaj, kar naša diplomacija še ni »vzela«, ali pa je tiste dni manjkala v šoli…

V principu pa v tem navedku premier Američanom obljublja, da bo država tako prilagodila javni razpis, da bo izbrano njihovo podjetje. Še velja zakonodaja, da je potrebno za vsa javna naročila preko nekega zneska izpeljati mednarodne razpise, ali ne? Nuklearka je namreč v 100% državni lasti in po mojem pravniško izjemno laičnem razmišljanju, se je pač zakonov treba držati… ali pač? Po tej logiki bi morala biti Pahorjeva izjava, da je naklonjen ameriškemu podjetju brez vsake vrednosti, ali pa indikator, da je predsednik vlade pripravljen storiti kaznivo dejanje. To bi očitali vsakemu uradniku, ki bi želel prirediti javni razpis tako, da bi dajal prednost enemu od potencialnih ponudnikov. Kaj torej je s to izjavo, gospod Pahor? Ste zavajali ameriške diplomate z blefom, ali obljubljali nekaj, kar ima znake kaznivega dejanja?
Se je tako izbiralo tudi dobavitelje pri prenovi TEŠ-a? Smo zato tako drago gradili avtoceste in na tak način izpeljali druge investicije z denarjem davkoplačevalcev? Smo tako zapravili premoženje KAD-a, ki bi naj z dobički polnil pokojninsko blagajno? Vas moram res vsakič znova opozarjati, da ne upravljate z denarjem in premoženjem, ki bi bila vaša last, gospod predsednik vlade?

Morda pa nesramno laže v poročilu ameriški diplomat?
Najbolj tragično pri vsej tej zgodbi je, da ta vlada in ta prvi minister verjetno ne počne nič takega, kar ne bi počeli že drugi pred njim. In morda je sedaj trenutek, da se spomnimo predloga predsednika Računskega sodišča Igorja Šoltesa, da bi moralo oškodovanje proračuna postati kaznivo dejanje. Takšno ravnanje z denarjem davkoplačevalcev je pač preprosto navadna kraja, kot jaz razumem ta predlog, ki ga je politika (ena in druga) tako hitro pospravila v pozabo.

Kako ob vsem tem popolnoma navadnega državljana te nesrečne deželice ne bi bilo sram?
Hvala bogu, torej za internet, saj dosop do informacij ni več odvisen samo od »klasičnih« medijev, po večini kapitalsko – politično odvisnih, ne glede na formalni ustroj države. Hvala bogu, da nismo odvisni le od tistega, kar poročajo »naši« lokalni mediji, ki povečini ne sežejo prav globlje od kruha in iger. Je pa objava Wikileaksa morda priložnost vsaj za tiste redke, ki si bodo kljub oglasno – kapitalsko – političnim spregam drznili politiki zastaviti tudi nekaj nujno neprijetnih vsebinskih vprašanj.

Vili Grdadolnik

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.