Stanko Baluh: “Pomembna je pripravljenost sprejemanja drugačnosti”



Tokrat nas je želja in radovednost odpeljala na Urad vlade za narodnosti, kjer smo se pogovarjali z direktorjem Stankom Baluhom.


Stane-B.2



Glede na to, da ste študirali v Ameriki, vas verjetno vprašanja narodnosti, jezika in identitete v različnih pozicijah spremljajo že nekaj desetletij. Kako je izkušnja tujca vplivala na vaše sedanje delo z narodnostnimi skupnostmi v Sloveniji?
Bivanje in študij v Ameriki lahko pogledam s perspektive, ki je za mano, in ki mi je bila in še vedno ostaja bogata izkušnja sobivanja v »obljubljeni deželi«. To bivanje v Ameriki pravzaprav gledam v luči besed novo-staro izvoljenega predsednika Obame, ki je v svojem govoru povedal približno takole: »Smo družina. Skupaj doživljamo padce in vzpone…«, to je postalo tudi del mene, v času bivanja v Ameriki, kjer sem se v množici različnih identitet srečeval, da družbena različnost povzroča nesoglasja, a so prepiri lahko tudi znamenje svobode. Prav v tem duhu sem doživljal družbo kot prostor, kjer lahko vsakdo, kljub svoji različnosti, najde »košček doma«. Vse to je zaznamovalo tudi moje delo v Sloveniji, kjer ta element večje odprtosti k drugemu-drugačnemu pogrešam, v tem se skriva nujnost in drža sobivanja, tudi v Sloveniji, kot etnično, versko in kulturno prepleteni družbi.

Ste direktor Urada za Republike za narodnosti. Del urada ste že več kot desetletje, zadnjih šest let kot direktor. Vmes je Slovenija postala članica Evropske unije. Kako je to vplivalo, oziroma še vpliva, na delovanje Urada?
Delo na Uradu oz. po novem v Sluzbi za narodnosti, je zgodba, ki se na nek način lahko navezuje na moje bivanje v Ameriki. Gre za izrazito delo s tistimi, ki so v družbi tretirani kot »ranljivi« in se večkrat navezujejo na življenje, povezano s padci in vzponi….V podobno smer, kot sem omenil v primerjavi z mojim bivanje v Ameriki, nas “sili” tudi razvoj dogodkov znotraj EU. Slovenci smo v njej na nek način “narodna manjšina”, z veliko izkušnjo preteklosti sobivanja v multinacionalni dražvi. Ob tem se je treba zavedati, da nas zagotovo nihče od zunaj ne more toliko ogrožati, kot lahko ogrozimo sami sebe “od
znotraj”. Na tem temelju moramo pot znotraj te velike EU skupnosti nadaljevati v različnosti in iskanju ter utrjevanju lastne slovenske identitete.

Urad bdi nad uresničevanjem zakonskih regulacij pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodne skupnosti ter za zaščito posebnih pravic v Sloveniji živeče romske skupnosti. Kako ocenjujete dinamiko narodnostnih skupnosti v Sloveniji z vidika ohranjanja avtohtonosti, identitete na eni in družbene integracije na drugi strani?
Ugotovitev o delu našega Urada oz. službe je dobra. Gre za ugotovitev, da bdimo nad določeno zakonsko zaščito manjšinskih skupnosti, ki je gledano z vidika evropske manjšinske politike, nadstandardna z rešitvami, ki jih ponuja evropski skupni »dom«. S tega vidika bi lahko rekli, da gre za rigiden sistem, ki ne dopušča dinamike sprememb,
ampak je zagovornica ustaljenosti…pa temu ni tako, gre za širšo sliko kolektivnih in individualnih pravic za ustavno varovane skupnosti in povečevanju prisotnosti drugih skupnosti v slovenski družbi, ki jim polagoma posvečamo vedno več in več pozornosti, tako v pravnem kot tudi družbenem pomenu. Iz tega vidika je dinamika integracije drugih
skupnosti v pravni red RS zelo dinamičen proces in večkrat zahteva od družbe in politike širino, odprtost in sprejetost. Ko je to prisotno, je legalnost zgolj zapisana beseda, pomembno je prvo; pripravljenost sprejemanja drugačnosti.

