Voliti ali ne voliti in kako do pametne odločitve?

denar


Dejstvo je, da se bo v nedeljo odvijal drugi krog predsedniških volitev. Zavedam se, da je za marskikoga v sedanjem vzdušju splošnega nezadovoljstva in državljanskega upora precej nepomembno. Še bistveno manj, kot je v tej državi nepomembna funkcija predsednika republike. A morda razmislek o volilnih odločitvah vendarle ne bo odveč.

Sam sem že večkrat zapisal, da že dolgo več ne pristajam na to, da bi se silil iti na volitve in izbirati po principu “manjšega zla”. Od politikov preprosto zahvetam, da me kot državljana motivirajo tako, da bom glasoval “za” tistega, ki mu zaupam, da bo kakovostno opravljal storitev, ki mi jo ponuja.

In dejstvo, da mi politiki, tako kot vsem ostalim državljankam in državljanom, ponujajo zelo preprosto merljivo in določljivo storitev, mi je v marsičem olajšalo odločitev. Moj volilni glas je torej zelo podoben nakupni odločitvi. Najprej se bom odločal, ali to storitev sploh potrebujem in takoj za tem, ali je cena storitve, ki mi jo ponujajo primerna. Cena storitve, ki nam jo ponujajo politiki, pa daleč presega tisti delež, ki ga vsak od dveh milijonov državljanov te države prispeva za njihovo – glede na razmere ne prav nizko plačo. Plača je pri storitvi, ki nam jo ponujajo, pravzaprav zanemarljiv strošek. V predvolilnih kampanjah nas namreč prepričujejo, da so vešči upravljanja skupnega dobra – ali premoženja, če hočete. V običajnem štiriletnem mandatu, se tega težko prisluženega premoženja nabere v treh državnih blagajnah za (zelo) približno več kot 30.000 evrov na vsakega od dveh milijonov državljank in državljanov. In ker gre za dokaj kompleksen sistem upravljanja, politika ne ponuja individualne storitve, ampak najpogosteje ekipno.

Veste, kako trdo in kakovostno morate VI delati, da zaslužite teh 30.000 evrov na vsakega od članov vaše družine? Štiričlanska družina jim torej v štirih letih zaupa v upravljanje 120.000 evrov. In to je premoženje vsakega od nas, dveh milijonov državljank in državljanov, ki ga upravljajo v tem času. Država zame ni nič drugega kot servis državljanom za opravljanje storitev, za katere bi se izkazalo neracionalno, da se z njimi ukvarjamo vsi posamično. In politiki so samo uslužbenci tega servisa. Nobene druge pravice ne priznavam niti državi, niti politikom.

Moj osnovni “nakupni” kriterij pri volitvah je torej odgovor na vprašanje, ali me je kdo od politikov prepričal, da mu zaupam v upravljanje teh več kot 30.000 evrov naslednjih letih. Nič osebnega torej – povsem poslovni odnos državljana z nekom, ki bi mu rad prodal svojo storitev. Moram zapisati, da me že vsaj desetletje nihče ni prepričal, da bi mu takšno premoženje zaupal v upravljanje. Še vedno čakam nekoga (prvega), ki bo pristopil do mene kot resnega potencialnega kupca njegovih storitev.

Seveda pa je bistvo demokracije tudi v tem, da vsakdo od državljanov najde svoje odgovore na vprašanje, ki sem ga zastavil v naslovu. V komentarju zapisano je samo moj osebni pripomoček za sprejemanje volilnih odločitev.

Jane Panič


Foto: FreeDigitalPhotos.net