V šestih dneh v treh državah



Pred letošnjo drugo konferenco o Eko turizmu, ki jo organizirajo v društvu Planet Zemlja, sem na pobudo prijateljev, ki me vztrajno spodbujajo k zapisu eko popotovanj, napisala kratek povzetek doživetja, ki sem ga imela na potovanju po državah bivše Jugoslavije.

Prvomajske počitnice so bile letos malo posebne, saj sva jih s partnerjem preživela drugače kot ostala leta. Želja, da bi obiskala države bivše Jugoslavije, je rasla iz leta v leto, dokler se nama letos le ni izpolnila. Seveda sva morala zaradi delavnih obveznosti potovanje skrajšati z 10 na 6 dni in pot prilagoditi dnevom, ki so nama preostali.

Najino potovanje se je začelo navsezgodaj zjutraj, ob 2:30, saj je bil najin urnik natrpan in sva z nekaj vmesnimi postanki imela namen priti v enem dnevu prav do Sarajeva.

Že po prvih kilometrih ob reki Vrbas sva v zgodnjih jutranjih urah videla kopalce. Ura je bila 6.40, ozračje – kot je kazalo v avtu – pa 13°C. Voda – predvidevam – ni imela kaj več stopinj od ozračja.

V Jajce sva prispela, ko se je mesto zbujalo s prvomajsko budnico. Godba s približno 15 člani se je vozila v prikolici tovornjaka in veselo igrala. Ljudje so se ustavljali in poslušali to jutranje čudo.

S partnerjem sva si v Jajcu ogledala slap, ki je skoraj glavna značilnost mesta ter nekaj zgodovinske kulture. Ob reki Vrbas je lep park s sarkofagi. Lepoto kamenja sva si pobliže ogledala, takrat pa naju je presenetila »čistoča notranjosti sarkofaga«. V njem je bilo namreč polno smeti, ostankov prepitih noči domačinov. Seveda se je tu pričel pogovor, kako pri nas skrbimo za čistočo in kako je škoda, da s čistočo ne privabijo turista. Žal sva že ob poti po parku opazila večje količine smeti, kar naju je seveda zmotilo. Starost smeti se je lahko prepoznala po obledelosti. Spraševala sva se, kje je kakšen smetar, ki bi skrbel za čistočo. Ne morem reči, da za urejeno okolico nihče ne skrbi, saj so bili vrtički nasajeni z lepimi rožami, brez plevela.


1


V Jajcu naju je prijetno presenetila cena hrane, saj je glede na slovenske razmere kar trikrat cenejša . Seveda sva jedla tradicionalno hrano – burek. V pekarni je stal eno marko – kar znaša pol evra. Kot naju je prijetno presenetila cena bureka,naju je odbil način prodaje kruha. Vsaka štruca kruha v pekarni je bila v svoji plastični vrečki. Priznam, da me je nakup kruha minil. Tisti kruh se je »pacal« v vrečki že nekaj ur. Kot sem tudi kasneje opazila, ljudje in trgovci ne varčujejo s plastičnimi vrečkami. Za vsak spominček, vsako kupljeno zadevo se dobi vsaj ena, če ne celo dve vrečki.

Pot naju je peljala proti Plivskim jezerom. Ura je bila zgodnja, ob plaži je bilo presenetljivo veliko ljudi. Večina med njimi si je vzela čas za preživljanje prostega časa v naravi in ob peki hrane. Ob Plivskih jezerih imajo lastniki ali upravljavci postavljene originalne »roštilje«. Narejeni so iz vodovodnih cevi, na vrhu pa je postavljena mreža za peko. Idejo o uporabi vodovodnih cevi se nama je zdela originalna – tudi za naše kraje.


2


Poleg presenetljive ideje za piknik sva ob jezerih videla manjše lesene kolibe na kolih. Namen teh kolib nama ni poznan, sva pa dobila idejo, kako bi jih lahko izkoristili – za kampiranje na vodi na primer. Seveda so bile kolibe slabo ohranjene in neuporabljene. Še ena velika škoda za turizem.


3


4


Sarajevo, mesto tisočerih zgodb in prigod. Še isti dan sva se na večer pripeljala v glavno mesto Bosne in Hercegovine. Po prvih vtisih se nama je zdela arhitektura čudovita. Nekaj zanimivih arhitekturnih oblik sva videla že ob prometnici v stari del mesta – Baščaršijo. Hotel, ki ima za Sarajevski standard visoke cene, za nas pa še vedno poceni, sva dobila v starem delu, manj kot 200 metrov stran. Zvečer sva šla na sprehod v mesto, pri tem pa sem bila opozorjena , naj pazim na svojo torbico, saj naj bi domačini organizirano kradli. Prav tako je bilo zanimivo parkirišče pred hotelom – pod videonadzorom ter z varnostnikom. Za varnost najinega avta je bilo skoraj bolje poskrbljeno kot za naju.

