The Dreams: »Z glasbo spreminjas kemijo v mozganih«



Kako ukrotiti osem fantov neke rockovske skupine? Na pogovor povabiš le četrtino zasedbe in se z njima pogovarjaš o… glasbi. Ime skupine se tako prezrcali tudi na osebnost – sanjski fantje, z glavo v oblakih in z nogami na realnih tleh. Povezuje jih preprost glasbeni užitek. V glasbi se sporazumevajo s t. i. univerzalno komunikacijo – in se razumejo. Pogovarjali smo se z Lukom Veharjem in Vilijem Grdadolnikom – članoma The Dreams.

Torej The Dreams – sanjska skupina osmih fantov. Ste že kdaj dobili modrček na oder?
L: Moram priznati, da ga še nismo dobili. Vendar mislim, da je to zaradi najstarejšega člana. Na odru vzbudi tako strahospoštovanje, da si raje ne drznejo… (smeh)
V: …imeli smo pa smo že eno, ki je plesala.
L: Tudi telefonske številke letijo vsepovprek. (smeh). Tudi ta, ki je plesala, je bila za to, da bi nam pomagala animirati druge za žuru, pa je nato popustila.
V : Premalokrat nas je poslušala. (smeh)

Koliko nastopov ste že imeli?
L : Imeli smo tri nastope. Zdi se mi, kot da smo imeli še enega, pa se mi je verjetno sanjalo.
V: Zato tako ime benda. (smeh)

V skupini vas je osem. Kje ste se našli, se poznate že od prej, je bila kakšna avdicija?
V: Jaz sem imel avdicijo leta 2009.
L: In sicer ni vedel, da je avdicija.
V : V društvu Planet Zemlja smo delali koncerte Rock za prihodnje generacije, na enem od njih je igrala skupina super glasbenikov. Začel sem jih »žicati«, da bi posvetili kak komad 40. letnici Allman Brothers banda, pa so rekli ok, če prideš zraven. Priznati moram, da sem imel hujšo tremo kot na avdiciji. In tam smo igrali Soulshine.

Takrat ste torej igrali Soulshine, sedaj pa tega komada ni na vašem seznamu.
L: Ga igramo samo na posebno željo. (nasmešek)
Večinoma igrate glasbo ABB in tudi pravite, da ste ABB Tribute skupina.
L: To ime je med določeno populacijo zelo močno, saj vsak, ki ABB vsaj malo pozna, pričakuje na koncertu določene glasbene posebnosti. Se mi pa zdi, da so to dobrodušni ljudje, prijazni, radi se posvetijo glasbi in ne kiču in šminki. Če ljudje ABB ne poznajo, pa se sprašujejo, kaj to je. S takimi se je težko pogovarjati, ker so tukaj stvari glede na naše ime glasbeno dovolj jasne. Ko sem pošiljal naokoli ponudbe za nastop, sem dobil tudi odgovor, da oni takih bendov nimajo, razen morda za maškare. So mislili, da se preoblečemo in imitiramo. Pa ne gre za poziranje, ampak predvsem za igranje. Igramo predvsem glasbo Allman Brothers Banda, pa tudi Gov’t Mule, Tedeschi Trucks banda in skupne projekte Duana Allmana in Erica Claptona… Vse kar nas inspirira ko smo na odru. Tako da je repertoar dokaj širok. V svojem repertoarju imamo tudi nek uvod od Princa…
V: Naj dodam, da bi bilo oblačenje v ABB je nesmiselno, tako kostumografsko kot tudi glasbeno. ABB so bend, ki tako ne da nič na izgled na odru, glasbeno pa na vsakem nastopu isti komad zaigrajo drugače. Komad ima drugačno energijo, drugačne improvizacije in tak glasbeni pristop tudi nam najbolj ustreza. Nima smisla študirati od note do note nek posnetek, če je to povsem v nasprotju z glasbenim pristopom samih ABB.
L : Posebno, če že originalen bend da tudi vedeti, da ni cilj glasbe, da je vse sterilno in čisto. Tukaj je cilj čisto nekaj drugega.

