Urška Žolnir: “Ekipa je vse!”

Urška Žolnir2
Urška Žolnir, olimpijska zmagovalka v judu in junakinja slovenskega športa, je v svoji karieri dosegla za marsikoga nepredstavljivo. Iz dežele Sankaku v majhni državi, v kateri je vseh prebivalcev le enkrat več kot je, recimo, v Franciji registriranih judoistk in judoistov, jo je pot peljala v London, kjer je pokazala in dala iz sebe ves trud, delo in znanje, vse kar je skupaj s pomočjo trenerja in ekipe nadgrajevala skoraj od začetka svojega življenja. A njena zgodba o uspehu ima korenine že desetletja prej, in sicer v letu 1952, ko je bila ustanovljena Judo zveza Slovenije. Z Urško sva pokramljala tik pred njenim odhodom v Avstralijo, ravno na gala slovesnosti ob 60. obletnici zveze, kjer je prejela tudi posebno priznanje, častno značko Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki jo prejmejo le olimpijski zmagovalci.

Judo praznuje 60 let. Se vam zdi, da je ob vseh teh uspehih, mehka pot (ju-do v prevodu pomeni mehka pot; op.a.) v Sloveniji, na pravi poti?
Ja, prepričana sem, da je. Moram reči, da smo z zlato olimpijsko medaljo tole okroglo obletnico kar lepo proslavili. Seveda pa nas zdaj, pa tudi v prihodnosti, čaka veliko dela z mlajšimi generacijami, ki jih je potrebno potisniti naprej. Glede na sedanje stanje in uspehe, glede na dogajanje v slovenskem judu sem prepričana, da bi lahko bilo rezultatov samo še več.

Slišim, da greste v Avstralijo. Bo to v sklopu kakšnih priprav ali gre za malo daljši, a zaslužen odklop?
Ne, ne bo čisti odklop. Pravzaprav grem v Avstralijo na obisk k sestri, kjer pa bom vseeno združila prijetno s koristnim. V deželi »tam daleč spodaj« me namreč že čakajo trije avstralski klubi, v katerih bom trenirala sama in hkrati trenirala njih. Tako bom pridobila izkušnje še s te celine in predvsem občutek, kaj se tam v judu dogaja.

Vemo, da imate v obdobju aktivnih treningov, za nas »navadne ljudi«, kar špartanski urnik. Je bila v vseh teh časih in letih odrekanj kakšna stvar, ki ste jo resnično pogrešali?
Mogoče sem pogrešala počitek, no, malo več počitka (smeh). To je bilo tisto glavno, kaj drugega bi težko rekla. Ko si namreč popolnoma zazrt v cilj in so tvoje misli ves čas popolnoma usmerjene v šport, tako kot so moje v judo, potem za kaj drugega pravzaprav nimaš časa. In ker tistega drugega tudi okusila nisem, tega tudi nisem pogrešala oziroma si pretirano želela.

Potemtakem bo najbrž tudi vaša nadaljnja življenjska pot še naprej tesno povezana z judom. Verjetno boste po zaključku svoje aktivne kariere ostali v judu?
Ja, seveda, ostanem v judu še naprej. V bistvu že zdaj vodim ekipo deklet, starih do 21 let. Moram povedati, da so punce že začele osvajati medalje na svetovnih članskih tekmovanjih, evropskih članskih pokalih in tako naprej. Nekako se torej vidim v tej smeri, saj že sedaj vzporedno treniram in tekmujem.

V Sloveniji, pa tudi drugod po svetu, se zadnje čase dogajajo v družbi velike spremembe. Kriza se je zažrla vsepovsod, v kulturo, v šolstvo, … kako pa je v športu? Ali kot športnica v Sloveniji to krizo, oziroma to pomanjkanje, recimo, denarja občutite?
Ne, to pa zaradi tega, ker smo v judu že od nekdaj bili navajeni skromnosti. Tako, da se zadnje čase za nas ni prav veliko spremenilo in smo nekako še vedno na istem. Vidim pa seveda, kaj se dogaja drugje. Mogoče so nekateri aspekti te krize tudi preveč napihnjeni, kar povzroča velik strah pri ljudeh in smo potem tu, kjer smo.

Se vam zdi, da je šport v takšnih razmerah še bolj pomemben, ker lahko mogoče poveže ljudi, oziroma jim da tisto, kar jim manjka?
Absolutno. V takšnih časih je šport bistvenega pomena, sploh pa za otroke in mladostnike. Vse preveč je tudi računalnikov, televizije, spleta in podobno. Premalo se namreč družimo med seboj.

Tekmovanja so po celem planetu, tako da veliko tudi potujete. Je na teh tekmovanjih urnik natrpan ali je vse bolj sproščeno in imate čas še za oglede vseh tistih znamenitosti?
Ja, moram reči, da sem prav specializirana za oglede telovadnic (smeh). Drugače ja pa pri teh športnih potovanjih tako, da znamenitosti bolj malo vidiš. Razen, če smo šli kam za več kot za deset dni in je bil vmes prost tudi kakšen vikend, potem smo si pa res ogledali kakšno znamenitost v tisti državi.

Slovenija ima 2 milijona ljudi, kar je ena mestna četrt malo večjega mesta v tujini. A v tej »mestni četrti« imamo toliko uspešnih športnikov kot kakšne veliko večje države. Čemu bi pripisali te uspehe? Značaju, majhnosti?
Mislim, da nam kaj drugega sploh ne preostane.

Danes ste prejeli še častno značko olimpijskega komiteja. Ste kdaj prešteli vsa priznanja in medalje, ki ste jih prejeli?
Joj, ne. Ker, če bi šla pa to šteti…No, moram pa reči, da mi prav vsa veliko pomenijo.

Pri judu gre za individualističen šport, odsotnost razpršene odgovornosti za uspeh oziroma neuspeh je hkrati prednost in slabost. Če navežem na vaše športne dosežke, kako pomembna je ekipa, ki stoji za športnikom?
Ekipa je vse. Če namreč ni ekipe in tistega pristnega odnosa v ekipi, tudi rezultata ni. To v praksi pomeni, da če jaz ne bi maksimalno sodelovala s svojim trenerjem in tudi z vsemi tekmovalci Judo kluba Z’ Dežele Sankaku Celje, s katerimi smo skupaj garali za to medaljo, te medalje ne bi bilo.

Sedaj se Evropska Unija povezuje, a vendar se še vedno počutimo bolj prebivalci nacionalnih držav kot pa Evropejci. Kako vi dojemate to transnacionalno pripadnost, bi bili lahko športnica Evrope, recimo, ne toliko Slovenije?
Ne, mislim, da to ne bi bilo najbolje za nas vse.

Sva v Ljubljani, verjetno poznate zgodbo o povodnem možu in Urški, ki jo vzame. Bi vi, Urška, šli z njim ali bi se ga ubranili s kakšnim prijemom?
Ne lep eleganten način bi ga obhodila.

Najlepša hvala za pogovor.

Jure Murko
November 2012, 133. pogovor