Warren Haynes: Nihče si ne želi poslušati povprečnega rocka

govt mule1

Na daljavo smo se s pomočjo elektronske pošte pogovarjali z legendarnim kitaristom Warrenom Haynesom, ustanoviteljem skupine Gov’t Mule, ki bo letos 12. julija koncertirala na Pivu in cvetju v Laškem.
R: Mnogo ljudi meni, da ste eden izmed najboljših blues rock kitaristov na svetu. Letos ste prejeli tudi grammyja za življenjske dosežke s skupino The Allman Brothers Band (ABB), ki je tudi ena najbolj vplivnih ameriških rockovskih skupin, sodelovali ste z nekaterimi največjimi glasbeniki v rockovski zgodovini… Ste zadovoljni s svojimi dosežki?
WH: To ni lahko vprašanje. Sem izredno ponosen na svoje dosežke, hkrati pa mislim, da kot človeška bitja vedno stremimo k boljšemu. Tako tudi sam še vedno pričakujem svojo najboljšo ploščo.
R: Vsak nadebuden glasbenik se običajno začne učiti s posnemanjem drugih. Katera je tista prelomna točka, ko ste odkrili svoj lasten glasbeni izraz? Kdaj ste se prvič zavedli, da postajate dober kitarist?
WH: Kitaro sem začel igrati pri dvanajstih letih in verjetno sem napredoval dokaj hitro, saj sem pri trinajstih ali štirinajstih letih že imel občutek, da kar dobro napredujem.
R: Kako se je odzvala vaša družina, ko ste že pri devetnajstih letih odšli na turnejo z Davidom Allanom Coem?
WH: Nisem prepričan, da je družina vedela, kako barvitega značja je David Allan Coe. Gotovo pa so imeli svoje skrbi, vendar so bili tudi veseli mojega napredovanja.
R: Kdaj ste odkrili svojo ljubezen do bluesa?
WH: Zelo zgodaj. Že kot najstnik sem oboževal blues, saj sem imel dva starejša brata, ki sta me me seznanila z ogromno čudovite glasbe. Tako sem odkril blues že zelo zgodaj.
R: Brata Duane in Gregg Allman sta utemeljitelja t.i. južnjaškega rocka (Suthern rock op.a.). Kako močan je bil vpliv Duana na vaše igranje kitare? Je bil kasneje velik izziv stopiti na njegovo mesto?
WH: Brata Allman se sicer nikoli nista posebej poistovetila s terminom »južnjaški rock«. (Gregg je v nekem pogovoru izjavil, da je pridevnik „južnjaški“ povsem odveč – op.a.) Sam pa sem bil velik oboževalec kitaristov Duana Allmana in Dickeya Bettsa ter glasu Gregga Allmana. Vedno so bili ena izmed mojih najljubših skupin, dejansko bi mi bilo težje, če jih ne bi spoznal. Vesel pa sem, da skupina ni zahtevala od mene, da igram kot Duane. Zmeraj so mi puščali proste roke pri tem, koliko njegovega vpliva bom uporabil v svojem igranju in to mi je pomagalo, da sem se lažje sprostil in bil to, kar sem.
Intervju
R: Z ABB ste igrali v različnih obdobjih svoje kariere. Skupino ste celo zapustili, vendar ste se vrnili in še vedno igrate z njimi. Je bil odhod povezan z ustanovitvijo skupine Gov’t Mule?
WH: Ko sem se prvič pridružil ABB, sem bil samostojni glasbenik med pripravami na prvo samostojno ploščo, a sem priprave nanjo prekinil do leta 1993, ko sem izdal album “Tales of Ordinary Madness“. Po samostojnih in turnejah s skupino ABB ter še posebej, ko sva postala z basistom Allenom Woodyijem dobra prijatelja, je bilo smiselno poizkusiti nekaj novega. Odločitev je temeljila na dejstvu, da so ABB koncertirali le manjši del leta, zato smo ustanovili Gov’t Mule. Ob ustanovitvi je bil to le stranski projekt, nekaj v čemer smo uživali, vendar smo bili še vedno del ABB. Nismo verjeli, da bo skupina „preživela“ do druge plošče ali razmišljali o njenem dolgoročnem delovanju. Vse se je zgodilo po naključju. Leta 1997 sva nato z Alllenom Woodyjem zapustila ABB, da bi se bolj osredotočila na Gov’t Mule. Ko je kasneje leta 2000 Allen umrl, prihodnost Gov’t Mule pa je bila zelo negotova, me je Gregg Allman povabil, da se ponovno pridružim ABB in vabilo sem seveda sprejel.

