Tanja Veselič: “Občinstvu dati najboljše in hkrati nazaj prejemati pozitivno energijo, je nekaj nepopisno lepega.”

Mlada glasbenica z izjemnim glasom in stasom, ki jo na odru velikokrat spremlja tudi kitara. Tanja Veselič, ki se je v letošnjem letu preizkusila tudi v resničnostni oddaji iskanja glasbenih talentov X Factor, se je z nami pogovarjala predvsem o svojih glasbenih stopinjah, dotaknili pa smo se tudi življenja za odrom.
Kitaro igraš praktično že od malih nog? Od kod navdušenje za to glasbilo?
Igranja na kitaro sem se začela učiti pri sedmih letih v Glasbeni šoli Postojna, pod mentorstvom prof. Karmen Širca. Kitara me je enostavno močno zanimala. Všeč mi je bila tudi zato, ker je zelo praktičen inštrument, ki ga lahko kamorkoli odneseš s seboj. Ko pa sem nekega dne pri sestrini prijateljici doživela še prvo bližnje srečanje z akustično kitaro, me je kitara čisto prevzela. Bolj kot sem spoznavala ta inštrument, vse bolj me je zanimal. Zaključila sem 10. razredov klasične kitare. V tem času sem se tudi večkrat udeležila regijskih in državnih tekmovanj mladih kitaristov in prejela kar nekaj nagrad. Z leti pa so me začele bolj zanimati druge zvrsti glasbe, ki so bližje mojemu temperamentu in duši. S tem me je vse bolj začela zanimati električna kitara, tudi zaradi neštetih možnosti spreminjanja zvoka z raznimi kitarskimi efekti. Prve izkušnje igranja na električno kitaro in petja sem začela nabirati pri sedemnajstih letih z lokalnimi rock bandi. Imela sem srečo, da sem lahko že na samem začetku imela priložnost igrati z res dobrimi, izkušenimi glasbeniki. Pri sodelovanju z odličnimi kitaristi kot je Samo Milharčič, kasneje pa Matej Mršnik, sem se marsičesa naučila in s svojim znanjem so me navduševali in še dodatno motivirali pri igranju električne kitare.
Svojo srečo si poskusila tudi v oddaji X Factor. Kakšna je tvoja izkušnja s tovrstnim »reality show-om«?
Predvsem je bila to zame zelo zanimiva in pestra izkušnja. Prepričala pa sem se lahko o tem, kako zelo drugače je biti del nekega »reality showa« in videti širšo sliko celotnega dogajanja, kot pa le spremljati predvajanje oddaje. Prikazani so pač le skrbno izbrani dogodki. Na tv ekranih je težko objektivno prikazati realno podobo; morda si tega niti ne želijo. Na snemanjih oddaje sem se sicer počutila odlično, druženje s sotekmovalci mi bo ostalo v lepem spominu in spoznala sem nekaj res prijetnih oseb. Tudi ekipa oddaje v zakulisju je bila zelo prijazna. Glede odrskih nastopov pa bi lahko rekla, da ni prav prijetno peti na posneto glasbeno podlago, ker odpade tisto pravo pretakanje energije na odru med glasbeniki. Na X kampu sem močno pogrešala tudi občinstvo, saj poleg žirije in nekaj kamer na pevskih nastopih praktično ni bilo drugih poslušalcev. Kar malo neugodne razmere, s kakršnimi se v praksi glasbeniki navadno niti ne soočamo. Lahko bi tudi rekla, da se mi potek tekmovanja in določeni izzivi pravzaprav niso zdeli najbolj primerni za pevsko tekmovanje.
Na oddaji si prepevala klasične pop uspešnice. Zakaj se nisi odločila za nastop s kitaro?
