Tjaša Kokalj: »Če so ljudje zreli, kritike ne jemljejo kot napad.«



TJASA2
Če je Ali G v filmu Indahouse posredno označil Slovenijo za deželo manj privlačnih deklet, smo se mu pred nekaj leti ponosno smejali v brk. Tjaša Kokalj je namreč leta 2007 na izboru Miss Universe pristala na 11. mestu in s tem osvojila naziv najlepše Evropejke. Čeprav takrat ni računala niti na zmago v Sloveniji, kaj šele na tako visoko uvrstitev na svetovnem izboru, pa ji je naziv vseeno odprl marsikatera vrata. Z eno nogo sicer še vedno ostaja v svetu mode in svoj hobi združuje z novinarstvom. Delom, ki ga ljubi.

Že nekaj let je minilo od lepotnega tekmovanja Miss Universe, ki vas je izstrelil med najbolj iskane lepotice (in to ne samo znotraj meja). Ali danes, ko se ozrete nazaj, menite, da ste dobro izkoristili naziv? So se vam odprla želena vrata?
Ko sem se prijavila na mis Universe Slovenije, nisem razmišljala o zmagi, niti o tem, kaj bi z naslovom ‘naredila’. Prepustila sem se toku, zato tudi ne morem reči, ali sem dobro ali slabo izkoristila svoj naziv, saj prej nisem imela nobenih sanj ali načrtov z njim. Lahko pa rečem, da sem v zdaj teh skoraj že šestih letih, odkar sem postala mis, naredila veliko in si v tem času odprla marsikatera vrata ter dobila marsikatero možnost.

Kaj bi svetovali mladim dekletom, ki si želijo uspeha na modni brvi? Čemu se morajo najbolj izogibati?
Sprva bi jim svetovala realnost in to, da je treba biti z nogami na tleh. Treba je vedeti, da je vseeno nekaj kriterijev za biti manekenka, kot so na primer višina, vitkost, natreniranost telesa, dobro gibanje in hoja po modni brvi … Pomembno je, da ima dekle dobrega agenta oziroma agencijo, ki skrbi zanjo tudi potem, ko se morda odloči za tujino. Izredno pomembno je, kot sem že rekla, da je dekle z nogami na tleh in ima okrog sebe ljudi, ki jim lahko zaupa in ki ji svetujejo.

Enkrat ste v pogovoru dejali, da ne bi želeli postati pevka že zaradi samih predsodkov ljudi. Koliko je za vas pomembno mnenje ostalih? Se ozirate na to?
To sem rekla bolj iz štosa, saj praktično nimam posluha. Pomembno mi je mnenje nekaj ljudi v mojem življenju, ki jim popolnoma zaupam. To sta mami in oči, fant ter nekaj prijateljic. Na njihova mnenja in predloge se odzivam in oziram, ostali pa mi niso pomembni, saj bo nekje vedno nekdo, ki mu ne bom všeč ali pa se ne bo strinjal z mano. Če sem prepričana v svoje delo, potem ga drugi ne morejo zamajati.

In kako vplivajo na vas negativne kritike?
Kritika, če je konstruktivna, je v redu. Ne bom rekla, da sem je vesela, ampak mi daje možnost, da vidim neko stvar iz drugega zornega kota.

Kaj pa pozitivni komentarji in pohvale? Nekoč ste namreč dejali, da ste izjemno samokritični. Se je do danes to že kaj spremenilo?
Pri pohvalah je pa tako. Lepo se zahvalim tistemu, ki jo izreče, ampak, kot ste omenili, sem zelo samokritična, tako da pohval ne jemljem tako resno. Tudi takrat, kadar pridejo iz ust mojega fanta.

Skupaj z novinarko Katjo Klavora sta ustvarili modni blog, kjer preganjata slavne z modnimi kritikami, svetujeta z dnevnimi modnimi nasveti … Kako se počutite na t. i. »drugi strani«, torej, ko vi pravzaprav ocenjujete druge?
Sedaj se z novinarstvom že nekaj časa ukvarjam in moram reči, da ljubim to delo. Tudi Katja ga, zato sva se tudi odločili, da ustvariva TK S.W.A.T., saj imava nekaj za povedati, veva in vidiva veliko in imava voljo do dela. Na drugi strani se počutim super, čeprav se ti dve strani kar pogosto prepletata. Včasih je težko koga pokritizirati, še posebno, ker se z osebami iz medijskega sveta poznam in nimam toliko distance, ampak če so ljudje zreli, na to ne gledajo kot napad. Tudi mene ocenjujejo in se ne razburjam.

Na blogu ste priznali, da ste pravzaprav kar malce odvisni od nakupovanja – vse od modnih kosov oblačil do manjših estetskih stanovanjskih dodatkov. Nam morda lahko zaupate, do kod gre ta zasvojenost? Tako, v številkah?
Če bi vedela, koliko zapravim na mesec za modne dobrote, potem najbrž ne bi ‘imela problema (smeh). Res je, da si rada privoščim, rada nakupujem, saj me nakupovanje velikokrat spravi v boljšo voljo in je kot neka terapija.