Naslednje jutro sva si privoščila turistični ogled Sarajeva. Najbolj me je pretresla zgodba, ki se je dogajala med vojno v okolici letališča, kjer je Tunel spasa. Ljudje so za bogato plačilo skopali 800 metrov dolg tunel, da so prišli na svobodo. V času vojne je primanjkovalo hrane, in ljudje so menda jedli mesne konzerve iz druge svetovne vojne. Mesečno so dobivali humanitarne pakete s hrano – a ta je zadoščal za en pošten obrok, nič več. Po turističnem ogledu sva šla po Baščaršiji kupovat spominke. Že na daleč nama je pozornost pritegnil slovenski grb na bakreni podlagi. Ustavila sva se pri prodajalki, ki nama je povedala, da vse izdelke iz bakra »tolče« Slovenka. Zgodba mi je bila znana, saj sem jo gledala v turistični oddaji na televiziji. Ker je bil spominek tako rekoč »na pol« slovensko delo, sva ga tudi kupila. Zanimivo, kako daleč od doma lahko kupiš delno slovenski izdelek.


7


Kot ves zahodni svet želijo biti tudi Bosanci v stiku s sodobnim in modernim načinom življenja in v centru sva zasledila eno izmed prehrambnih verig Ameriškega proizvajalca. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali družba uspešno posluje v takem okolju. Cene hrane podobne kot pri nas, standard življenja pa precej nižji.


6


V mestu je, tako kot v Sloveniji, veliko golobov. »Ujela« sva enega, ki se je ustavil na zanimivem mestu – nekako v kontekstu skulpture.


5


Pot naju je iz Sarajeva peljala k izviru reke Bosne. Presenetljivo hitro sva ga našla, kljub temu, da je bil slabo označen. Okoliš je bil eden najbolj čistih od vsega kar sva v zadnjih dveh dneh videla. Veliko smetnjakov, nobenih smeti po tleh – presenetljivo urejeno za njihove razmere.

V Mostarju sem videla situacijo, ki me je šokirala. Po ogledu znamenitosti sva se odločila popiti kavo ob reki Neretvi. Ribič srednjih let je na obrežju reke lovil ribe, pri tem pa si je privoščil jogurt. Do tu nič narobe, dokler ni plastenke vrgel v vodo. Pri tem ga je videlo veliko ljudi in šokirana nad dejanjem sem se vprašala, ali smo sploh še vredni vse te lepote, ki nam jo ponuja narava.


8


Tu pa mojih slabim vtisom še ni bilo konca– pred zapornicami hidroelektrarne na Neretvi so se razkazovale desetmetrske plasti smeti.

Obiskala sva romarsko pot Medjugorje. Pravi običaj je, da gre vsak romar, ki pride v Medjugorje, tudi na Križevec. Namen romanja je, da se posameznik poglobi v svoja občutja, premišljanja ter kesanje za svoje napake. Na vznožju hriba je napis, naj se ne moti ostalih romarjev. Priznam, da sem bila vesela miru in tišine, motili so me ostali »romarji«, ki so prišli na pohod. Motili so notranji mir in s svojim smehom onesnaževali okolico. In tako sva prišla z romarske poti vse prej kot pomirjena.

Glede na to, da je Medjugorje svetovno znana romarska pot, so nekateri izkoristili naivnost posameznika in množično začeli prodajati spominke. Cene so sicer sprejemljive, način prodaje pa se mi ni zdel primeren. Kioski eden zraven drugega, počutila sem se kot v obmorskem kraju, kjer prodajajo ničvredno kramo.

Pot se je nadaljevala po dolini reke Neretve. Ustavila sva se v kraju Počitelj, ki je zanimiv po svoji orientalsko-mediteranski karakteristiki. Sprehodila sva se po obnovljenem delu vasi vse do grajskih ruševin, povzpela sva se prav do vrha stolpa, kjer naju je fasciniral razgled na okoliške kraje. Na stenah ruševin ter na lesenem ostrešju je bilo polno grafitov, podpisov. Videlo se je,da so prostore uporabljali za zabave, saj je bilo nekaj ostankov, tako smeti kot tudi kurišča.


9


Za konec potovanja po Bosni in Hercegovini sva se odločila obiskat še Neum. Razočarana sva bila nad mestom duhov. Vse restavracije so bile zaprte, apartmajev prav tako, samo nekaj hotelov in redkih lokalov. Obisk sva namensko skrajšala ter se odpravila na Hrvaško.

Končen vtis potovanja po Bosni in Hercegovini je mešan. Kultura ravnanja z odpadki je na precej nižjem nivoju kot naša. Spomnim se, kako je bilo pri nas 20 let nazaj, ko še ni bilo organiziranega odvoza odpadkov. Je pa tudi res, da takrat ni bilo toliko odpadne embalaže, kot je imamo sedaj. Motilo me je število smetnjakov in zabojnikov saj jih skorajda ni, odpadke pa raje mečejo tako v naravo kot v vodo, saj je tako enostavneje.
In če zaključim kot klasičen popotnik (ob tem pa upam, da nas bo takih, ki na svojih poteh iščemo primere odgovornega ravnanja z naravo in opozarjamo na slabe) me je na obisku te dežele, zmotilo slabo označevanje znamenitosti. Verjamem namreč, da jih je kljub vsem vojnam, ki jih je preživela, ostalo še veliko več, kot sva jih na najini poti srečala.


Eko Saša