Na žalost ni bilo dovoljeno nastopiti z instrumentom. Takšna so pač navodila oddaje X Factor. Namen tovrstnih oddaj je poiskati in izoblikovati pop pevko/pevca z dobrim »performance-om«. Prepričanje, da naj bi bil bolj zanimiv in učinkovit »frontman« brez instrumenta, pa je zame že v osnovi sporno. Da temu ni tako, priča veliko aktualnih tujih izvajalcev, kot so npr. Sheryl Crow, KT Tunstall, Orianthi itd… Izbira skladb, ki sem jih prepevala na oddaji, je bila popolnoma svobodna le pri prvem pevskem nastopu. Malce pa morda obžalujem izbor skladbe na zadnjem nastopu, ker skladba ni ravno najbolj v mojem stilu, sem jo pa sicer veliko prepevala v zgodnjih najstniških letih. Pesem je bilo potrebno izbrati na osnovi asociacije na nek žalostni dogodek, in sicer s seznama omejenega števila skladb.
Je nastop v taki komercialni oddaji kaj pripomogel pri utiranju poti v svet glasbe?
Oddajo je gledalo veliko ljudi. Kljub temu, da sem bila razmeroma kratek čas del tega showa, sem bila velikokrat presenečena ob izredno prijaznih odzivih gledalcev ter nad tem, koliko ljudi je opazilo moj nastop. Kdor se prijavi in nastopi na takšni oddaji, s tem javno razkrije tudi željo oz. namen po glasbenem udejstvovanju. Vse to pa seveda v določeni meri pripomore pri utiranju nadaljnjih poti v svetu glasbe. Konkretno sem sicer dobila nekaj ponudb za sodelovanje v različnih komercialnih zasedbah za nastope na porokah ipd., kar pa mi ni v interesu. Poleg tega imam zastavljene še druge cilje. Omenila pa bi tudi zanimivo in prijetno izkušnjo, ki je pravzaprav posledica nastopa na oddaji X faktor, in sicer nastop na prireditvi Fakultete za arhitekturo ob zaključku študijskega leta, z dekanom naše fakultete, ki je izjemno navdušen glasbenik in talentiran kitarist. To sodelovanje mi je bilo v posebno čast.
Žirantje v oddaji so ti poočitali, da se ne znaš odločiti med glasbo in arhitekturo. Se glasbe in poslovnega življenja res ne da usklajevati?
Odvisno v kakšni meri se angažiraš znotraj določene dejavnosti. Marsikaj je možno, zahteva pa seveda veliko odpovedovanja in prilagajanja. Biti zaposlen polni delovni čas v nekem arhitekturnem biroju oz. kjerkoli drugje, hkrati pa graditi kariero glasbenika in veliko nastopati, ni tako enostavno usklajevati. Zame si upam reči, da bo prej ali slej pač prevladalo eno ali drugo, ker ne maram polovičarstva in sem rada temeljita pri vsem, kar počnem. Odvisno pa je seveda tudi od priložnosti. Oboje mi je v veselje in izziv. Če bi se pa že morala odločiti, bi se sicer lažje odpovedala arhitekturi in oblikovanju, a priznam, da bi vse skupaj pogrešala. Trenutno razmere pri nas na arhitekturnem področju niso prav nič rožnate in morda nekaj več priložnosti vidim v glasbi. Ponekod v tujini je situacija malo bolj ugodna… Kolikor mi je znano, se pravzaprav niti večina uspešnih, že uveljavljenih glasbenikov pri nas ne preživlja le z glasbo, sploh pa ne le z nastopi.

tanja2

Poleg igranja kitare tudi poješ (in to dobro op.a.). In če bi bila prisiljena izbrati samo eno…?
To bi bila zelo naporna in nehvaležna odločitev. Pa vendar mislim, da bi, sicer s težkim srcem, izbrala igranje kitare, ker meni osebno to predstavlja večji izziv. Včasih me celo bolj osrečuje kot petje. Gre pa za dva različna načina izražanja in oba me izpolnjujeta na svoj način… Ko me je pred leti doletela huda glasovna funkcionalna motnja in sem bila pol leta praktično brez glasu, je bila to zame precej travmatična izkušnja. Takrat sem se pravzaprav še bolj zatekla h kitari in v bistvu še bolj začela vadit kitaro. S pomočjo zdravnikov specialistov ter pevskih pedagoginj prof. Irene Vidic in dr. Nataše Nahtigal, sem z veliko mero vztrajnosti, truda in odločnosti pozdravila svoj glas. Ukvarjala sem se celo s samohipnozo, kar je bilo tudi precej koristno, saj je vokal v veliki meri podzavestno voden inštrument. Pri vsem tem pa sem do potankosti raziskala svoj vokal ter se ga naučila veliko bolj obvladovat in cenit.