In če bi se lahko preoblekli v ABB, kdo bi bil kdo?
L: Jaz bi bil Butch Trucks. (smeh)
V: Jaz pa Jaimoe. (smeh)
L: Gašper bo Burbridge, Boštjan bo pa Derek Trucks.
V: Ima podobno frizuro. (smeh)


dreams3


ABB sicer pozna veliko ljudi, ampak kdo je vaša ciljna publika?
L: Če gledamo po letih, bi bila najnižja meja tam 35 let, mogoče 30.
V: Razen tistih nekaj mlajših, ki so to glasbo spoznali preko strašev. No sedanja generacija mladih mogoče že preko babic in dedkov.
L: Tudi meni je dejansko postala blizu preko staršev in preko učitelja harmonike v Glasbeni šoli Škofja Loka Milenka Arnejška. Rekel mi je, naj kar igram klasiko, če pa igraš akord in slide, to je pa nekaj posebnega. Fascinirala me je ta njegova striktnost, iskrenost do sebe in posledično tudi do glasbe. Če poslušaš to glasbo, ugotoviš, da je v tem kar počnejo zelo malo kompromisov. Jaz sem že generacija, ko ta glasba ni prišla direktno do mene.
V: Do mene je prišla nekako v začetku gimnazije, ko mi je nekdo rekel naj poslušam Live at Filmore East in Grateful Dead Live Dead. Oba sta bila sicer fantastična albuma, vendar se me je Filmore East takrat dotaknil in ta glazba me je “potegnila vase”. Kolega iz Emšo blues banda je pred kratkim povedal sijajno zgodbo. Duane Allman se je menda poskusil dodatno izobraževati na Berkleeju. Ko pa je nekaj zaigral, mu je profesor odgovoril, da se pač pri njih more več dosti naučiti. In ga celo povabil, da bi raje študentom demonstriral svoje igranje.
L: To so res zelo izjemni ljudje. Klasični kitarist Pablo Marquez iz Južne Amerike je prišel na sprejemne izpite v Evropo, oni pa so ga povabili, naj pride za profesorja.

Ali imamo v Sloveniji tudi tako izjemne ljudi?
L: Da, so. V klasičnih vodah jih je kar nekaj, v popu in rocku pa… tudi, če bi se pojavil, ne vem, če bi ga ostali spustili. Trobentač, kontrabasist, dva čelista. Težko rečem, da je to enaka kategorija uspeha. 2 Chellos sta postala svetovno znana. Sem se pa pogovarjal s čelistko iz Maribora in sem jo vprašal, če bi ona igrala pop komade na čelo in je rekla, da bi. Sodelavko v glasbeni šoli, ki uči čelo sem vprašal, če se ji zdi njun uspeh v redu, pa je rekla da ja, ker ve, kako težko je igrati to glasbo in da sta vložila veliko truda. Veliko je čelistov, ki bi si zaslužili podobno omembo.
V: Saj tudi v naši glasbi ne gre tako, da bi eden igral solo, ostali pa spremljavo.
L: Glasbo se začuti, ko slišiš vsakega igralca. Bas je tukaj zelo specifičen. Jure je predstavnik tega sloga. On ne igra klasične bas kitare, ampak melodijo. In to ne v smislu »poglejte me«, ampak tako, da ravno prav paše zraven in ne izstopa na silo. Na koga drugega na basu sploh pomislili nismo.
V: Jure je poosebljenje vseh basistov, ki so igrali pri Allmanih. Kitare so sice pomembne, a basisti dejansko naredijo komad. Je bil tudi edina možna izbira, še veliko preden smo se sploh bolj konkretno začeli pogovarjati o bendu.

Katero pesem najraje igrate?
V: Najbrž – glede na kratko zgodovino benda – nam je na začetku pasala Jessica, ker je dokaj hitro “zazvenela”. Sicer pa je odvisno od razpoloženja. Meni čisto vsi komadi ustrezajo.
L: Midnight in Harlem!
V: Ja, če pa je kakšen komad, ob katerem res vsem v bendu naraste adrenalin – zato je običajno zadnji komad koncerta – je to Midnight in Harlem.

