STRICI SO MI POVEDALI, Episode IV: Attack of the Klovns



Ali je Borut Razumni kazensko odgovoren, ker ni prijavil Stricev?

Ob vseh omembah takšnih in drugačnih stricev in ob – za te namene večkrat zlorabljenem – naslovu te slovenske klasike, se Kranjčev Miško najbrž obrača v grobu kot napol surov kebab. In če so nas v šoli učili, da spada omenjeni roman v smer socialni realizem, imajo »naši« Strici z realnim bolj malo veze in bi jih lahko mirne volje poslali na zaprti oddelek poleg ostalih priročnih paranoičnih zablod in zarot kot so Bilderbergi, New World Order itd., če ne bi glavni akterji bili ravno naši voditelji in mnenjski vodje. Strici iz ozadja so namreč postali tisti, Slovencem in še posebej politikom tako potrebni »zunanji sovražnik«, ali v našem primeru »ozadnji« sovražnik oziroma rezervni krivec za vse, kar je narobe v tej državi. In v oči bode dejstvo, da ob vseh obtoževanjih s Strici iz ozadja in ostalimi podobno nespodobnimi sorodstvenimi razmerji, še nikoli nismo iz ust obtoževalcev poimensko izvedeli, kdo ti Strici so in zakaj jih naši pošteni, dobrohotni in za narodov blagor živeči funkcionarji, v skladu s Kodeksom ravnanja o javnih uslužbencih in ostalim legalnim kraflom niso naznanili pristojnim organom. Seveda če so Strici od njih resnično zahtevali nečedne usluge in jim vsiljevali nespodobne odločitve.

klovn_politik

Kučan je s tem ko je Pahorja izzval, naj pojasni kdo točno mu je težil, ko je ubožček poskušal vladati, sicer pogumno, a malo nerodno, dregnil ravno v to politično – fantastično osje gnezdo. Tudi v tem »strincidentu« je namreč šlo za znano formulo: Pahor pljune eno o Stricih in za vsakim šankom v Sloveniji z gotovostjo znanstvenih dokazov vedo, da so Strici krivi in še bolj zlobni. In da je Kučan zraven. In konec debate. A to je popolnoma narobe svet.

Takoj ko je Borut Razumni omenil Strice, bi se morala javnost namreč vprašati, zakaj ni kot predsednik vlade in torej zavezanec h Kodeksu ravnanja javnih uslužbencev, ki od njega terja, da pristojnim organom prijavi vsak dokaz, navedbo ali sum nezakonitega ali kaznivega dejanja v zvezi z opravljanjem javnih nalog, takoj ob Stričevem poskusu vplivanja sedel v svojo katrco in odbrzel naravnost na komisijo za preprečevanje korupcije, ali še bolje, h kriminalistom ter gospoda Strica prijavil v skladu z omenjenim Kodeksom in, recimo, Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije.

Če osvežimo spomin: vplivanje je pri nas sicer dovoljeno, a se mu v legalni obliki reče lobiranje. Vsak lobist in vsako lobiranje pa mora biti prijavljeno v register. Vse ostalo, prikrito vplivanje spada med koruptivna dejanja in kot taka so jih dolžni vsi javni uslužbenci, še posebej pa predsedniki vlad takoj prijaviti pristojnim organom. Tako kot je, recimo, to storil Rado Pezdir. Tudi on je namreč nekoč doživel svoj strincident, vendar je zaradi takojšnje prijave organom, njegova zgodba veliko bolj kredibilna, tudi če nismo izvedeli imen. Saj ravno prijava organom nekako »materializira« (domnevno) dejanje in ga prestavi iz političnega brezna manipulacij in paranoje v realnost, hkrati pa državljanom servira vsaj približen občutek, da bomo mogoče nekoč izvedeli tudi za imena in obraze mafijskih »sorodnikov«.

In ravno zato se mi ne poraja le vprašanje, ali je Pahorjeva neaktivnost v zvezi s poskusi vplivanja na njega le moralno sporna, ampak ali ni mogoče celo kazensko odgovoren, ker ni naznanil koruptivnega dejanja nedovoljenega vplivanja na javnega funkcionarja. Seveda pa se vprašanje nanaša tudi na ostale obtoževalce, ki vejo toliko povedati o »vplivanju«. Če bi namreč te „čuvene“ Strice – kdorkoli jih je že pred leti prvi omenil – ta takrat tudi prijavil policiji, bi danes mogoče že poznali njihova imena in obraze. Nekatere morda celo izza rešetk.

Tako pa vse skupaj zgleda kot nek podpovprečni vaški cirkus s sumljivim ugledom, v katerem se klovni obmetavajo z jajci in ostalo svinjarijo, mi se jim pa veselo smejimo, a pozabljamo, da za ta cirkus vsakič znova plačamo vedno višjo ceno.

Niko Gar – Volil