Slišali smo te igrati in peti blues ter stari rock. Kaj pa druge zvrsti glasbe?
Sem v veliki meri tudi pristaš modernejših zvrsti rocka, pop-rocka in popa. Navadno pa so mi bolj všeč skladbe, ki so posnete s »pravimi« glasbili ter s čim manj kompresije. Moje avtorske skladbe so pravzaprav pop-rock, soft rock in folk-rock skladbe, z močnim pridihom soula in bluesa, pa tudi countryja. Večinoma so bolj umirjenih ritmov, nekaj pa je tudi bolj živahnih in udarniških… Občasno se dotaknem, raziskujem in uživam tudi v nekaterih drugih zvrsteh. Z raznimi zasedbami, med drugim big bandi, sem tako prepevala tudi jazz skladbe. Bolj iz lastnega firbca ter za osebni izziv pa sem pred leti kot soavtorica in pevka sodelovala pri snemanju neke R&B skladbe.
Katere svetovno znane kitariste/kitaristke in katere pevce/pevke bi postavila na prva tri mesta kot svoje najljubše?
Zelo težko skrčim svoj izbor na prve tri, a če že, potem so to od kitaristov Gary Moore, Richie Sambora in Slash. Navdušujejo pa me seveda še mnogi drugi – Jimi Hendrix, Joe Satriani, Mark Knopfler, Jeff Buckley, Eric Sardinas, Eric Bibb, Orianthi, Eva Cassidy… Od pevk pa bi na prvo mesto postavila Marie Fredriksson (Roxette), zaradi njenega izjemno močnega vokala, temperamenta in energije, ki jo izraža s petjem. Prav zaradi tega je meni osebno res nekaj posebnega in jo občudujem že od rane mladosti. V ožji izbor najljubših treh bi uvrstila še Joss Stone in Evo Cassidy. Ne gre pa brez omembe Arethe Franklin, Mariah Carey, Whitney Houston in Beyonce, od katerih sem se marsičesa naučila ali vsaj poskušala naučiti (smeh). Od pevcev pa me izjemno navdušujeta Bono (U2) in Jeff Buckley, predvsem zato, ker sta sposobna peti z neverjetnim emocionalnim nabojem.
Če bi lahko izbirala – kaj bi ti pomenilo več – prvo mesto z eno skladbo na vseh svetovnih lestvicah ali naslednjih 10 let redno koncertiranje v dvoranah za 500 ljudi?
Prvo mesto na vseh svetovnih lestvicah se vsekakor sliši mamljivo, sploh pa, če bi bila tudi avtorica ali soavtorica skladbe. A če bi temu kmalu sledil močan zaton kariere, potem bi raje izbrala drugo možnost, torej 10 let rednega koncertiranja ter s tem priložnosti osebnega glasbenega razvoja. Pa tudi, če bi bile dvorane za 500 ljudi na pol prazne (smeh). Glasba mi je že tako v veliko veselje, deliti to srečo z občinstvom, imeti priložnost občinstvu dati najboljše kar lahko ponudiš in hkrati nazaj prejemati pozitivno energijo, že samo s pogledom na zadovoljne obraze, je nekaj nepopisno lepega.

Koliko po tvoje dandanes na glasbeni uspeh vpliva image in koliko dejansko glasbena ustvarjalnost?