Kateri pa je tisti, ki vam povzroča največ treme in sivih las?
L: Komada Thorazine shuffle, smo se lotili zelo previdno. Že sam bobnarski solo je zelo zahteven. Tehnično je potrebno biti zelo suveren. Ritem ni običajen. Če šteješ, se mešata kroga z deset in dvanajst dobami. In najprej je potrebno osvojiti ter začutiti to štetje, šele potem je lahko nastop sproščen.
V: Ostali se navadno skoncentriramo na Jureta, ki drži linijo, saj ima Gašperjev solo številne kontre in če nisi prav pozoren, te lahko hitro vrže iz ritma.
L: V bistvu mora v tem komadu ritem prevzeti bend. A s tem lahko tudi ubiješ kreativnost bobnarja. Lahko pa mu pustiš, da »pade ven«, a vendar mora vedeti, kdaj in kako se bo “vrnil”.


dreams2


Vaša gostja na nastopu v Cankarjevem domu je bila Tinkara Kovač, omenila sta, da je Evi Moškon všeč Midnight in Harlem, boste takšna gostovanja večkrat prakticirali?
L: Eva je omenila, da jo je Vili povabil.
V: Ja, res je. V refrenu sta v originalu dva vokala, enega seveda zmore Zoran, ostali pa smo bolj zarjaveli. Na misel mi je prišlo, da bi lahko bil Midnight in Harlem Evi všeč in bi jo lahko kdaj povabili zraven.
L: Glasba, ki jo delamo z Evo, je bolj pop. Po koncertu pa je po navadi njen prvi komad Me and Bobby McGee, kjer si da duška.
V: S Tinkaro je pa smo se že od lani večkrat pogovarjali za kak jam, pa časovno ni ratalo. Smo jo povabili na novoletno žurko, pa ni uspela priti. No, v Cankarjevem domu smo bili vsi hkrati na istem mestu …. Mislim, da je ta naš jam brez vaje dobro “izvlekla”, kot je rekla sama. (smeh)
L: Tudi, če pogledate posnetek na Youtubu, boste videli, da je Little wing super izpeljala. Še nekaj minut prej se je pogovarjala z ljudmi in…
V: …potem jo je Zoran povabil na oder. Videl sem, da je na hitro slekla plašč in iskala flavto, potem pa je že je bila na odru.

Glede na to, da ste ABB tribute skupina, ali ste jih že videli v živo?
L: ABB v celoti ne, člane pa. Skoraj vse.
V: Skoraj vse, razen bobnarjev. Glede na to, da jih že nekaj let ni bilo v Evropi. Drugače bi jih že šli poslušat. Gov’t Mule smo gledali in poslušali Belgiji, v Limburgu. To je majhen kraj, kjer so imeli koncert, ki je bil po moje bolj namenjen njihovem postanku na poti. V smislu – ker so se že ravno nekje morali ustaviti med Berlinom in Parizom, so pač imeli še koncert. Celo popoldne sva z Luko preživela v dvorani. Ko sva jo videla, sva namreč pomislila, da tu že ne more biti takega koncerta. Nekoga iz ekipe sem celo vprašal, kako so končali v “nekem” Limburgu, pa mi je odvrnil: »Torek je, kaj pa naj počnemo v torek?« (smeh). Bili smo tudi v Bonnu, kjer je bil skupni koncert Tedeschi Trucks Banda, kjer iz ABB igrata Derek Trucks in Oteil Burbridge ter skupine Grega Allmana. Torej od sedanje postave ABB manjkajo le še tolkalisti. Smo pa puslušali posnetke nekaj deset njihovih koncertov.

Bi si upali poslati svoje posnetke bendu?
V:Smo jih že poslali. Kakšnega smo “napopali” na njihov Facebook profil. (smeh)

In kakšen je bil odziv?
V
: Ne vem, koliko to stran dejansko gledajo člani skupine. Je pa zanimivo, da je bilo precej ogledov posnetkov njihovih fanov. Stormy Monday je imel eno tretjino ogledov v Ameriki, Midhnight in Harlem pa precej celo na Japonskem. In reakcije fanov so bile precej pohvalne, pa čeprav ne govorimo o tisočih ogledov, da bo jasno…

Ali se vas da najeti?
L: Seveda. Pokličite me, ali pošljite mail, pa se bomo zmenili.
V: Našli smo se sami norci, ki uživamo v igranju tovrstne glasbe. Niti pod razno nam ne pade na pamet, da bi to počeli zaradi zaslužka ali od tega celo živeli. Tako da s ceno nastopa ne pretiravamo. Marca bomo imeli krajšo turnejo. “Praznujemo” Grammy nagradi, ki so ju pred tedni dobili Allman Brothers Band za življenjsko delo in Tendeschi Trucks Band za najboljši blues album.

