Trošarine – neskončna moč klošarskega lobija

roka


Ker je padel šalabajzersko pripravljen zakon o davku na nepremičnine – seveda sem pravni nestrokovnjak, zato sem nekoliko “poenostavil” sodbo Ustavnega sodišča – smo lahko pričakovali “kazen” s katero je v jezi po sodbi grozila, kmalu, predsednica vlade v odstopu. Ta je prišla zelo kmalu. V obliki povišanih trošarin na alkohol in tobačne izdelke. Državna malha se seveda mora polniti, saj bi v nasprotnem primeru zmanjkalo še več denarja, ki si ga med seboj potalajo raznorazni prikoritniki. A to je seveda druga zgodba.

V bistvu imamo precej sreče, da živimo v tako mali državi. V vseh smislih. Do najbližje meje nima nihče več kot kakšno uro polspodobne vožnje. Ker so bile slovenske trošarine že pred zadnjim dvigom bistveno višje kot v vseh sosednjih državah, se vam pred naslednjim piknikom splača sesti v avtomobil in se odpeljati po vam najljubšo blagovno znamko domačega piva ali žgane pijače k sosedom. Kar dobro so založeni, saj so se znali trgovci vedno zelo dobro in hitro prilagajati razmeram. No, vsaj tisti preko meje, ki se nimajo navade hvaliti, da so bližnji sosed. Izdelke slovenskih proizvajalcev boste namreč lahko tik za katerokoli mejo in še vedno v EU, kupili precej ceneje kot na policah domačih trgovin. Pa ne zato, ker bi proizvajalci v tujino prodajali bistveno ceneje kot doma, ampak prav zaradi davčne “politike” slovenskih vlad do alkoholnih pijač.

Da bo ta “politika” še bolj smešna pri alkoholu obstaja “častna” izjema. To je seveda vino. Slovenci in Francozi imamo glede alkohola v vinu pač prav poseben odnos. Če so piva in žgane pijače, po prepričanju raznih – tudi “zdravstvenih” in vladnih gurujev, primarno namenjena zadevanju in se spodobi, da to grdo navado omejimo z visokimi davki, potem je tisti v vinu hrana in se z njim niti približno nihče ne zadeva, ampak zgolj “prehranjuje”. In tako lahko v nabližjem supermarketu izberete litrsko steklenico, plastenko ali tetrapak vina, ki lahko stane tudi manj kot pol litrska steklenica piva. Štirikrat več alkohola dobite torej po praktično zanemarljivi ceni.

Slovenski klošarski lobi je očitno izjemno močan in ima lovke prav povsod – še posebej v vladi in parlamentu. Na nek način je prav, da brani dosopnost še edinega alkoholnega izdelka. In če se sprehodite po točkah na katerih se srečuje ob poletnih večerih “potencialni” klošarski podmladek, potem lahko ugotovite, da njihova moč še narašča, saj boste ob vsaki klopi, zidu ali parku ob veseli druščini opazili vsaj nekaj steklenic, plastenk ali tetrapakov “hrane”.

Saj vem, politiki in politikanti pravijo, da s tako politiko
“rešujejo” tudi majhne proizvajalce – vinogradnike in vinarje, ki bi v nasprotnem primeru propadli. A poznam kar nekaj prav takih, ki jim še na misel ne pride, da bi izdelke prodajali “uradno” in od teh prihodkov plačali tudi kakšen davek. Prvič zato, ker seveda niso neumni in ravnajo kot večina “normalnih” ljudi – skrijejo prihodke pred državo kjer se le da. Drugič, ker številni nimajo dovolj kakovostnih izdelkov, ki bi jih lahko prodajali na konkurenčnem tržišču. Tretjič, ker jim zaradi priviligiranosti vina na trgu tudi ni potrebno vlagati v uveljavljanje blagovnih znamk, ki so seveda predpogoj za doseganje višje cene izdelkov na trgu. Prvega jim, glede na to, kaj počnejo politiki z davkoplačevalskim denarjem, niti ne gre zameriti. Drugo in tretje pa seveda kaže na potuho, ki jo številni politiki dajejo že desetletja raznim slovenskim “klošarjem”, samo da si s tem kupujejo mir. In to potuho so seveda pripravljeni plačevati tudi z, milo rečeno, dvoličnim odnosom do različnih vrst alkohola. In ker je na to temo v glavnem tiho tudi stroka – predvsem zdravstvena – bi ji lahko pred kvalifikacijo mirno dodali pridevnik “kvazi”.

Pa da ne bo pomote. Velik užitek je ob dobri hrani použiti kozarec ali dva kakovostnega vina. To trdim iz lastnih izkušenj.

Da pa bi bolje razumeli kaj želim povedati, vam predlagam poskus. Če ste vešči kuhanja, naredite svoj najljubši gurmanski obrok ter ob njem spijte, če je potrebno, pa ga uporabite tudi za pripravo hrane, steklenico, plastenko ali tetrapak tistega vina, ki v trgovini stane manj kot pol litrska steklenica piva. Če kuhanja niste večji, pojdite v svojo najljubšo restavracijo in jih prosite, da vam ob hrani postrežejo z vinom, ki ste ga prinesli s seboj – v imenu “znanstvenega” poskusa pač. Prav tako vino je namreč tista “hrana”, ki jo z davčno “dvoličnostjo” brani slovenska politika. In seveda tisto, ki ga brez potrdil in davčnih “bremen” nabavite pri najbližjem malem vinogradniku, ki bi menda propadel, če bi bilo vino obremenjeno vsaj z minimalnimi davki. Moč klošarskega lobija je res neskončna. Pa dober tek!

Josef Mazenauer

p.s. Če me bo kdo uspel prepričati, da je vino za en euro na liter na trgovskih policah kakovostna “hrana”, potem lepo prosim, da tej slovenski “kokli” zrastejo še noge in me brcne čim dlje stran!