Na splošno mislim, da ima image vse večjo oz. preveliko vlogo. Mislim pa, da samo dober image ni dovolj za uspeh. Potrebno je imeti produkcijsko kvalitetne skladbe, ki so zanimive vsaj za določen del publike. Moje mnenje pa je, da lahko nekdo, ki je res kvaliteten in poseben izvajalec, uspe tudi brez dobrega image-a, kajti poslušalci prepoznajo glasbeno kvaliteto. Vendar mislim, da je dobro, če je zunanja podoba glasbenika usklajena z glasbo, ki jo izvaja oz. da tudi navzven izraža sporočilo glasbe ter svojo osebnost.
Mnogi pri tebi vidijo podobnost s Susan Tedeschi, Ano Popović in drugimi blues kitaristkami/pevkami. Kaj ti to pomeni?
To sta dve vrhunski glasbenici in izvrstni kitaristki. Obe sta izjemno karizmatični osebnosti. Ano Popović sem imela priložnost tudi slišati in srečati v živo. Štejem si v veliko čast, da v meni vidijo podobnost s tako uspešnimi kitaristkami/pevkami, čeprav moram priznati, da se mi hkrati takšne primerjave zdijo malce zabavne, ker kot solo kitaristka na električni kitari pravzaprav še nimam tako veliko izkušenj oz. sebe dojemam bolj kot na začetku te, upam da dolge in lepe poti. Verjetno bi tudi sama našla nekaj vzporednic z omenjenimi in nekaterimi drugimi kitaristkami/pevkami (Bonnie Raitt, Eva Cassidy idr.) v smislu glasbenega izražanja, pa tudi neke osebnostne note. Kitaristi/pevci, sploh pa kitaristke/pevke so mi res blizu na nek poseben način.

Je po tvojem mnenju v Sloveniji mogoče ustvarjati in živeti od glasbe, ki ni ravno komercialna oz. pisana na kožo najširšim množicam in predvsem komercialnim medijem?
Mislim, da ne. Naš prostor oz. tržišče je enostavno premajhno za takšne zvrsti glasbe. Mnogi glasbeniki se zato v manjši ali večji meri prilagodijo potrebam tržišča, kar je zelo problematično, saj lahko to prilagajanje uniči unikatnost skladb oz. glasbenih ustvarjalcev. Pestrost glasbene ponudbe pri nas je zaradi tega razmeroma majhna. Na tuje trge pa je z glasbo težko prodreti. Nekdo, ki npr. goji polže, bi verjetno težko živel le od prodaje na domačem tržišču. Vse kar je specifičnega in drugačnega, pri nas velikokrat zahteva širitev na tuje trge… Pri ustvarjanju glasbe je treba biti zvest samemu sebi, izhajati iz sebe in ne poskušati posnemati drugih, kajti glasba je kot nasmeh – iskrenost se začuti.
Svoje glasbene sposobnosti in talent si pokazala tudi ob nastopu s skupino The Dreams na afterparty jam sessionu v Laškem. Kako je prišlo do sodelovanja?
Njihov kitarist Vili Grdadolnik me je povabil k sodelovanju. Slišal je moj nastop na koncertu kitaristov glasbene šole Pavla Kavca ob zaključku preteklega šolskega leta. Tudi sam obiskuje ure kitare pri g. Kavcu. Na spletu sem si nato pogledala nekaj nastopov skupine The Dreams in bila navdušena nad odlično izvedbo skladb, všeč pa mi je bil tudi njihov (za naš prostor ne ravno tipičen oz. nekomercialen) repertoar, zato sem se povabilu z veseljem odzvala.

tanja3

Kakšna je izkušnja stopiti na oder ter jammat brez vnaprejšnjih priprav in vaje?
Hm, to je pustolovščina posebne vrste (smeh). Upaš, da se bo vse dobro izteklo, da ne bo kakšnih kiksov. Preveč me sicer ni skrbelo, kajti fantje so res odlični glasbeniki, zase pa sem imela občutek, da se bom že nekako znašla, čeprav z jammanjem in improvizacijo še nimam dosti izkušenj. Vsekakor je to vznemirljivo in zahteva še več poslušanja in sodelovanja med glasbeniki. Ne veš točno, v katero smer se bo skladba razvila in ta občutek je osvobajajoč, hkrati pa zahteva večjo zbranost in veliko mero ustvarjalnosti… Nastop s skupino The Dreams je bil res enkratna in nepozabna izkušnja in mislim, da je želja po nadaljnjem sodelovanju obojestranska.