Če nadaljujem,  pri zaščiti manjšin se pogosto pojavi dilema, kako krmariti med spoštovanjem občih zakonskih določil in regulacij ter zaščito specifične kulture in tradicije?
Dileme ni treba poglabljati, tu lahko črpam samo iz svojih lastnih izkušenj sobivanja z drugačnostjo. Od tu naprej je obča zakonodaja za vse enaka in jo je vsak državljan dolžan spoštovati, ne glede, ali je ta zakonodaja dobra ali slaba. Ob vsem tem pa se je treba
učiti iz lastnih izkušenj po sobivanju, miroljubnem sobivanju ljudstev…v tem kontekstu pa je dolžnost vsake družbe in države, da se vsakemu omogoči na individualni ravni razvoj določene specifične kulture in tradicije, ki lahko za vsako okolje, tudi slovensko, pomeni zgolj bogastvo in v nobenem trenutku strah oz. omejevanje.

V pripravi je nov zakon o avtohtoni italijanski in madžarski skupnosti v RS, gre obvezo, ki izhaja iz koalicijske pogodbe. Za obe od omenjenih skupnosti ugotavljate dober položaj (posebej v primerjavi s položajem slovenskih manjšin v obeh državah), v primeru italijanske avtohtone skupnosti, celo nadstandarden (glede na EU). Kako prioritetno je sprejetje tega zakona in kakšne spremembe obeta?
Koalicijska zaveza (Zakon o avtohtoni italijanski in madžarski skupnosti v RS) je politični akt, zato je od strank vladajoče koalicije odvisno, kakšno težo bo imel takšen akt. Lahko rečem, da gre za neko nadaljevanje že prej dogovorjenega dela, ki je bilo sicer bolj abstraktno zapisano v koalicijski zavezi prejšnje vlade. Koalicija si prizadeva, da bi bilo sprejetje omenjenega zakona skladno z zavezo manjšinjke politike te vlade. Naj povzamem, gre za usklajeno delo z manjšinskimi predstavniki, kjer želimo konkretizirati več kot sto različnih pravnih aktov. Jaz bi temu rekel, da gre za operacionalizacijo nekaterih bistvenih zakonskih elementov, ki so življenjskega pomena za ustavno varovani skupnosti v RS.

V nasprotju z omenjenima skupnostnima pa je v Sloveniji živeča romska skupnost, pogosto predmet razprav, predvsem z vidika diskriminacije, neuspešne integracije itd. Gre bolj za medijski konstrukt, ali se vam zdi, da je slovensko okolje dejansko neprijazno do tujega, drugačnega?
Vprašanje na mestu, lahko rečem, da ste se dotaknili nekaterih bistvenih stvari vezanih na romsko skupnosti v Republiki Sloveniji. Gre za skupnost, ki je večkrat tudi medijsko, pretirano vključena v pretežno negativno razpravo. Seveda imam pri tem v mislih celotno družbo izhajajočo iz nekaterih zgodovinskih pogojenosti odnosa do romske skupnosti. Ko gledaš iz tega zornega kota, lahko rečemo, da je integracija velik zalogaj za neko skupnost, ki je bila stoletja zapostavljena in ji ni bil dan prostor enakopravne obravnave. Gre za izredno živo skupnost, ki je v zadnjih desetih letih naredila izreden napredek in s tem tudi postala kot skupnost s svojim jezikom, kulturo in običaji, širše sprejeta v družbi.

