Številnim Lionom poslovne aktivnosti jemljejo veliko časa. To je temelj, ali pa žrtev, ki so jo namenili svoji poslovni uspešnosti. Pa vendar jih je malo, ki imajo urnik tako poln kot naš tokratni sogovornik, Tone Horvatič. Leto 2010 bo zanj še posebej aktivno, saj prevzema tudi mesto Guvernerja Distrikta 129.

Tone Horvatič, po krvi si Gorenjec, po duši pa prav nič?

tone-osnovna
Tisti, ki me poznajo v poslovnem svetu, vedo, da vedno pogledam, kako bi lahko iz enega evra naredil dva. V dobrodelnem smislu oz. v smislu delovanja na področju poslovnega druženja pa nisem čisto Gorenjec.

Seveda se je vprašanje nanašalo na tvojo srčnost. Ti je bila položena v zibelko?

Največ zaslug za to imajo starši, ki so prišli praktično s culico v moj rojstni kraj Tržič. Iz nič in samo s pridnimi rokami sta ustvarila hišo, dom in vzgojila tri otroke. To je bila ena ključnih usmeritev za moj pogled na svet. Po tej plati bom mogoče kazal drugačnost.

Če se dotakneva področja, zaradi katerega sva se danes pravzaprav srečala – lionizma, dobrodelnosti, humanosti. V kratkem času te je poneslo na vrh Zveze Lions klubov Slovenije. Si se prepustil predvsem želji Pomagati?

Če sem iskren, se še vedno ponoči malo uščipnem in se vprašam, če je res, da bom pri 40-ih postal guverner. Dejstvo je, da sem v lionizem prišel povsem po naključju in s seboj pripeljal precej široko skupino kolegov. Zelo sem vesel, da je vsako leto druženja v sklopu našega Lions kluba in poslovnega kluba, iz katerega je naš klub pravzaprav izšel, še bolj žlahtno in prijetno. Tako je stvar presegla prijateljstvo in druženje, saj smo z dobrodelnostjo ustvarili še močnejšo vez med nami.

Bi ti lahko z eno besedo rekla povezovalec? Se tako počutiš?

Ta beseda je zelo na mestu, ker se raje kot vodja, počutim kot povezovalec in si želim uspeh deliti s čim širšo skupino. Manj si želim iz tega iziti kot nekdo, ki je naredil neko veliko delo. Uživam, ko vidim, da vse to povezovanje z leti rojeva veliko novih prijateljstev in zvez, veliko dobrodelnih dejanj. Če gledam komponento poslovnega kluba, se pozna, da je ta filozofija dobra. Pomagati si s kontakti in spodbudnimi besedami rojeva neko dodano vrednost.

Rekel si prijateljstvo, ki na podlagi nekega povezovanja nastane čez leta. Se ti zdi v poslovnem svetu tolikšna odprtost, zaupanje, ki ga daješ drugim okrog sebe, dobra praksa ali pač morda naivnost?

Moram priznati, da sem se, ko sem bil mlajši, marsikdaj spraševal o tem, ali gre za to, vendar se je skozi leta pokazalo, da si ustvariš zaupanje v poslovnem svetu in so sadovi na dolgi rok več kot očitni. Dejansko je po tako delovanje v poslovnem svetu mnogo lažje kot iskati priložnosti za tekmovanje in premagovanje na vsakem koraku.
Odprtost in pomoč se očitno po nekem naravnem zakonu splačata. Moram priznati, da tako kot sem velikokrat nesebično marsikomu pomagal s kontakti, znanjem, priporočili, tako se je marsikdaj, ko je bilo podjetje, ki ga vodim, v kakšni kočljivi poslovni situaciji, pojavila rešitev – včasih precej po naključju, ampak vedno iz kroga ljudi, ki so bili vsa ta leta del širše skupine.

Omenil si, da je uspeh dobro deliti. Tudi v vrhu Distrikta ste zastavili prakso povezovanja in vsaj navzven to deluje dobro.