Ali boste uvrstili Soulshine na redni repertoar?
L: Pri pesmih je tako, da ne igramo tistih, za katere ima kdo od članov dober razlog, da je ne bi igrali.
V: Dejansko je to odvisno od kemije v bendu. Komada Soulshine ni do zdaj nihče omenjal, čeprav je eden bolj znanih. Na našem spisku je recimo zdaj sedemnajst komadov, ki so kapljali skupaj. Nismo pa programa sestavljali po nekem scenariju. Praktično pa bi bilo za večino nas Soulshine kar preprosto zaigrati, ker smo ga ob nekih drugih priložnostih že igrali.

Večina članov ne igra samo v The Dreams, Luka igra še pri nekaj bendih, Gašper s Kreslinom… Kako to?
L: Jaz sem profesionalni glasbenik. Igram pri skupini E.V.A., Don Mentony Band, Ankaran, Ulixes… in lahko bi kdo pomislili, da nekdo, ki igra pri znani skupini kot je Don Mentony Band, dovolj zasluži. A igram v še nekaj skupinah, kar je čuden pokazatelj stanja na sceni.
V: Načina kot so nastali recimo Gov’t Mule, si v Sloveniji skoraj ne znamo predstavljati. Warren Haynes in Allen Woody sta namreč ugotavljala, da imajo Allman Brothers Band samo okoli 60 koncertov na leto, zato lahko naredita še kakšen bend. V Sloveniji pa glasbeniki morajo nastopati v več zasedbah, da sploh preživijo.
L: Jaz hodim še v službo.
V: Ker samo od igranja v bendih ne bi preživel.
L: Še kitare ne bi imel (smeh). Razmišljal sem, da bi rad igral, imel pa bi tudi dobro kitaro. Kako naj jo dobim. Učim v glasbeni šoli, kar je sicer tudi povezano z glasbo, a zato imam manj časa izključno za ustvarjanje z bendi – za pisanje pesmi, za organiziranje koncertov, za sestanke… Vsi, ki se ukvarjamo z glasbo, moramo biti pol glasbeniki in pol organizatorji.

Kdo je kriv, da je prišlo do takšne situacije? Je že od nekdaj tako ali je v zadnjih letih bolj občutno?
V: Slovenija je majhna in zato toliko bolj “tipična”. Če pa se spomnimo posnetka letošnje podelitve grammyev, kjer je tudi Jaimoe (bobnar ABB) povedal, da je kot mlad gasbenik želel iti v New York, biti jazzist ter “umirati od lakote”, potem lahko rečemo, da je trg povsod precej neusmiljen. Dejansko obstaja razlika med glasbo, ki je marketinško podprta in narejena zgolj zato, da se z njo zasluži, ter glasbo, s katero se pač ne da služiti, je pa vseeno odlična.

Načrtujete tudi avtorsko glasbo?
L: S pevcem Zoranom sva že govorila o tej temi in mi je tudi poslal dve skladbi, ki jih je napisal, sicer za drugo zasedbo, a vseeno sta skladbi super! Ima pa tudi že pripravljen material za našo skupino in jih bomo kmalu dodali v naš repertoar. Da jih tudi ostali člani zasedbe začutimo in seveda predstavimo publiki.
V: Ja, smo že razmišljali v tej smeri in me res prav zanima, kako bo to izpadlo. Mislim, da bo super.
L: Se strinjam. (smeh)

Kdo torej piše pesmi?
V: Predvsem Zoran, ki piše tudi tekste, kakšne harmonije se tudi ostalim članom motajo po glavi, ampak pomemben je spodoben tekst, da ima ritem in jaz, recimo, tega ne zmorem.
Bodo v angleščini?
L: Ne vemo še in ni tako pomembno. Mislim, da ima zaenkrat tekste v angleščini.
Kaj pa zaradi melodičnosti?
L: Ja, v slovenščini je težje napisati melodičen tekst. So tudi slovenski teksti res dobri, ampak vseeno je to kar precej zahtevna naloga.
V: Imamo nekaj zelo dobrih slovenskih tekstopiscev. Imamo dobre story tellerje kot je recimo Vlado, pa tudi avtorje drugih slogov.