S strani petih posameznikov oziroma organizacij ste bili tudi predlagani za novega varuha človekovih pravic. Med njimi so tudi Zveza Romov Slovenije, Italijanska Unija ter mag. Marjan Pipp iz Centra avstrijskih narodnostnih skupnosti. Bo zaščita manjšin ob morebitni izvolitvi ostala prioritetna naloga vašega mandata ali morda obstaja področje, ki bi ga želeli izpostaviti?
Hvala za to vprašanje, ki pomeni zame osebno nov izziv, novo pot, ki je na nek način z delom, ki ga opravljam sedaj, močno prepletena in gre za korak naprej v mojem poklicnem in osebnem življenju. Poleg narodnostnih manjšin so tu še različne druge manjšine oz. tiste, katerih glas je vse šibkejši. Tu imam v mislih nekatere družbene skupine, ki so
najbolj ogrožene pri zagotavljanju svojega osnovnega bivanja, kar je temelj naše Ustave. Ko omenjam ustavna načela imam pred očmi dolžnost države zaščititi posameznika ne glede na spol, etnični izvor, socialni položaj, politično prepričanje, jezik, starost, narodnost ali religijo. Vse to so področja, ki ostajajo prioritetna, seveda pa se izogniti
nekaterim globalnim pogledom na naravo in svet, v katerega smo se rodili, postaja vse bolj prioritetno v mojem bodočem delu. V tem kontekstu pa ostajajo mediji tisti, ki mi lahko v tem prizadevanju pomagajo na področju razjasnitve nesporazumov, razrešiti predsodke
in stereotipe podobe »sovražnika«, razgraditi sovraštvo in destruktivnost….skratka skupaj razmisliti o skupnih značilnostih obče človeških vrednotah.

Kako ocenjujete delo aktualne varuhinje in ali obstaja področje dela Varuha, za katero se vam zdi, da je bilo v preteklosti zapostavljeno in mu nameravate ob morebitni  izvolitvi nameniti več pozornosti?
Delo institucije Varuha človekovih pravic v preteklem obdobju ocenjujem kot dobro, seveda pa se je potrebno zavedati poslanstva te institucije, ki pa v vsakem trenutku ostaja izziv zavzemanja za uresničevanje človekovih pravic in zavedanje o njihovem pomenu, po mojem mnenju to za vsakogar vedno nedokončana naloga. Izzivov tako tudi v prihodnje ne bo manjkalo. Lahko pa rečem, da sem nekatere stvari izpostavil v zgornjem odgovoru, to so področja, ki bodo zavzemala posebno pozornost v mandatu in skupaj z mediji pomagati najbolj ranljivim v družbi pokazati, da tudi za njih sije sonce.

Dr. Klemen Jelinčič Boeta, še eden izmed vaših predlagateljev, je ob neki priložnosti, sicer navezujoč se na Izrael in Jude dejal, da je danes poreklo vse manj pomembno, vse bolj pa prevladuje delitev med vernike in nevernike. Koliko je trditev aktualna pri nas in kakšno je stanje verske (ne)strpnosti?
Naj poudarim, da sem s predlagateljstvom dr. Klemna Jelinčiča Boeta dobil še dodatno spodbudo za razmislek v smeri večverskih skupnosti, ki živijo v Sloveniji. Njegova prizadevanja v družbi so klic k ponovnemu razmisleku, da je svoboda veroizpovedi ena temeljnih človekovih pravic in dostikrat “lakmusov papir” tudi, ko gre za spoštovanje ostalih človekovih pravic. Pri nas je to področje dostikrat povezava tudi s sovražnim govorom, seveda pa je v tem kontekstu bistveno izpostaviti načelo – stori drugemu, kar bi želel, da drugi stori tebi, ampak tudi načelo, da drugemu ne storiš tega, kar drugi ne želi (npr. žalitev verskih simbolov ipd.).

Mladi pa so tudi nosilci posledic odnosa do okolja. Ravno okolje in prostor pa je eno izmed področij Varuha. Kako lahko ta prispeva k odgovornejšemu odnosu do okolja?
Gre za eno od izredno občutljivih vprašanj, ki ga danes v tej »družbeno celostni krizi« mnogokrat pozabljamo. Okolje in odnos do njega je neka oblika odraza odnosa do sočloveka. Je izraz posameznika, ki mora ta odnos nadgrajevati in začeti pri sebi, saj le tako lahko vsi skupaj dosežemo veliko, to se je kot pozitivno pokazalo npr. pri akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu! To so zgolj posamezni poskusi, ki pa jih je treba ozreti v luči trajnostnega razvoja in s tem povezane zelene usmeritve našega planeta. Tu imam v mislih dvigovanje morske globine, taljenje Antarktike itd… Vse izhaja iz osebne odsotnosti, ki jo lahko apliciramo na širšo globalno družbo. Vsak se mora odzvati pozivom, ki jih nosi v sebi Kjotski protokol..to ne pomeni zgolj odgovornosti posameznih držav, ampak vsakega posameznika, ki je osebek v odnosu z drugim in z naravo.

Blažka Čas, december 2012


135. pogovor