Res postal je čuden ta naš svet, pa še bolj čudno je, da vse kar prenašamo. Razen neskončnih razsežnosti čudenja (ki imajo le malo skupnega s filozofsko naravo čudenja) se ne zgodi nič. Ok. Spet pasivizacija. Ne. Preveč preprosto in povsem neodgovorno (odgovornost je vse bolj in bolj samo še besedni izraz). Nič se ne zgodi, ker, mi ” bogi mali človečki” ne ukrenemo nič. Morda, ker smo res zgolj in samo še prestrašeni “opazovalci” (izgovor?).

“Nekdo” zgolj zavrti telefonsko številko in za tovorna vozila se zapre ljubljanska obvoznica, meni nič tebi nič, sredi tedna. Z lahkoto. Ljudje pošteno delajo in ne dobijo plačila. Delodajalec jih lahko celo okrade, ne samo denarja, ampak njihovega človeškega dostojanstva. Ker je Nekdo, ker je Nekdo ali več teh “Nadzemkov” z njim. Krijejo mu hrbet in smo pač v “krizi”. Krizi, ki je namenjena najšibkejšim. Slovenska gradbena princesa ima polna usta sladkorne pene o njeni odgovornosti do zaposlenih (ta sladkor je očitno vplival na poslabšanje njenega diabetesa, njen spomin in razsodnost).

Iz vsake branže po malem vsakodnevno lahko prebiramo kritike, ki opisujejo, kako sta gospod in gospa pošast “Razpad” na svojem zmagovitem pohodu. Huduje se sam nadškof RKC v bankrotu;). Vlado opozarja bivši Varuh.

Razburjenje, žalost, jeza, gnev, bolečina, neprespane noči, skrbi, strah pred novim jutrom, polnijo dneve in noči nekdaj zaposlenih staršev v Preventu, Vegradu itd. Njihove bojazni so daleč od blišča vlade; sam šef pač težko preživi s 3000 evri neto (uh, kako sem malomarna, pozabila sem, da plačuje kave in kosila iz svojega žepa ter vzdržuje poleg kamel morda tudi kakšne krave). Varuhinja dr. Čebaškova pa ima prepolne roke dela (s pletenjem in kvačkanjem). Kaj se mora zgoditi, da bo ljudem “visoke” družbe jasno, da se je “hardware” njihove igrice sesul (Grčija??)?!

Ne velja več rimski slogan “panem et circenses” ampak postkapitalistični “iščemo ostanke upanja za jutrišnji dan”. Kje bi se to dalo kupiti? Pri najboljšem sosedu bojda tega že dolgo več ne prodajajo. Vse zaloge so pošle.

Neko podjetje (krepko zakreditirano), ampak s “pravimi” poznanstvi z lahkoto dobi konkreten kredit vseh naših velikih bank. Mlada družina, brez zaledja pa skorajda nima možnosti za pridobitev kredita za lastno streho nad glavo. Banka ji bo morda končno odobrila kredit, zastavljeno bo vse od ledvic, do hiše, srca, staršev, stricev. Kredit za stanovanje je majhen denar v primerjavi s krediti, ki jih dobi neko podjetje. Denimo, da podjetje propade, kaj ostane banki/državi?? V primeru družine, ki ne more več odplačevati stanovanja, banki/državi ostane vsaj stanovanje. Logike ni. Mali človek, ki se odloči za nakup stanovanja (s kreditom) vzame to resno – kot veliko odgovornost, običajno kot življenjski projekt. Podjetje pa ugotovi, da so stvari postale pretežke in hokus-pokus podjetja ni!

Odgovornost je zanimiva zadeva, ker si jo tako lahkotno različno razlagamo. Mali VELIKI ljudje se običajno vsega, kar se lotijo, lotevajo z veliko odgovornostjo. Veliki MALI ljudje pa se prepogosto vsega, kar se lotijo, lotevajo z veliko lahkoto.

Podobno kot poslanci v Državnem zboru z lahkoto “polagajo prste” v vsej nevednosti. In ta nevednost naj bi bila njihova varuhinja pred odgovornostjo. Zanimivo, če mi ne vemo, kakšna je omejitev v naselju in peljemo 70km/h namesto 50km/h, nas naša nevednost ne reši kazni. Če pa nekdo ni dovolj dobro proučil zadeve, o kateri je odločal kot predstavnik ljudstva, se mu ne zgodi nič.

Od začetka do kraja smo merjeni z različnimi vatli. Od začetka do kraja drži, da v čudnem svetu/mestu, vse je res in vse je laž.

Franca izpod klanca