Sam zelo verjamem v to, predvsem pa upam, da je to signal s strani Distrikta, da je dobro biti aktiven, vendar ko stopimo skupaj, je lahko efekt mnogo večji. Prijateljstvo, ki je nujno, ker je sicer klub težko uspešen, se mora dvigniti na nivo med klubi. Da prenašamo znanje in pozitivno spodbudo klubom ob uspešno izpeljanih akcijah drugih klubov. Konec koncev zato, da se prijateljstvo razširi in ustvari med klubi in Distriktom. Vsi delujemo na nivoju Distrikta in preveč skepse ni dobro. Ne bi bilo dobro, da bi bili ljudje na Distriktu odtujeni od delovanja klubov in da bi pozabili na to, kakšne so njihove težave. Ena mojih ključnih želja v letu, ko bom guverner, je poskusiti Distrikt in klube bolj prijazno povezati in navzven enotno nastopiti. Da tisti, ki jim pomagamo, lionizem doživijo tak kot v resnici je – kot brezpogojno pomoč. Bolj kot bo širša javnost sprejemala lionizem v pozitivni luči, lažje bodo klubi pridobivali nove člane, donacije, prispevke. Lažje bo ustanavljati nove klube.

Brezpogojno pomoč najbolj čutijo tisti, ki jo prejmejo. Lioni ta dejanja ves čas ponavljamo in težko verjamem, da bi kdo od obdarovancev gledal Lione kot nedostopno elito. Verjameš, da se lionizem lahko otrese vtisa elitizma, ki ga naša družba ne razume pozitivno?

Težava je širša in splošno prisotna v Sloveniji. Tiste, ki želijo izstopati iz povprečja in se ne obračajo stran od problemov ter so zaradi sposobnosti uspešni, označijo za elitiste. Beseda je po nepotrebnem dobila negativen prizvok, saj so Lionisti in ljudje iz podobnih organizacij elita v pozitivnem smislu zaradi svojih dejanj, na kar bi morala biti širša družba ponosna. Dejstvo je, da lahko postane Lion praktično vsak, ki želi delati dobro. Malo je znano, da ne gre za astronomsko visoke članarine, pristopnine. Večerje v izbranih restavracijah so redke, ko pa so ljudje ponosni na izvedbo kakšne akcije, je prav, da se zgodijo. Absolutno pa stroške pokrijejo iz lastnih sredstev.

Se še spomniš, kako si vstopil v lionizem?

Seveda. Bilo je povezano s poslovnim klubom, ki ga vodim že vrsto let. Tudi s človekom, ki je izjemen gospodarstvenik in s čutom za pomoč drugim. To kaže, da je človek, ki premore veliko srčnosti in energije na vseh področjih. Bilo je leta 2001, ko je bil naš gost na poslovnem klubu Janez Bohorič. Za zaključek predstavitve nas je nagovoril z besedami: »Vi ste pa ena tako luštna skupina mladih ljudi – vi bi morali absolutno postati Lionisti.« Prva reakcija je bila začudenje, saj lionizma nismo dobro poznali. Tudi mi smo organizacijo videli kot elitistično, v katero se sami od sebe ne bi vključili. Skozi proces spoznavanja kaj pomeni lionizem in kako ustanoviti Lions klub, smo spoznali, da sodi k vsakemu, ki si med prioritete postavi tudi skrb za sočloveka in mu ni vseeno, kaj se dogaja po svetu.

Tako smo popolnoma neobremenjeni vstopili v lionistični svet. Nikoli ne bom pozabil prvega nagovora, naše prve akcije decembra, pred Miklavžem. Na stojnici v ledeno mrzlem Kranju smo z doma pečenimi piškoti zbirali sredstva za nepokretnega someščana. To so časi, ki ostanejo v srcu. S tem smo verjetno v sebi zasejali neko seme, ki raste. Na zadnjem srečanju našega kluba sem ponosen ugotovil, da smo po osmih letih delovanja še vedno polni idej in volje, kako še več pomagati. Želimo si, da se ta duh dobrodelnosti čim bolj razširi v naši družbi in nas ne bi skrbela nobena kriza. Ne glede na to, koga usoda porine v težave, bo nekdo priskočil na pomoč.

Tone-horvatic-bill-clinton

Le leto dni po prvem srečanju z Bohoričem in idejo lionizma, si že sodeloval na mednarodni konvenciji. Doživel si veličino te največje mednarodne humanitarne organizacije. Letos se je boš znova udeležil v drugačni vlogi. Kakšna čustva in pričakovanja te vežejo na to pot?