Poleg igranja v klasičnih rock zasedbah, si veliko sodelovala tudi z večjimi zasedbami; big bandi, pihalnimi orkestri, izkušnje pa imaš tudi s petjem v pevskem zboru. V kakšni zasedbi se najboljše počutiš?
Lahko bi rekla, da mi najbolj odgovarja klasična rock zasedba, zaradi boljše komunikacije in tesnejše povezanosti med glasbeniki pri ustvarjanju glasbe in tudi na osebni ravni. Morda mi je najbolj blizu tudi sama zvočna podoba takšne zasedbe. Vendar pa imajo večje zasedbe, tako instrumentalne kot vokalne, nek poseben čar in močno energijo, ki človeka zelo prevzame…
Ali imaš že kakšne glasbene načrte za prihodnje mesece in leta?
Vsekakor imam namen studijsko posneti nekaj svojih avtorskih skladb. Imam že veliko, doma narejenih demo posnetkov, v katere sem, tudi s piljenjem aranžmajev, vložila kar precej časa. V prihodnjih mesecih bom sicer veliko časa posvetila zaključevanju magisterija. Priložnostno bom nastopala s kakšnim bendom ali v manjši zasedbi. Kasneje pa bom še videla, kam me bo pravzaprav pot zanesla. Morda poizkusim svojo srečo v arhitekturi in/ali glasbi za nekaj časa v tujini. Želim si čim več nastopati in posneti še veliko avtorskih skladb… Z nekdanjim bendom smo pred leti posneli nekaj skladb in eno izmed teh bom verjetno v kratkem objavila.
Ker so ti v X Factorju “očitali”, da preveč filozofiraš, te izzivam z naslednjim vprašanjem: Zakaj, meniš, prihaja do globalnega segrevanja?
Pravzaprav se največkrat raje izognem filozofiranju, razen če ni to res smiselno in pripelje do neke rešitve. Na splošno želim stvari čimbolj poenostavit, brez komplikacij, filozofiranja in dramatiziranja. V X Faktorju so mi filozofiranje očitali, ker sem žiriji skušala pojasniti svoje poglede glede soobstoja arhitekture in glasbe v mojem življenju ter poskušala poudarit, da je med njima ogromno vzporednic. Kot je rekel Voltaire, so si vse umetnosti med seboj sestre in druga drugo osvetljujejo. Toda stali smo na precej oddaljenih bregovih, zato je bilo, žal, potrebnih nekaj več besed. Ustvarjalni montažer pa je dodatno pripomogel k vtisu, da rada filozofiram… No, če preidem k tvojemu vprašanju; jasno je, da človeštvo vse bolj onesnažuje okolje. Število prebivalstva se drastično povečuje, ljudje pa hkrati želijo vedno višji standard in povprečno prebivalec v razvitih delih sveta bolj onesnažuje okolje kot npr. pred desetletji. Ob takšnem številu ljudi in načinu življenja, je obremenitev okolja enostavno prevelika. Poledica tega pa je verjetno tudi globalno segrevanje… Vzrok vsega tega pa tiči tudi v človekovi naravi. Človek je inteligentno bitje, a le toliko inteligenten, da še vedno premore zadostno mero norosti, s katero je lahko sam sebi oz. človeštvu v pogubo. Človek na eni strani želi ohraniti okolje, na drugi pa želi čim boljši standard zase – to dvoje je v nasprotju…
Kaj pa ti osebno pomeni okoljska ozaveščenost?
