Smo pred propadom kapitalizma

pomoč


Zgodovinarji in arheologi nas (upam, da ne bodo zamerili avtorjeve poenostavitve človeške zgodovine) učijo, da je bilo v razvoju človeka kmetijstvo ključno, saj je njegov razvoj omogočal ustanavljanje stalnih naselbin. Z razvojem kmetijstva so naselja rasla v mesta, s tem pa tudi potrebe po skladiščenju hrane in drugih virov za preživetje izven sezone. Hkrati je ustalitev večjih populacij na enem mestu prinesla tudi razvoj človeške civilizacije, ki jo poznamo danes ter viške hrane in drugih virov. S tem pa tudi nujno povezano materialno neenakost posameznikov.

Hkrati z viški je nastala potreba po večji regulaciji in pravilih, ki so ščitili tiste, ki so viške posedovali ter potreba po institucionalizaciji upravljanja. Če so bili lovci nabiralci majhne skupnosti ki so vodje dobivale po (recimo temu) naravni poti, je bilo potrebno že v času prvih večjih stalnih naselbin organizirati institucije vladanja.

In noben družbeni sistem, ki ga poznamo zadnjih deset tisoč let, ni prav v ničemer bistveno odstopal od teh izhodišč. Prav vsi so institucionalizirali razlike med posamezniki, ki niso temeljile zgolj na njihovih sposobnostih in znanjih. Sistemi so se skozi zgodovino pravzaprav razlikovali zgolj po krutosti s katero so neenakost uveljavljali.

In sistemi imajo še eno zgodovinsko značilnost. Prav vsi so propadli. Mnogi v času, ko je dobrin za vzdrževanje sistema in neke skupnosti začelo zmanjkovati.

Še pred nekaj desetletji sta se za naklonjenost večine prebivalstva planeta borili dve podvrsti sistema. Kapitalizem in socializem. Ključna razlika med njima je bila v načinu upravljanja viškov, kadar so le-ti obstajali. Njun boj se je (kljub občasnim izrazitejšim konfliktom) v glavnem odvijal na nivoju piarovskih tez. Socializem je klavrno propadel. In ko je kapitalizem dosegel monopol, je lahko (kot očitno nepotreben strošek monopolista) zavrgel zunanjo piarovsko funkcijo, katere naloga je bila, da ga prikaže kot izrazito demokratičnega, predvsem pa humanega do navadnih ljudi.

Bistveno je postalo ljudi »interno« prepričevati, da živijo v kar najbolje organizirani družbi s teoretično neomejenimi možnostmi za vse. Ne glede na njihov osebni, morda tudi zelo klavrn, položaj. In namesto vladarjev (formalnih vodij – politikov), so začeli slaviti tiste, ki so nakopičili večini navadnih ljudi nepredstavljive količine materialnih dobrin. To je seveda povsem logično, saj so tudi vsa orodja komuniciranja (mediji) v lasti tistih, ki so jih slavila. Formalni vladarji – politiki pa so več ali manj zreducirani na glasnike ter promotorje edinega in najboljšega možnega družbenega sistema.

In če napisano kaže na to, da človeška civilizacija zadnjih nekaj tisoč let v smislu družbene ureditve stoji na mestu, se je nekaj stvari vendarle spremenilo. Velike korake je naredil tehnološki razvoj, ki je še posebej izrazit v zadnjem stoletju. V zadnjih desetletjih pa bi ga lahko imenovali tudi informacijski stampedo, ki je ob eksploziji števila prebivalstva najpomembnejša sprememba našega trenutka. Če so bile v preteklosti skupnosti z naravnimi ali umetnimi barierami informacijsko dovolj ločene, da so lahko dokaj neodvisno razvijale svoje različice sistemov, je danes to (praktično) nemogoče.

A posledica tega je tudi zmanjšan nadzor nad pretokom informacij. »Klasični« mediji, ki jih poznamo zadnjih nekaj desetletij, pospešeno izgubljajo svoj pomen, zato smo vsake toliko priča željam po regulaciji informacijskega prostora. In če ne bi bilo svetovnega spleta, je avtor prepričan, da prav noben medij ne bi objavil vsebin ameriških depeš. Reagirali bi podobno, kot pred kratkim v naši državi, ko nihče ni objavil piarovskih in marketinških firm, ki so iz državnih proračunov v zadnjem desetletju dobile največ denarja. Vendar pa takšne poteze »klasičnih« medijev v tem trenutku ne morejo več zaustaviti ljudi, da poiščejo neko informacijo, če jo res želijo dobiti.

