Slovenski politični trg artiklov s pretečenim rokom trajanja

rožca


Že kar nekaj stoletij je preteklo od prvih zametkov demokratičnega vladanja, ko se je v šestem stoletju pred našim štetjem v Atenah uveljavil model t. i. neposredne demokracije znotraj omejenega teritorija in z omejenim številom volivcev. Vmesno obdobje zgodovine je v svojo bero prelomnic shranilo kar nekaj revolucionarnih dogodkov in navsezadnje potrdilo že zlajnani rek, da »se zgodovina ponavlja«.

Nisem čisto prepričana, ali naj krivdo pripišem komičnemu stanju na slovenskem političnem trgu – izrazu se preprosto ne morem upreti – ali zgolj svojemu odraščanju, pa vendar je oboje resnično in morda celo povezano.

Skozi dolgoletno izobraževanje, ko je bilo, mimogrede, zame precej bolj pomembno, kaj bom oblekla naslednji dan, so nas v šoli učili o razlikah med avtokracijo in demokracijo. Slikovito so nam opisovali različne totalitarne režime, ob katerih smo se s sošolci zgroženo spogledovali in se po tihem zahvaljevali za rojstvo v dvajsetem stoletju. Hkrati so nam razlagali tudi našo državno ureditev. Saj veste – vso tisto nakladanje o treh vejah oblasti in sistemu »zavor in ravnovesij«, s čimer se po ideji Montesquieuja zagotavlja svoboda.

Danes se moje izobraževanje končuje, garderoba je precej razredčena in utopično mnenje o demokratičnem stanju v državi je izpuhtelo.

Ljudje, ki so na najvišjih položajih v državi in odločajo v imenu dveh milijonov ljudi, naj bi bili tudi najmodrejši in najbolj pošteni. Utopija, zapisana v Platonovi Državi, s katero se sicer v celoti ne strinjam, je seveda neizvedljiva in zaradi človeškega pohlepa nemogoča.

Tako je današnji slovenski politični trg postal ponudba artiklov s pretečenim rokom trajanja, zapakiranih v mamljivi embalaži. Marketinška poteza seveda. Ali povedano z »ljudskim«: »Isto sranje, drugo pakovanje.« In v zadnjih dneh se je slovensko politično smetišče s trkom egov Jay Jaya, Jay Z-ja in Viranta – za katerega sicer še nisem slišala okrajšave – spremenilo v pralnico. Njihovih imen. Vsak od njih se brani svojih nečednosti, ki mu kazijo skrbno negovano ime, in je v boju za oblast pripravljen storiti marsikaj. No ja, pa saj nam je tako in tako že znano, da (in to ne samo na naših tleh) v politiki cilj opravičuje sredstva. Je imel dobitnik Nobelove nagrade za književnost George Bernard Shaw prav, ko je dejal, da je »demokracija sredstvo, ki zagotavlja, da nam je vladano natanko tako, kot si zaslužimo«?

Po naši državni ureditvi, izberemo različne politične stranke in njene člane kot predstavnike ljudstva, ki naj bi naše interese zastopali v parlamentu. Z njimi se nekako poistovetimo in so pravzaprav ogledalo nas samih.
Morda smo zadnja leta nezavedno sledili našim »vzornikom« in videli pošteno ravnanje v nepoštenem sistemu. A to je zgolj metanje peska v oči in vožnja v krožišču brez izhoda – ravnanje sprejemamo kot pošteno ali pa nepošteno, vezano predvsem na našo moralno zavest.

Besedi pošten in politik sta sicer čisto običajni, a skupaj tvorita nemogoč pojem. Po mnenju večine seveda. Tako si zaradi stanja in negativne konotacije političnega udejstvovanja pošteni sposobneži ne upajo niti delovati iz ozadja, kaj šele stopiti v ospredje in se izpostaviti. Mi pa smo prisiljeni izbirati med ljudmi, ki so na oblasti že tako dolgo, da jih med zapuščanjem stolčka pri državnem koritu ne bi bolelo zgolj zaradi udarca po žepu, ampak predvsem udarca njihovem egu. In tako skromno, kot smo pač navajeni, podarjenemu konju ne gledamo v zobe ter izberemo »kar nekaj« od ponujenega. Če sploh.

Problem se kaže tudi pri našem izvrševanju aktivne volilne pravice. Prihajajočih volitev se po anketi časopisa Delo zagotovo namerava udeležiti dobrih 60 % volivk in volivcev. To je po mojem mnenju za tako pomembne volitve občutno premalo. Kot vseživljenjska, oziroma vse od polnoletnosti, zagovornica volilne pravice in dolžnosti, sem vedno spodbujala izkoriščanje te »podarjene« pravice, za priznanje katere so še skozi ne tako daljno zgodovino junaki izpostavljali glave na pladnju.

A vendar začenjam verjeti, da bi morda do drastičnih sprememb lahko prišlo zgolj z jasnim znakom splošnega nezadovoljstva. Zaradi neudeležbe na volitvah, pa bi se lahko sedanja t. i. demokratična družba morda spremenila tudi v avtokratsko. In dobili bi samooklicanega vladarja, morda celo tirana.

In zgodovina bi se še enkrat ponovila.


Neja Sever