R: Igrali ste tudi v skupini The Dead, ki je nadaljevala zapuščino The Grateful Dead, po smrti Jerryja Garcie. Je bilo težko nadomestiti tako karizmatičnega glasbenika?
WH: Glede na to, da sem že imel podobno izkušnjo pri ABB, sem se zavedal, da povabilo v tako dobro skupino kot je The Dead pomeni, da njihovi glasbi dodaš svojo osebnost in tudi ta skupina mi je vedno omogočala slediti svojemu glasbenemu izrazu.
R: Gov’t Mule in ABB sta prepoznavni tudi kot dve najboljši »jam »skupini na svetu. Pogosto se vam na koncertih pridružijo gostje. Kaj po vašem mnenju potrebuje glasbenik, da se počuti dovolj sproščenega za jam v živo na odru?
WH: Umetnost »jammanja« je edinstvena. Sam sem odrasel v času, ko je večina glasbenikov improvizirala, zato se mi zdi tak način igranja naraven. Morda to manj velja za glasbenike, ki so odrasli v drugem časovnem obdobju, zato je »jammanje« na odru z drugimi glasbeniki produkt priprave na koncert. Zahteva pa ogromno koncentracije, zavedanja in poslušanja drug drugega, česar pa vsakdo ni zmožen.
R: Kljub številnim avtorskim albumom, na koncertih s skupino Gov’t Mule igrate tudi številne priredbe rockovskih klasik. Zakaj?
WH: Ponavadi traja naš koncert okoli tri ure. Menim, da je dobro nekoliko spremeniti ritem koncerta in vključiti nekatere priredbe. Včasih kakšno pesem priredimo, ker si jo preprosto želim zapeti ali pa gre za pesem, za katero si želim, da bi jo napisal. Ponavadi pa izberemo pesmi, za katere vemo, da lahko v njih najdemo svoj glasbeni izraz, ki je drugačen od originala. Celotna scena jam skupin v Ameriki je osredotočena na to filozofijo, zato je na stotine skupin, ki počnejo enako. Še več. Celo današnji znani umetniki avtorji kot so Tom Petty, Elvis Costello in Crosby, Stills & Nash prirejajo pesmi svojih sodobnikov, kar se mi zdi lep kompliment za avtorja.
R: Skladbe Gov’t Mule so hkrati strukturirane in improvizacijske. Kako najdete pravo razmerje med strukturo skladbe in prostorom za kreativne presežke, ki jih dosežete z jammanjem?
WH: Menim, da ponavadi skladba sama določa, koliko improvizacije dopušča. Nenehno se trudimo doseči pravo ravnotežje med dobro strukturo skladbe in trenutnim navdihom improvizacije. Mislim, da oba vidika napajata Gov’t Mule – eno brez drugega ne bi imelo enakega učinka.

R: Kdo so vaši najljubši kitaristi sedanje generacije?
Derek Trucks, Joe Bonamassa, Luther Dickinson.
R: Že dvajset let vsako leto ob Božiču v vašem rojstnem mestu Asheville (Severna Karolina) prirejate dobrodelni koncert (Warren Haynes presents Cristmas jam – op.a.), katerega prihodki so namenjeni neprofitni organizaciji, ki gradi bivališča za revne po celem svetu. Kako se počutite, ko se sprehodite po ulici Warrena Haynesa v Ashevillu?
WH: To mi je v čast. Zavedanje, da smo s pomočjo igranja glasbe ljudem zgradili domove v domači soseski in drugod po svetu, pa je čudovito.
intervju 2
R: V preteklosti je veliko glasbe nastajalo v času vojn ali kriz. Menite, da potrebujemo nove Dylane, Cohene in Guthrieje – glasbenike z več družbeno kritičnega naboja v glasbi?
WH: Vsekakor. Mislim, da bi več ljudi moralo pisati o problemih, s katerimi se soočamo v svetu. Ogromno čudovite glasbe, ki je preživela vse do danes, se je rodilo iz protestov. Ljudje so danes postali brezskrbni ali otopeli. To običajno ustreza vladajočim, ki si ne želijo da bi ljudje pisali protestne pesmi.
R: Kako vi, kot izkušen glasbenik, razmišljate o trenutnem stanju rock glasbe na globalni sceni in v svetovnih medijih? Kako vidite prihodnost rocka?
WH: Nihče si ne želi poslušati povprečnega rocka, zato morajo biti glasbeniki, ki si želijo igrati rock, pripravljeni na primerjavo z imeni kot so Pink Floyd, Rolling Stones, Jimi Hendrix, Grateful Dead in Led Zeppelin. Za posameznika je to lahko dejansko izredno zastrašujoč položaj, ki pa obenem ponuja navdih in glasbeni izziv ter mu omogoča napredek. Mislim, da svet potrebuje svež val kakovostnega rock and rolla.
R: Pogosto lahko preberemo, da ste vodilni kandidat za prevzem naslova “Najbolj deloven človek v zabavni industriji” (The Hardest Working Man in Show-Business op.a.) od pokojnega Jamesa Browna.
WH: Sam se nikoli se ne bi mogel primerjati z legendarnim Jamesom Brownom, vendar imam dobro službo, tako da je delati zabavno.