Glede na to, da se moj oče ukvarja z gozdarsko stroko, mislim da je že zelo zgodaj prenesel name spoštovanje do okolja. Potrebujemo čisto okolje in ohranjeno naravo. Narava je največji umetnik… Sama se trudim imeti čim lepši odnos do okolja in posvečam temu vse več pozornosti. Med drugim tudi ločujem odpadke in skušam skrbno gospodariti s porabo elektrike, vode… Arhitekti moramo biti močno okoljsko ozaveščeni, pri arhitekturnem in urbanističnem načrtovanju zelo premišljeno posegati v prostor in čimbolj ohranjati naravno okolje ter težiti k trajnostnemu razvoju. Zavedati se moramo svoje velike odgovornosti do okolja.
Ali lahko glasba spremeni odnos ljudi do neke aktualne teme – na primer okolja ali medsebojnih odnosov?
Mislim, da ja, vendar glasba sama po sebi ne v posebno veliki meri. Mnogo močnejši vpliv pa ima glasba kot »orodje« združevanja ljudi in s sopromocijo v sklopu nekaterih akcij in prireditev tematske narave ter pomaga na ta način učinkovito širiti njihovo sporočilo. Popularni glasbeniki, kot javne osebnosti pa imajo z izražanjem svojega mnenja prav tako večji vpliv.

Po poklicni plati boš arhitektka. Kako se vedno večji poudarek na ekološki ozaveščenosti in varovanju narave izraža pri načrtovanju gradenj? Si želijo ljudje naravi prijaznega doma ali je v prednosti želja po najcenejši gradnji?
Vse več je ukrepov povezanih z učinkovito rabo energije. Stavbe morajo biti energetsko učinkovite. Tako je npr. eno izmed pomembnih načel pri načrtovanju objektov tudi zmanjševanje toplotnih izgub skozi fasadni ovoj stavbe, k čemur močno pripomore to, da je zunanjih površin glede na volumen objekta čim manj (faktor oblike) oz. da je ovoj zgradbe čim manj razčlenjen. To sicer omejuje ustvarjalnost arhitektov, je pa v korist okolju. Vedno pogostejša je tudi uporaba naravnih gradbenih materialov… Vedno več ljudi si sicer želi naravi prijaznega doma, a še vedno so močno v ospredju ekonomska merila, posebno sedaj v času krize. Dolgoročno pa se splača vložiti nekaj več finančnih sredstev v načrtovanje in gradnjo objekta. Vse več ljudi se odloča za gradnjo nizkoenergijskih in pasivnih hiš.
Menda te v arhitekturi zanima tudi akustika prostorov. Je to povezano s siceršnjo ljubeznijo do glasbe?
Prostorska akustika je izjemno zanimivo področje. To je zelo zahtevno in kompleksno področje, s katerim se sicer ukvarjajo strokovnjaki za akustiko. Prostorska akustika pa ni pomembna le v prostorih namenjenih glasbi, ampak odigra pomembno vlogo tudi v prostorih drugačne namembnosti – učilnicah, predavalnicah, industrijskih objektih (v smislu ukrepov za zmanjševanje hrupa), itd. Če se osredotočimo na odnos akustike in glasbe, pa lahko ugotovimo, da akustika prostora na zanimiv način povezuje arhitekturo in glasbo. Prostor ima ogromen vpliv na obnašanje zvoka. Prostor, ki je namenjen glasbi, pa ni le glasbeno prizorišče, ampak je dobesedno tudi subtilni glasbeni soustvarjalec. Zaradi glasbe imam še posebno spoštljiv odnos do zvoka in zato res cenim in razumem pomembnost prostorske akustike. Sama sem se v sklopu izbirnega študijskega predmeta še posebej poglobila v akustiko glasbenih snemalnih studijev (posebno v akustiko kontrolnih sob). Trenutno pa se v sklopu še zadnjih študijskih obveznosti poglabljam in raziskujem akustiko koncertnih in večnamenskih dvoran ter spoznavam počasi računalniške programe za prostorsko akustiko. Upam, da bom kdaj imela priložnost sodelovati tudi pri arhitekturnih projektih, ki so programsko bolj glasbene narave.

Žana Leskovar
Foto: Gaja Mraz

avgust 2012, 126. pogovor