V iskanju človeka

smeh


Ob razmišljanju o sodobnem nagnjenjenju k zaščiti svojega osebnega prostora, ki v tem kontekstu obsega tudi stališča, vrednote, moralo itd., po principu »everything goes«, se mi ob nedavnih poplavah pojavlja vprašanje, zakaj potemtakem v izrednih razmerah ponavadi ne pride do radikalizacije opaženih individualnih tendenc. Še več, zdi se, da takojšnja aktivacija socialnega čuta in zaznava soodvisnosti orisuje popolnoma drugačno sliko družbe in posameznika. Pri tem merim na samoorganizirane akcije medsebojne pomoči in ne na institucionalno pomoč. Pri naravnih katastrofah gre za neizpodbitno spoznanje (pre)moči narave nad človekom, za to bi odgovor morda lahko iskali v tem, da posameznike združi, ne solidarnost in zavedanje soodvisnosti, temveč skupni sovražnik. Če torej na eni strani tehtamo zaznano povezanost kot posledico spoznanja skupne človeške izkušnje kot nasprotno samovoljnosti narave ter na drugi zgolj povezanost kot posledico skupne človeške izkušnje in solidarnosti, na kakšen način lahko upravičimo drugo pozicijo o altruizmu posameznikov in zavrnemo prvo?

Obravnava človeške narave v filozofskem kontekstu obsega tako pozicijo primarne dobrote (človeka pokvari družba) kot primarne sebičnosti. Formacija družbe naj bi v obeh primerih zahtevala določene prilagoditve človeške narave. Na tem mestu ne želim problematizirati obeh filozofskih pozicij temveč premisliti, ali res potrebujemo naravne katastrofe, da se zavemo medsebojne soodvisnosti? Če v vsakdanjem življenju zasledujemo specifične partikularne interese, ali je eliminacija vsakdanjega življenja potemtakem pogoj, da vidimo življenje osvobojeno tlačanstva kapitalu in prepoznamo ljudi okoli sebe? In nadalje, kako danes sploh razmišljati o medčloveški solidarnosti, empatičnosti? In, ali ta obstaja ne navezujoč se zgolj na širši moralni, etični ali verski kodeks? Del odgovora lahko ponudi nevroznanost – v 90. letih prejšnjega stoletja so namreč ob odkritju zrcalnih nevronov in poizkusih, ki so sledili, sklepali, da obstajajo biološki temelji za razvoj empatije. Poenostavljeno – naj bi bil odziv možganov podoben, če dejanje doživljamo sami ali pa ga opazujemo oziroma slišimo njegov opis.

Po drugi strani pa gre pri nepredvidljivi in predvsem neobvladljivi moči narave, predvsem za zavedanje lastne nemoči in nenazadnje, umrljivosti. Morda je ravno bližina smrti tista, ki na zadnje poveže vse, ki delimo isto usodo. Ne glede na patetiko prej izrečenega, sodobni Zahod teži k zanikanju ali vsaj odrivanju smrti.

Podaljševanje mladosti, iskanje skrivnosti »večnega življenja«, nenehna borba za več, boljše, večje, hitrejše – sam imperativ napredka, tako posameznika kot znanosti in družbe služi maskiranju dejstva umrljivosti.

Samoslepitev je v ritmu vsakdanjika med delom (ali iskanjem le-tega) in potrošnjo zasluženega razmeroma enostavna. Celo nujna. Skrajni posegi narave na ta način presekajo ignoranco sodobne družbe in posameznika, obenem pa lahko pod vprašaj postavijo tudi temelje družbene ureditve. Nobena družbeno vzpostavljena struktura, ideologija ni naravno dejstvo. Nobena ne mora obstajati, brez da jo soustvarjamo in reproduciramo z verjetjem v njeno legitimnost in neizpodbitnost. Delovanje narave, po drugi strani, ne potrebuje našega verjetja v njeno relevantnost ali pravičnost. Na kakšen način bomo prepoznali in definirali polje človečnosti v odnosu do obeh, pa je odvisno od vsakega izmed nas.


Blažka Čas
Foto: FreeDigitalPhotos.net