Slovensko gospodarstvo plačuje visok davek neustrezne okoljske zakonodaje

Pomanjkljivosti okoljske zakonodaje se tisti, ki ne živijo na ogroženih območjih, redko zavedajo. V kolikor nam ob večjem deževju ne pretijo poplave zaradi slabo urejenih rečnih strug ali pa nam lokalna industrija ne onesnažuje bližnjega potoka, smo pravzaprav prepričani, da živimo v neokrnjenem podalpskem raju. Zato morda niti nimamo posluha za tiste posameznike, ki se že dolgo borijo za to, da bi jim okoljski ali občinski veljaki uredili vodotok ali pa zagotovili ustrezno delovanje deponij odpadkov.

Še manj verjetna se nam zdi tako zelo neustrezna zakonodaja, da bi podjetjem, ki so zavezana spoštovati okoljske standarde, slednje onemogočala. Podjetja, ki so v postopkih za pridobivanje okoljskega dovoljenja, lahko temu pritrdijo. Evropska komisija je leta 2008 določila osnovne predpostavke na področju celovitega preprečevanja in nadzorovanja industrijskega onesnaževanja, ki jo bolj poznamo pod imenom IPPC direktiva. Slovenija je bila kot enakopravna članica Evropske unije primorana to direktivo prenesti v svoj pravni red, kar je storila z Zakonom o varstvu okolja in Uredbo o vrsti dejavnosti in napravah, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega. Problem nastane, ker je država to naredila tako površno, da so si nekateri členi zakona in uredbe med seboj povsem nasprotujoči.

Nedavno se je to dejstvo potrdilo v primeru Lafarge Cementa, ki mu je Agencija Republike Slovenije za okolje (Arso) poslala odločitev, da ga ne more obravnavati kot obstoječo napravo, čeprav trboveljska cementarna obratuje z enakimi zmogljivostmi in z enakim proizvodnim obratom že vse od 70. let 20. stoletja. Edine spremembe, ki so jih lastniki izvajali, so bile izboljšave na področju zmanjševanja vplivov na okolje. Hitro lahko torej ugotovimo, da odločitev Arsa ni osnovana na morebitnih slabih okoljskih standardih cementarne, temveč na neskladju zakonodaje.

V dolgotrajnih postopkih je o ustreznosti okoljskega dovoljenja za cementarno v Trbovljah odločal tako Arso, kot Ministrstvo za okolje in prostor in tudi Upravno sodišče. Vsak od teh organov je pri argumentaciji svoje odločitve uporabljal različne podzakonske akte – na zakon o varstvu okolja ali na uredbo o onesnaževanju večjega obsega, ki se pri obravnavanju obstoječih in novih naprav med seboj bistveno razlikujeta. Zadnja odločitev, ki jo je 11. julija letos izdal Arso, se ponovno opira na uredbo o onesnaževanju večjega obsega.

Namen okoljske regulative naj bi bil, da pristojni organi presodijo, ali posamezni zavezanci za IPPC dovoljenje izpolnjujejo strokovna merila, po katerih s svojimi vplivi na okolje ne ogrožajo zdravja ljudi. Zaradi neskladja med uredbo o onesnaževanju večjega obsega in zakonom o varstvu okolja pa se lahko zgodi, da odločitve pristojnih organov padejo že zaradi samega neskladja zakonskih aktov in ne zaradi okoljskih kriterijev. Nedavna odločitev Arsa je torej pokazala, da v bolj zapletenih primerih pristojni ne morejo vsebinsko presojati IPPC zavezancev, saj so lahko njihove odločbe razveljavljene zaradi neskladnosti okoljske zakonodaje.

V primeru Lafarge Cementa je prišlo do še večjega paradoksa. Arso je za novo napravo definiral prav tiste naprave, ki jih je tovarna vgradila, da bi zadostila okoljskim kriterijem in za več kot 90 odstotkov zmanjšala raven nekaterih emisij v okolje.

Ne preseneča torej, da so tovrstno odločbo z zaskrbljenostjo pospremili tudi ostali zavezanci za IPPC dovoljenje. V Sloveniji sicer precej zamujamo s podeljevanjem teh dovoljenj in pred nami je še več kot deset dokaj zapletenih primerov odločanja, med katere spadajo tudi odlagališča odpadkov. Kaj se bo zgodilo z odlagališči, ki so tekom svojega delovanja morebiti izvedla ukrepe, ki bistveno zmanjšujejo obremenjevanje okolja, lahko samo ugibamo. Če bi sledili sodbi upravnega sodišča v primeru Lafarge Cementa, jih čaka podobna usoda kot trboveljsko cementarno – začetek kompliciranega in zahtevnega postopka za pridobivanje okoljskega dovoljenja kot da bi šlo za novo napravo.

Lafarge Cement se bo na odločitev Arsa pritožil, lahko pa bi se odločil tudi za odškodninsko tožbo proti državi. Dejstvo je, da direktive Evropske unije veljajo v vseh državah članicah Unije in tako so cementarne skupine Lafarge do sedaj brez težav pridobile okoljevarstveno dovoljenje v katerikoli drugi državi članici EU. V primeru, da domače pravne poti ne bodo zadostile, cementarni preostane še pritožba na Evropsko sodišče, ki bo zadevo presojalo na podlagi direktiv Evropske unije, kar pa bi v tem primeru praviloma lahko pomenilo sodbo v prid trboveljski cementarni. Vprašanje pa je, kako dolgo bodo lastniki Lafarge Cementa še pripravljeni vztrajati v državi, ki jih sili v nekonkurenčno proizvodnjo.

Josef Mazenauer

2 komentarjev to “Slovensko gospodarstvo plačuje visok davek neustrezne okoljske zakonodaje”

  1. Komentiral/a Stric Marč dne 26. Jul 2011

    Vedno se najde predpis, zakon ali ustava, kjer se lahko izpodbijajo posamezne odločitve. Jaz ne vidim problem predpisov, pač pa neskladje interesov. V tem primeru so predpisi pravna pot za dosego interesov.Od vlade in prodajalca cementarne bi bilo pošteno povedati kupcu, da v Trbovljah zaradi degradacije okolja ni možen še dodaten sosežig.Potem pa se kupec prešteje , da ugotovi, če mu je proizvodnja ekonomsko upravičena tudi brez sosežiga gorljivih odpadkov.

  2. Komentiral/a ironik dne 26. Jul 2011

    in neskladje interesov v naši državi je predvsem v tem, da je eni cementarni (v zelo podobni dolini) dovoljeno vse, kar je dovoljeno drugim cementarnam v evropi, drugi cementarni pač ne sme biti. zgodba je navaden zlobiran konkurenčni boj dveh firm. in kot je običaj za to našo državo je nekaj sto ljudi ki si s tem služi kruh prav zadnja skrb.