Bi The Dreams lahko tudi akustično nastopali?
L: Lahko bi, ampak se ta želja še ni pojavila. Zaenkrat nam paše, da žgemo na polno. V štrom pa gasa. (smeh)

Kaj menite o tem, da imajo nekateri akustične koncerte zaradi okoljske naravnanosti?
L: Mislim, da taki koncerti niso tako zelo bolj okoljevarstveni. Gre bolj za občutek. Nekatere skupine v Sloveniji pri ponudbah za manjše prostore pripravijo unplugged varianto in ne pripeljejo s seboj celotne tehnike. Potem je seveda poraba elektrike nižja, kar je – recimo – okolju prijazneje. Predvsem je pa občutek takega koncerta intimnejši.
V: V okoljskem smislu je bil najbolj prijazen koncert tisti lansko jesen, ko smo na dan brez avtomobila šli na Šuštarski most – štirje akustični kitaristi in kakih 20 godalkarjev – in tam nastopali popolnoma brez ozvočenj. In to je bilo to. Brez elektrike, tudi mikrofona ni bilo in peti je bilo potrebno dovolj glasno, da se je sploh kaj slišalo.

Ali so Allmani in podobni bendi naravnani bolj »nazaj k naravi« – recimo glede na floridski Wanee festival, ki je sredi narave in ljudje pridejo kampirat?
L: Ja, jaz bi rekel, da ja.
V: Res je, imajo precej nenavaden pristop, ki ga v Evropi ne poznamo. Na ta festival pridejo ljudje, ki šotorijo, se vozijo s kanuji, preživljajo dneve v naravi, zraven pa še poslušajo dobro glasbo. Mislim, da na jugu ZDA obstaja skupina povezanih bendov, ki živijo neko prav posebno filozofijo. Včasih so vsi skupaj živeli v eni hiši, danes živijo in snemajo na posestvih, ki so sredi neokrnjene narave. Tudi festival Wanee je v bližini naravnega parka, število obiskovalcev festivala pa je omejeno.

Bi želeli The Dreams tudi organizirati takšen festival v Sloveniji?
L: Ja, seveda. Sicer pa imajo tudi festivali svoje življenske cikluse. Običajno rastejo iz malih v ogromne. Ko sem recimo pošiljal prošnje okoli, pa sem naletel na zanimive zgodbe. Nekateri si ne želijo megalomanstva – majhno mesto nekje na severu Irske recimo – organizira festival v petih pubih, bendi pa morajo biti pripravljeni odigrati za 15 funtov.

Ali The Dreams mislite, da glasbeniki lahko vplivate na javnost, da prične ceniti naravo?
L: Da, absolutno. Ravno zdaj sem bil na vrhunskem predavanju na podobno temo, kjer je predavatelj povedal, da je že Platon rekel, da se izobrazba začne s tem, da te je možno premakniti. In glasba zelo vpliva na to, saj deluje na čustva. In tu ne mislim manipulacije. Glasba lahko zelo pozitivno vpliva, recimo, na otroke. Otroci, ki igrajo kakšen inštrument, po opravljenih raziskavah spadajo med najuspešnješe učence.
V: Ja, v bistvu lahko to misel projeciramo tudi na odraščajoče srednješolce. V tistih letih najlažje demonstriraš življenjsko filozofijo skozi glasbo, ki jo poslušaš. V srednji šoli glasba nekako determinira tvoj odnos do sveta. In glasba je v zgodovini premaknila veliko stvari, glasbeniki pa spreminjali odnos množic do številnih tem. Je nek univerzalen jezik komunikacije.
L: Drži. Zadnjič sem bral intervju z blues kitaristom Bobom Brozmanom. Je analiziral svoje početje – sedi na odru, igra na strune. Strune tresejo zrak, zrak potuje, ga uho zazna, nato pošlje podatke v možgane, kjer se začno izločati hormoni. In preprosto povedano – z igranjem spreminjaš kemijo v možganih. In to je dokazljivo in izmerljivo, zato sem prepričan, da se z glasbo da premakniti veliko stvari.


Žana Leskovar, marec 2012


112. pogovor

2 komentarjev to “The Dreams: »Z glasbo spreminjas kemijo v mozganih«”

  1. Komentiral/a Janez dne 6. mar 2012

    Slučajno sem naletel na vas. Ime pa ni originalno …

  2. Komentiral/a DreamCatcher dne 6. mar 2012

    Pozdravljen Janez. Ime Dreams je vzeto iz naslova ene prvih avtorskih pesmi Gregga Allmana, ki so jo ABB igrali. Seveda ni originalno. Tudi nekaj drugih skupin s takim ali podobnim imenom že obstaja po svetu, pa vendar se nam je zdelo, da ljubiteljem tovrstne glasbe ime pove dovolj. Pozdrav.