Ciniki bi rekli, da se je kapital z globalizacijo in informatizacijo ustrelil v koleno. V zadnjih letih namreč vse več ljudi začenja dojemati tudi očitne razlike med tistimi, ki so dobrine nakopičili in vsemi drugimi. V Sloveniji bi rekli med »našimi« in »nenašimi«. Razlike, tako v materialnem položaju kot tudi tiste pred zakonom, so še posebej očitne zadnja leta, ko je pohlep (ki seveda nima zgornje meje) resničnih globalnih vladarjev, ves svet pahnil v dolžniško krizo. Za katero seveda ni odgovarjal nihče od dejanskih povzročiteljev, ki tudi posledic svojih ravnanj ne mislijo blažiti iz lastnih žepov. Bogati namreč pričakujejo (kako se to prav nič ne razlikuje od vladarjev v zgodovini), da dolgove, ki jih je ustvaril njihov pohlep skozi igranje imaginarnih bančno borznih video igric, pokrijejo tisti, ki niso imeli od kopičenja bogastva prav nič. Realnih virov za brezmejno bogatenje in dodatno polnjenje dolžniškega balona je namreč (kot že v zgodovini), začelo primanjkovati.

A vladarji so naleteli na odpor. Ponekod celo na upor. In prav dosti ne pomaga, da so v bitke poslali svoje najzvestejše služabnike. Politike, medije in vse za katere so mislili, da jim bodo množice vsaj deloma verjele. Nenazadnje je prav fascinantno, kako enoglasno trobijo zadnja leta o rešitvah krize ekonomisti. Če bi ekonomijo namreč sprejemali kot znanost, bi bilo prav neverjetno, da v celotni znanstveni skupnosti ni skeptika, ki bi razmišljal, da gre pri sedanjem reševanju dolžniške krize zgolj in samo za zaščito interesov in pokrivanje grehov tistih najbogatejših ter prikrivanje sistemske napake. Če pa že obstaja, seveda v današnjih »klasičnih« medijih ne bo dobil priložnosti. A tudi ta kampanja vladarjem več ne uspeva.

In morda je svojevrstna ironija, da bi lahko Grčija, ki jo ima današnja zahodna civilizacija za svojo zibelko, kaj kmalu postala tudi vzrok razpada celotnega sistema, ker je tamkajšnja vlada razmišljala, da bi prepustila odločanje o načinu reševanja krize državljankam in državljanom.

Alternative (zaenkrat) ni. Lahko se sprašujemo le, ali bo propad sistema podobno tragičen ali celo nasilen, kot so v zgodovini že propadali imperiji. Tudi dandanes imamo globalnega. Imperij pohlepa. Lahko se zgodi, da bo propad sistema prinesel konflikte in v boju za preživetje celo iztrebljenje velikega dela populacije. A tudi takšna obdobja v človeški zgodovini že poznamo. In težko bodo vladarji prepričali tiste, ki nimajo praktično nič, da morajo pomagati reševati bogate, saj sicer na koncu ne bo ostalo nikomur nič. Marsikdo navadne kmečke pameti se bo namreč preprosto vprašal – v čem je torej razlika, če je zame rezultat obeh odločitev nič?

Kako torej v prihodnost? Na to vprašanje, ki se mi zadnje čase pogosto postavlja, nimam odgovora. Je pa gotovo, da sedanja kriza ne kaže zgolj nekega ekscesa, ampak sistemsko napako z dolgo zgodovinsko brado. In če si za konec lahko dovolim malo ironije. Ob gledanju znanstveno fantastičnih filmov kot je Star Trek, se mi prikazana tehnologija sploh ne zdi nič posebnega. Fiziki so že zelo blizu vsaj teoretičnim spoznanjem, kako bi takšne tehnologije delovale. Ko pa avtorji slikajo medplanetarno človeško civilizacijo, v kateri ni iracionalnega boja za materialne dobrine in v odnosih med ljudmi ne prevladuje argument moči, ampak moč argumentov, postane film resnična fantastika.


Jane Panič

En komentar to “Smo pred propadom kapitalizma”

  1. Komentiral/a jožef jarh dne 30. nov 2011

    Vse kar narava ne prenese, odmre. Kapitalizem je samo drugo ime egoizma, rešitev je simbiotski človek, človeška skupnost, kjer je človek človeku človek . Ve se, kakšen je lahko ogljični odtis posameznika v telesu matere Zemlje, da bo ta zmogla še naprej prenašati breme človekovega nebrzdanega pohlepa po materialnih dobrinah. Problem je v tem , da tudi najrevnejši prebivalec planeta, želi imeti več kot potrebuje in tega stanja ni kriv kapitalizem ampak egotrip človeka.lp jarh jožef-041 699 285