Če sem iskren, me je trenutno predvsem strah, kako se bo ta pot izšla za družino, saj bodo z mano tudi partnerka Mojca, najina petletna Zala in dveletni Tilen. Pot v Avstralijo bo torej poseben logistični izziv. Konvencija me ne skrbi toliko. V lionizmu me vodi srce, tako da verjamem, da bo ta konvencija za Slovenijo nekaj posebnega. Prvič bo namreč za visok položaj v tej mednarodni organizaciji kandidiral Slovenec. Glede na to, da gre za Janeza Bohoriča, sem na to še posebej ponosen. Pripravljamo pa tudi širšo prisotnost Slovenije v sklopu konvencije. Konvencija, ki je tradicionalno enkrat letno – letos je že 93. – je priložnost pridobiti širšo dimenzijo, saj gre za največjo humanitarno organizacijo na svetu. Ker v svetu žal problemov ni vedno manj, ampak ti iz leta v leto celo naraščajo, je dobro, da so tudi na globalni ravni organizacije, ki združujejo milijone ljudi, ki uspejo na ta način zbrati večje vsote denarja. V primeru katastrofalnih nesreč je nujno, da tako zbrana sredstva usmerijo v kraje, kot je bil npr. Haiti, ali tistim, ki jih je prizadel cunami. To pa velja tudi za manjše nesreče, npr. naši Železniki in Posočje so dobili sredstva iz tega sklada.

Nekega dne bo konvencija prišla tudi k nam, kjer letos praznujemo 20. obletnico lionizma. Kako gledaš na razvoj gibanja v Sloveniji? 20 let ni tako kratka doba, sam si član že 9. leto.

Lionizem v Sloveniji je pokazatelj, da nase radi gledamo precej kritično, a se radi družimo in radi tudi pomagamo. Ni nam vseeno, kako živijo soljudje. Izjemno sem ponosen, ko slišim, da se Rotary organizacija dobro širi po Sloveniji. Tudi slovenski Unicef je v primerjavi z ostalimi globalno izjemno uspešen, kar pomeni, da moramo biti Slovenci zelo ponosni sami nase in večkrat gledati drug drugega s ponosom. Ljudje iz globalnih organizacij, ki pridejo na obisk v Slovenijo – to se zgodi pogosto – so namreč zelo presenečeni, da tako majhna država premore toliko srčnosti in prijaznosti do soljudi.

Zanimivo; zelo pozitivno pristopaš k majhnosti naše države, ki je tako stereotipna in povečini negativna. Negativen pa je tudi predznak stresa, ki je pri tempu in številnih tvojih obveznostih neizogiben. Kolikor vem, si dejaven na več področjih; spogledoval si se s politiko, si občinski svetnik, sediš v nadzornem svetu RTV Slovenija, vodilni v podjetju … Kako upravljaš s stresom?

Moram priznati, da je stres postal že tako običajen, da ga telo potrebuje za normalno delovanje. Je pa res, da sta ključna za borbo proti stresu otroka. Sta zelo pridna in prijazna ter aktivna, tako da po tej plati lepo kompenzirata predvsem sedenje na sestankih in v avtu. Zala je izjemno radoveden otrok, ki mora vse poskusiti, še najraje pa plezalne stene in gugalnice na otroških igriščih. Tako je razgibavanja tudi za očija kar nekaj. Tilen pa je podlegel nogometni evforiji, tako da redno brcava žogo, še najraje sicer ob dežju, ker rad kombinira luže in žogo. Mogoče bomo pa v naši družini dobili ragbi igralca [smeh].

Stres je seveda težava in dokler ni bilo otrok sva z Mojco predvsem potovala, ker je svet dejansko zelo lep. Ljudje so prijazni in stres izgine zelo hitro. Dober ubijalec stresa je tudi golf – sam grem malokdaj čez celotno igrišče, se pa pogosto sučem okrog njih. Vsa ta zelena barva in prepoved glasne uporabe mobilnih telefonov sta zelo koristna pri anti-stresni terapiji.

Omenil si zeleno barvo; tu na steni prostora v katerem preživiš precej časa vidim modro, vidim morje. Ljubezen? Hobi?

Težko bi posebej izpostavil še kakšen hobi. Sem nemirnega duha in velikokrat poskusim kaj novega. Jadranje je ena izmed morskih aktivnosti. Pri morju najbolj obožujem vonj in šumenje valov, kar me zelo pomirja in polni baterije. Morje mi ne predstavlja plaže, plavanja in omamnih vonjav sončnih krem. Raje imam ta drugi, naravni del morja.

