So protesti res plod političnih zarot?

smeti

To vsaj trdi in se trudi čim bolj razširiti enkrat en, drugič drugi del slovenske politike.
Moje mnenje je povsem drugačno in se popolnoma strinjam s tistim, kar je včeraj povedal dr. Cerar, ko je poudaril, da so protesti posledica nedostojnega obnašanja politikov v zadnjih letih. Po mojem mnenju tudi te trditve in izjave slovenskih politikov od mariborske vstaje naprej v bistvu samo demonstrirajo, kako daleč od ljudi so se zaprli v svoj svet in se obdali s kimavci, ki so tam samo zato, da jim potrjujejo njihovo nezmotljivost. In to je značilnost prav vseh slovenskih politikov in političnih strank zadnjih dveh desetletij.
Sam trdim, da katerikoli že politik bi si drznil narediti napako in se jutri pojaviti na protestih, jih bo skupil (in iskreno upam, da samo besedno) še precej huje kot ljubljanski župan, ki je povsem očitno želel izkoristiti ljudsko nezadovoljstvo za svoje politične cilje, a ljudje mu niso več nasedli.
Pa si osvežimo spomin. Večina sedanje generacije politike je stopila v ospredje v času iskrene ljudske želje po samostojni državi, saj so to željo znali artikulirati. Po mojem prepričanju so imeli takrat politiki s procesom osamosvajanja kot posledico kolektivnega interesa in želje, bolj malo. Če ne bi bili zraven tisti, ki so pač bili, bi proces nujno “naplavil” v ospredje koga drugega. S tem ne želim zmanjševati njihove vloge, le na realna tla jo želim postaviti.
Takoj, ko je bil veliki skupni cilj dosežen, se je politika začela sistematično oddaljevati od interesov ter želja ljudi in vse bolj izrazito nastopati kot oblast. Oblast, ki je rodila golobiče, janše, kresalke, jankoviće, tuerke, pahorje, kanglerje, popoviće in bogataje, kot jih poznamo danes. Odtujene, povečini kot žabe napihnjene, samovšečne ter arogantne oblastnike, ki jim je najpomembnejši cilj ohranjati status quo, po katerem se vsake toliko po vnaprej predvidljivih rezultatih volitev lahko prebijejo do privilegijev in z njimi nagrajujejo svoje zveste “vojščake”. In prav dosti razlik med njimi ne vidim. Kot je že davno nazaj rekel Djole Balaševič: “Princip je isti, sve su ostalo nianse”.
Vsaka od političnih strank je v teh desetletjih svoj uspeh na volitvah izkoristila za plenjenje tistega, kar smo včasih razumeli kot skupno dobro. In nekatere se niso niti trudile, da bi nas prepričale o nasprotnem, druge pa so bile neuspešne, saj so se njihove besede kmalu utopile v dejanjih njihovih “prisklednikov”, ki so kazala povsem drugo sliko.
In kapo dol (res) redkim častnim izjemam. Njim se najbrž vsaj ni bati ljudske “lustracije”.
Revolt, ki se je zgodil v ljudeh, je bil dolgo napovedovan. Tudi na naših straneh. Globalno gledano tudi ni nič posebnega, saj ga je že nekaj let nazaj zaznamovala številka 99 %. Njena simbolika je globoka in kaže na to, da peščica posameznikov nadzira vse. Tudi države. Tistim, ki se ne želijo podrejati globalnemu sistemu, pač za kakšno točko ali dve sesujejo boniteto, da še malo bolj obremenijo njihove davkoplačevalce. Najbolj uporabljana kapitalistična floskula zadnjih desetletij, da je to sistem, v katerem lahko vsak uspe, se je pokazala kot popolna prevara in iluzija. V tem kontekstu so seveda tudi naši politiki samo pokorni sluge tistemu 1 %.
To dejstvo pa ne zmanjšuje njihove odgovornosti za ljudsko nezadovoljstvo v Sloveniji. Vse preveč je bilo politično “sponzoriranih” bolj ali manj legalnih kraj premoženja. Premalo tistega najbolj preprostega človeškega občutka za spodobnost. Morda pa bodo (redki) v teh dneh doumeli, da so začeli državljani resno jemati krilatico, da so oni država (ali mesto ali občina) in da je politika tam, kjer je, zato da deluje v njihovem interesu. In da vsaj upošteva, če že ne postavlja osnovne kriterije spodobnosti.
Kako nesmiselno je ravnala zadnja leta slovenska politika kaže tudi dejstvo, da so v vsem tem času največ energije namenili temu, da so intenzivno pljuvali drug po drugem in mislili, da bodo na ta način sami kaj pridobili. To namreč kaže na to, da je šla njihova samozaverovanost tako daleč, da se niso niti (samoohranitveno) zavedali, da s tem pljuvajo v lastno skledo. In to tisto, od katere sami in njihovi priskledniki prav dobro živijo. Že navaden komunikacijski obrtnik bi jim lahko povedal, da lahko gradijo ugled samo v družbi tistih, ki ga imajo. Kar nekaj volitev so to državljanke in državljani res tudi prenašali.
Politika pa z isto dikcijo diskreditacij nadaljuje tudi te dni, a ob vseh drugih nespodobnostih (kot pravi dr. Cerar), jim državljani jasno kažejo, da imajo njihovih besed poln kufer! In zato jih bo moralo (slej kot prej) oditi veliko. Levih, desnih, belih, rdečih, črnih, kodrlajsastih…. Ljudem je postalo popolnoma vseeno, kdo so in “čigavi” so. V njihovih očeh so postali dobesedno vsi isti.
Če nekoliko drugače povzamem razmišljanje dr. Cerarja: kdor išče, pač najde! In vsi smo bili priče, da je slovenska politika zelo dolgo iskala to, kar je te dni našla. Ljudje so rekli, da je fertik!
Jane Panič

Foto: FreeDigitalPhotos.net