Terrafolk in Simbolični orkester navdušili polno Gallusovo dvorano



Polna Gallusova dvorana Cankarjevega doma je bila ravno pravšnja kulisa za dogodek, ki je imel za vse ljubitelje dobre glasbe precej globlji pomen, kot bi lahko sodili po (relativno) skromnem medijskem odzivu. Bo že držalo, da ima večina slovenskih medijev do tovrstne glasbe prav smešen odnos. Lahko bi rekli, da so fantje in punce preveč »zabavnjaški« (v najboljšem smislu te besede) za tiste, ki pravijo, da pokrivajo »resno« klasično glasbo ter preveč kakovostni, »resni« in srčni glasbeniki, da bi jih našli med tistimi, ki pokrivajo v glavnem »rumeno« slovensko pop sceno.

Cankarjev dom so torej v soboto napolnili tisti, ki imajo radi Glasbo. A preden nadaljujete z branjem, vas moram opozoriti, da bo ta komentar daleč od glasbene »kritike« (če kaj takega sploh obstaja). Pišem namreč o koncertu skupine ljudi med katerimi so številni, ki jih imam za svoje prijatelje. Torej sem pristranski. A verjetno tisti, ki ste bili vsaj na enem od njihovih koncertov, ali pa vsaj slučajno »uleteli« na kakšen plac, kjer so fantje kar tako za zabavo potegnili na plano inštrumente, dobro veste kaj zmorejo kot glasbeniki in predvsem kakšno energijo so sposobni deliti z občinstvom. Tistim, ki te sreče še niso imeli, pa besede tako ali tako ne morejo opisati bogastva doživetij ob njihovih nastopih.


Terrafolk_in_Simbolični_orkester


Koncert v Cankarjevem domu je bil razdeljen na dva dela. V prvem, ki je presenetil vsaj polovico dvorane, so odigrali nekaj avtorskih skladb precej drugačne narave, kot jih je večina vajena ob njihovih imenu. Morda »pod nos« tistim snobom, ki še vedno ne dojamejo, da je glasba preprosto glasba in dobra glasba samo dobra glasba. Snobovsko predalčkanje na »klasično« in »nekaj kar to ni«, je pač popolna neumnost. Konec koncev je tudi Vivaldijeva Nevihta polna heavy metal riffov, Strauss je že pred stoletjem in pol pisal odlično disco glasbo, Bach pa je tako ali tako rockovska legenda.

Seveda pa je večina publike prišla na koncert »našpičena« na udarno zabavo, ki so je od fantov vajeni. To se je čutilo že v prvem delu koncerta, ko je bil v nekoliko bolj ritmičnem delu skladbe dovolj že kratek poziv Marka Hatlaka in dvorana se je takoj odzvala s ploskanjem v ritmu. In fantje jim v drugem delu koncerta seveda niso ostali dolžni. Notni pulti so (povečini) izginili iz odra in tri desetine fantov in deklet je, ob energičnem spodbujanju dirigenta Izidorja Leitingerja, do konca »odprlo ventile«. Eksplozija energije. Na odru in v dvorani. In bolj kot se je koncert bližal koncu, bolj je orkester »nažigal« in verjamem, da je veliko večino ljudi v dvorani motilo dejstvo, da jih stoli omejujejo in se ne morejo pridružiti plesu teles in zvokov na odru.

»Glasbo moraš imeti zapisano v srcu in ne na papirju«, so bile besede vidno utrujenega Bojana Cvetrežnika, ko smo kakšne pol ure po koncertu posedali na stopnicah placa za vaje in kramljali. Tudi na obrazih drugih fantov in deklet se je videlo, da so tisti dve uri na odru dali vse od sebe. Dirigentu Leitingerju pa je obraz kar sijal. In mislim, da tisto kar je v eni preprosti modrosti povedal utrujeni Bojan, čutijo vsi, ki jih pridejo poslušati. Srčno glasbo.

In tisti, ki se iz kakršnegakoli razloga niste odločili za obisk sobotnega koncerta… ste zamudili. To je bil namreč zadnji nastop skupine Terrafolk v tej zasedbi. Bojan Cvetrežnik, ob Danielu Černetu – Mystici in Marku Hatlaku, gonilna sila skupine, se je namreč odločil svojo kreativno energijo usmeriti predvsem v projekt Simboličnega orkestra. Roko na srce, ob pomoči Klemna Bračka, Matije Krečiča in Miloša Simića mu je uspelo ustvariti skupino glasbenikov, katere razvoj bo užitek spremljati. Tisti, ki poznamo fante, smo seveda prepričani, da nas tudi v prihodnje ne bodo prikrajšali za glasbene presežke, a kot je v čudoviti pesmi zapisal Arsen Dedić: »Znam da će još biti mladosti,ali ne više ovakve…«

Za koncert, ki pomeni zaključek nekega obdobja, se seveda spodobi tudi dober »after party«. In kako globoko je v dušah fantov in deklet zasidrana glasba, se je najbolje videlo v majhnem trnovskem lokalčku. Če so bili še uro nazaj videti, kot da jih je koncert v Gallusovi dvorani popolnoma izžel, je bilo dovolj le to, da se je nekaj pred polnočjo nekdo (spet) odločil vzeti v roke inštrument. V slabih petnajstih minutah se je v majhnem prostoru (ponovno) zbralo deset ali več glasbenikov, ki so »šakom i kapom« delili gigajoule energije. Verjamem, da še precej dlje kot do pol druge ure zjutraj, ko je avtorja zapisa premagala utrujenost.

In kdo bi vedel od kod so po napornem večeru jemali vso to energijo. Ali pač.

Vili Grdadolnik


Foto: Jure Matoz