Kakšen je tvoj odnos do Zemlje, do planeta, ki nas gosti in na ves glas kliče po večjem spoštovanju … kaj narediš za to?

Vprašanje mi takoj zbudi slabo vest. Predvsem zato, ker veliko časa preživim v avtu, saj sem službeno razpet med tri lokacije. Tu si bolj zaslužim kakšno črno piko, kot da bi bil vzor. Predvsem otroke se trudimo vzgajati v tem duhu in veliko časa preživimo v naravi. Se prevažamo s kolesi in pobiramo smeti, ki so jih drugi odvrgli med sprehodi. Je pa to vprašanje, ki se dotika tudi Lionov. Ni namreč nujno, da so pomoči potrebni samo ljudje, ampak tudi ostala bitja in Zemlja sama. Izjemno sem bil vesel, da je akcija »Očistimo Slovenijo v enem dnevu« tako dobro uspela in se je prvič pokazalo, da nismo povsem brezbrižni.

To je začaran krog; kar odvržemo v naravo se nam nekoč povrne. Na začetku sva ugotavljala – vrne se dobro, vrne se naš odnos do ljudi, nesebično povezovanje … in nenazadnje ste v podjetju, ki ga vodiš, tudi vedno bolj družbeno odgovorni v smislu odnosa do bitij in narave. Tista črna pika, ki si si jo pripel, je vedno bolj svetlo siva … Vendar pa imaš lastnost, ki ni najbolj »radodarna«. Ljudje, ki te srečujemo, namreč hitro ugotovimo, da si racionalen s časom. Je to res in ali je to predvsem zato, ker ga imaš premalo?

(smeh) Časa je res premalo, vendar ga za otroke nikoli ne sme zmanjkati, zato praviloma relativno hitro odhitim z različnih srečanj domov. Če bi se le dalo, bi preživel veliko več časa z njimi. Poskušam biti prisoten na čim več dogodkih, hkrati pa vsak večer za lahko noč objeti oba moja srčka, ki sta doma in Zali prebrati kakšno pravljico. Tilen ima raje malo čohanja po hrbtu, tako da je v njemu po očetu nekaj razvajenca [smeh].

Ali očka kdaj tudi kakšno zapoje?

Bolj kot ne samo iz heca in zato, da ujezim Zalo, da raje zapoje sama. Torej bolj v funkciji spodbujanja Zale, ki zelo rada poje in se uči pesmic. Že sedaj kaže, da je v njej precej umetniške duše, saj zelo rada riše, nabira rožice, sestavlja verižice in podobno. Glede petja je Tilen podoben talent kot oči, tako da najin duet tako Zala kot Mojca kar hitro utišata. [smeh].

Če bi kariero lahko začel znova, bi se odločil enako, ali bi se bolj spogledoval s čim drugim?
Verjamem, da bi se odločil za precej podobno pot. Je pa bilo toliko naključij, ki so prinesla srečanja s pozitivnimi ljudmi, da ne verjamem, da bi se ponovila. Vesel sem, da je iz teh naključij nastala druščina, ki je zbrana z vseh vetrov, vendar izjemno kompatibilna in ji nikoli ne zmanjka energije, da naredi kaj dobrega. Znamo se tudi sporeči, vendar na koncu vedno zmagajo najbolj drzne ideje.

Je morda še kakšna zgodba ali misel, ki bi jo želel deliti?

Predvsem bi rad opozoril, da imamo v lionizmu rdečo nit – pomoč slepim in slabovidnim. Zato se moramo tega ključnega namena večkrat spomniti in v Sloveniji, ki sodi med razvite države, narediti še več, da se bodo slepi počutili enakovredno in varno v vsakdanjem življenju.

Si morda že razmišljal o svojem geslu?

V vsem času priprave na guvernerstvo je bilo geslo še najbolj travmatična izkušnja. Nisem našel takega, ki bi preprosto povedalo, da je svet lep, a bo še lepši, če bo še več ljudi pomagalo pomoči potrebnim. Govoril sem tudi z nekaj guvernerji in viceguvernerji. To je bila napaka, saj sem slišal nekaj super gesel, ki pa jih seveda nisem smel uporabiti. Dobesedno tik pred zdajci sem se odločil za: Vodi nas srce!

Tone, hvala lepa za pogovor!

Irena Mraz, julij 2010

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.