Predvidevam, da dela pisateljice Sophie Kinsella »Strastna zapravljivka« poznate. Se morda prepoznate v karakterju glavne junakinje? Ali vam kdaj tudi grozi (pre)hitro približevanje bančnemu limitu?
Seveda, imam prav vse knjige Strastne zapravljivke. Morda sem se v nekem trenutku poistovetila z glavno junakinjo, ampak to je bil bolj slučaj. Mislim, da tako ‘ubrisana’ kot je ona, (še) nisem. Načeloma pa znam biti resna, kar se tiče življenja in stroškov, povezanim z njim, tako da imam finance pod kontrolo.

Se vam je že kdaj pripetila kakšna bizarna situacija, npr. boj za zadnji kos oblačila, kombiniranje različnih bančnih kartic s porabljanjem zadnjih evrov za izbrani predmet…?
Seveda, mislim, da je bilo že več takšnih. Verjetno je bila najbolj bizarna prav potovanje v London z dvema prijateljicama, kjer sem porabila prav ves denar, ki sem ga takrat imela in domov odšla s še eno potovalko, polno novih oblačil. Sicer pa se za kose konstantno borim na kakšnih omejenih kolekcijah, tako da ni bojazni, da ne bi imela na zalogi kar nekaj zgodbic.


tjasa3


Mesto nakupov (BTC oz. City Park) naj bi bil vaš t. i. »drugi dom«. Kje se najraje prepustite praznjenju računa?
Zelo odvisno. City park je z mano povezan tudi službeno, saj delam kot stilistka in zaradi tega večkrat zaidem v H&M in New Yorker. Sicer pa rada nakupujem v Zari, Emporiumu, še najraje pa na spletu.

Kako pa argumentirate citat psihoterapevta, ki je dejal, da je potrošništvo velika slabost za razvoj človekove osebnosti in pomeni zastoj v njenem razvoju?
Očitno sem jaz potem primer slabega razvoja človekove osebnosti (smeh). Argumentiram ga s tem, da se z njim ne strinjam.

Za sabo imate že kar precej nastopov na modnih revijah. Ste kdaj po kakšni dobili kak modni kos, ki vam je bil zelo pri srcu, tudi v last?
Se ne spomnim, je pa tako, če mi je kaj všeč, to kupim in ne čakam, da mi ljudje podarijo.

Mnoga dekleta se tolažijo in utapljajo žalost, razočaranje ali pa jezo ravno v nakupovanju. Spadate v to skupino?
Včasih je nakupovanje pravi booster za dvig razpoloženja, ampak res zgolj včasih. Preprosto imam rada nakupovanje, kaj je tu kaj slabega?

Nekje sem zasledila tudi, da radi potujete. Zakaj? Kaj imate najraje pri potovanju?
Rada imam oddihe. Tudi če se ta oddih zgodi v slovenskih termah. Rada se razvajam in zamenjam okolico. Pri potovanjih pa je seveda najbolj zanimivo raziskovanje tamkajšnjega življenja in kulture in pa seveda modni zakladi iz različnih držav.

Kot manekenka ste najbrž obiskali precej različnih krajev po vsem svetu. Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
To ne bo držalo, saj sem malo delala v tujini. Verjetno se mi je v spomin najbolj vtisnilo snemanje za italijansko kozmetiko Karaja, saj sem 3 dni bivala v Bergamu, italijanska ekipa pa mi je bila kot družina.

Kaj pa zasebno? Potujete z nahrbtnikom ali s kovčkom?
Vedno s kovčkom in to ‘ta velikim’ (smeh).

Zasledila sem tudi, da ste častna članica društva Planet Zemlja, sodelovali ste tudi na različnih okoljskih projektih. Koliko vam pomeni skrb za okolje?
Seveda mi pomeni veliko, sicer ne bi bila dela teh projektov.

Glede na to, da obožujete nakupovanje, predvidevam, da je omara z oblačili napolnjena do zadnjega kotička. Resnično potrebujete vse kose? Kaj storite z oblačili, ki vam niso več všeč (ali se v njih ne počutite več v redu)?
Ja, resnično jih potrebujem (smeh). Če bi se šli, kaj ljudje potrebujemo in kaj ne, bi kmalu ugotovili, da smo popolnoma prenasičeni in morda oblačila niti niso takšen problem. Kaj pa tehnologija? Telefoni, tablice na vsakem koraku? Vse te kose ne potrebujem, mi je pa lepo, da jih imam. Sicer pa imam tudi jaz kakšne zgrešene nakupe, oblačila, ki sem jih morda dvakrat nosila, v takem primeru jih podarim prijateljicam.

V sklopu projekta Očistimo Slovenijo V enem dnevu ste se udeležili Zelene modne revije, kjer so mladi modni oblikovalci ustvarili prave umetnine iz recikliranih materialov. Ste si kdaj sami naredili obleko, morda iz vrečke?
To ne, sem si pa že naredila uhane iz časopisnega papirja in revije. DIY je moja nova obsesija, tako da lahko da kmalu pade tudi kakšna obleka iz zanimivega materiala ali pa torbica.

Kaj pa načrti v prihodnosti? Je morda v nastajanju kakšna nova knjiga (otroška, za odrasle)?
Morda. Zaenkrat česa takšnega še ne načrtujem, mogoče me pa pisanje spet ‘prime’.


Žana Leskovar, marec 2013
137. pogovor


Foto: Mimi Antolović, Maja Slavec in Petra Nuzdorfer