Tedeschi Trucks band osvojili »stožice« v Bonnu!

ttb

Morda bo postalo tradicija, da se s prijatelji vsako leto odpravimo na 2000+ kilometrov dolgo pot ter obiščemo kakšen zanimiv koncert. In morda bo postalo tradicija, da bodo ti koncerti (z eno besedo) fantastični. Lanski koncert skupine Gov’t Mule Warrena Haynesa v Belgiji je bil popolnost v vseh pogledih. Glasbenem in tehničnem. Letošnji koncert skupine Tedeschi Trucks band, ki izhaja iz istih korenin ameriške glasbene institucije Allman Brothers Band (ABB), pa je bil tehničnem smislu svetlobna leta stran.

Konstrukcija, ki pokriva Muzejski trg v Bonnu je zelo spominjala na streho dvorane v ljubljanskih Stožicah in primerljiv zmazek je bil tudi zvok. Verjetno posledica nesrečne kombinacije slabe izbire prostora in še slabše izbire ozvočevalcev. Zdaj pa h glasbi.

Tisti, ki so brali moj lanski zapis s koncerta Gov’t Mule, seveda ne pričakujejo, da se bom izgubljal v statistikah in naštevanjih komadov, ki jih je skupina odigrala. Povsem jasno tudi je, da sta Derek Trucks kot eden najbolj kreativnih kitaristov današnjega časa in Susan Tedeschi kot izjemna vokalistka, svoj del posla opravila perfektno. Ampak vse, ki smo imeli to srečo, da smo bili na tem koncertu prisotni, je prevzelo predvsem muziciranje celotne 11 članske zasedbe. Daleč od tega, da bi bil Tedeschi Trucks band spremljevalna skupina dveh izjemnih glasbenikov. Vsak član ima natančno določeno vlogo, vsak ima priložnost pokazati svoje bogato glasbeno znanje in vseh 11 članov skupine funkcionira kot popolna celota.

Po nastopu sem na stojnici s sendviči srečal bobnarja Tylerja Greenwella in trobentača Maurica Browna. In naj si dovolim koncert skupine opisati (v stilu znanega komentatorja časopisa Finance) – s samocitatom. Ko sem fantoma čestital za nastop, sem jima namreč rekel, da sem prvih pet minut še razmišljal, da bi poiskal ozvočevalca in ga skloftal, potem pa me je njihovo muziciranje tako prevzelo, da sem na »shitty« zvok popolnoma pozabil. In fanta sta bila čestitke in komentarja iskreno vesela.

Podobno kot jaz, so reagirali vsi trije prijatelji s katerimi smo potovali na koncert – dva sta sama odlična glasbenika, tretji pa radijski urednik in veteran (najbrž) tisočerih obiskov koncertov! In zelo podobne reakcije so se dogajale vsem tistim nekaj tisoč srečnežem na koncertu. Publika je z vzkliki in aplavzi na odprti sceni nagrajevala vsak vložek prav vsakega od 11 glasbenikov. Susan je čarala in začarala s svojim fenomenalnim glasom ter interpretacijo in Derek… pa saj njegovega igranja ni mogoče opisovati z besedami. Spomnim se le, da sem se sredi koncerta spomnil nekega Derekovega intervjuja o katerem sem pripovedoval prijatelju Luki. V njem je malo potožil, da se pogosto pod odrom naberejo kitaristi in potem nekaj sto ljudi strmi v vrat njegove kitare ter opazuje igranje. Sam pa ima raje, če je publika sproščena in preprosto uživa. In v naslednjem trenutku sem potrepljal Luko po rami in rekel, da ne razumem »kretenov«, ki gledajo kaj Derek igra, ker je preprosto treba samo zapreti oči in se prepustiti. In Luka – tudi sam vrhunski kitarist – je samo molče prikimal in z mimiko pokazal, da je že moj komentar med Derekovim igranjem čisto odveč.

Na youtubu je pod enim od njihovih koncertnih posnetkov komentar, ki tudi po mnenju avtorja tega zapisa dovolj plastično slika doživetje: »…it’s like an incredible sex with never ending orgasm!«

No, da bo statistiki zadoščeno, je potrebno zapisati še, da je Tedeschi Trucks bandu sledil nastop legendarnega Gregga Allmana s spremljevalno skupino. In kljub neizmernemu spoštovanju, ki ga čutim do legende, ki je ob pokojnem bratu Duanu glavni »krivec« za mojo veliko ljubezen do glasbe in kitare, moram tudi zapisati, da je bil njegov koncert tudi v glasbenem smislu v stilu »stožiškega« zvoka na prizorišču v Bonnu. Do te mere, da smo se spraševali, ali gre za Greggovo popolnoma napačno izbiro spremljevalnih glasbenikov, ali pa jih je že opisan nastop Tedeschi Trucks banda, ki so mu morali slediti, »uničil«. Veseli le dejstvo, da je Gregg po lanski transplantaciji jeter v precej boljši vokalni formi, kot je bil v letih, ko ga je precej zdelala bolezen.

Kakorkoli že, Tedeschi Trucks band so s tem koncertom končali evropsko turnejo, čeprav smo se nekateri zelo trudili, da bi jih že letos videli tudi v Sloveniji. A glede na izkušnjo, ni dvoma, da jih bomo še poskušali privabiti. Za vse popotnike pa samo še priporočilo. Če kje v relativni bližini kraja, v katerem se znajdete, zasledite koncert skupine Tedeschi Trucks band, ne razmišljajte! Takoj po karto in potem na kakšni dve uri čistega užitka.

Vili Grdadolnik