Slovenski nogometaši brez EP 2012… in navijači?

nogomet

Pogled na dogajanje v slovenski nogometni reprezentanci je verjetno zanimiv za vsakogar. Tudi za popolnega nogometnega laika, ki razen, da mu je igra nekaj ekip všeč, ne ve popolnoma nič o aktivnostih, ki so potrebne, da se dobra ekipa loči od povprečnih. In ker si svoje popolno neznanje upam priznati (za razliko od številnih, ki na spletu komentirajo različne prispevke o nogometnih tekmah), bom skromno poskušal zapisati pogled navijača na dogajanje o robu rezultatov slovenske reprezentance v zadnjih mesecih in predvsem tednih.
Dejstvo je, da imata nogomet in politika eno skupno točko. Vsi bolje od pristojnih (selektorja ali premiera) vemo, kako voditi reprezentanco ali državo in prav vsi bi predvsem ob njunih slabih potezah znali določene stvari izpeljati bolje. Nič izvirnega – celo tipično – kot povsod po svetu. Ljudje ob ocenjevanju dela drugih v takih dejavnostih pač izgubimo stik z realnostjo in gradimo samopodobo več ali manj vedno na iluziji o znanjih, ki jih realno pač niti približno nimamo.

A da v igri slovenske ekipe manjka energije, ki smo jo lahko opazovali pred in na zadnjem svetovnem prvenstvu, sem opazil celo sam. Razloge za to bodo seveda iskali drugi. Upam, da tisti, ki res nekaj vedo o nogometni igri. Kot navijač bi lahko primerjal stanje s kriznimi leti slovenskega smučanja, ko smo se nenadoma spraševali, ali je mogoče, da so vsi slalomisti, ki so še kakšno sezono prej dosegali odlične rezultate, pozabili hitro smučati. In seveda nas 99,9% navijačev tudi o smučanju nima pojma.

Je pa res, da me pri vseh športnih začenja motiti obnašanje navijačev in predvsem tistih kvazi navijačev. Ko so športniki uspešni, doživljamo neznanske nacionalne evforije, podobne množičnim orgazmom – kot da bi vsi bili najmanj ključni dejavnik športnikovega uspeha; ko pa taisti športniki dosegajo slabše rezultate, bi jih velika večina »navijačev« še isti trenutek utopila v žlici mlačne vode.

Takšne komentarje lahko namreč zdaj beremo predvsem pod prispevki o zadnjih tekmah slovenske nogometne reprezentance. In vse bolj mi dajejo občutek, da postajamo narod pljuvačev, ki svojih osebnih frustracij ne zna zdraviti drugače kot tako, da ob prvi priložnosti (po možnosti anonimno) popljuva vse in vsakogar, ki mu da to priložnost. To se je dogajalo smučarjem, celo Petri Majdič, tudi Primožu Peterki ali Primožu Kozmusu… in to se dogaja politikom in gospodarstvenikom. Če bi bil vrhunski športnik, si takšnih »navijačev« gotovo ne bi želel, ker bi imel občutek, da velika večina tako ali tako samo nekje čaka v zasedi, da bo lahko ob mojem spodrsljaju anonimna izstrelila ves svoj bes na najbolj priročno tarčo.
Če sem drzen, bi lahko rekel, da komentarji pod športnimi članki samo kažejo žalostno dejstvo, da (za razliko od včasih problematičnih dežel, kot je Anglija) s slovenskih štadionov očitno nikoli ne bomo izgnali huliganstva ter da obisk nogometne tekme pač ne bo nikoli družinski dogodek. Priznam, da kot laični navijač nisem zadovoljen z zadnjimi igrami slovenske reprezentance. Hkrati pa ji je potrebno priznati, da je Slovenijo v zadnjem desetletju uvrstila med »normalne« države, saj nogomet ni več le igra, ki zanima »čudake«.

In niti približno ne želim povedati, da do javnih oseb ne bi smeli imeti kritičnega odnosa. Celo potreben je. Predvsem in najprej pri politikih in gospodarstvenikih, od katerih je (bistveno bolj kot od športnikov) seveda odvisna naša kakovost življenja. A kritika je eno, pljuvaštvo pa nekaj povsem drugega. Taka kultura komuniciranja v javnem življenju nas lahko navdaja s skrbjo, da huliganstvo in pljuvaštvo postajata del načina našega sobivanja.

Seveda k vsemu temu veliko prispevajo tudi javne osebe same. Če začnem pri politikih, bom težko v spominu našel več kot tri, ki ne gojijo agresivnega, do drugače mislečih celo žaljivega načina komuniciranja. Razprave v slovenskem parlamentu lahko z veliko benevolence večinoma ocenimo kot (predvsem do opazovalcev) osebno žaljivo burkaštvo. In drugi politični veljaki temu pogosto sledijo.

Veliko vlogo pri tem pljuvaškem vzdušju v državi imajo tudi mediji. Če ne gre za eksluzivno-udarno- čustveno manipulativno-aferaško zgodbo, jih praviloma dejstva ter informacije sploh ne zanimajo. V večini primerov. Zato gledamo v prvih minutah ter beremo na prvih straneh več ali manj le politične, gospodarske in druge burkače, ki lahko zadovoljijo medijsko lakoto po čim bolj udarnih in, če je le mogoče, poceni izjavah. Njihov večni izgovor je, da to želijo ljudje brati in gledati. In če koga vprašaš, kdo vendar narekuje medijske trende, če ne sami in njihovi marketingi, navadno ne dobiš odgovora.

Ker obstaja razlika med kritiko in pljuvaštvom, je v zadnjih letih tudi večina medijev v mojih očeh dobila namesto pridevnika kritični, pridevnik burkaški.

Konec koncev pa imata politika in nogomet še eno skupno točko. Oboje je velik posel. In če lahko navijači od nogometašev pričakujemo, da nas bodo njihove igre dovolj motivirale, da si tekmo ogledamo na štadionu ali po televiziji (oboje zanje posredno pomeni prihodek), lahko od politike pričakujemo, da nas bodo sposobni motivirati, da na dan volitev žrtvujemo nekaj svojega dragocenega časa za oddajo glasu. Karkoli si že mislijo politiki, to dejanje namreč še zdaleč ni samo po sebi umevno. Podpisanega burkaštvo ali aferaštvo prav gotovo ne motivira, da bi kogarkoli v tej državi s svojim glasom podprl, da v njegovem imenu upravlja skupno dobro.

Jane Panič

En komentar to “Slovenski nogometaši brez EP 2012… in navijači?”

  1. Komentiral/a špure žurko dne 8. Sep 2011

    Se strinjam z Janetam. Politiki vse prevečkrat v svojih napadih prestopajo meje in uporabljajo taktike, ki čez nekaj časa postanejo čisto vsakdanje in normalne. Ko pa se ista taktika uporabi proti njim je vik in krik. Ja, športniki so pa nadomestilo politiki, kjer imajo ljudje občutek, da imajo vsaj malo več kontrole nad igro (češ, zmagali smo, ker sem jaz tako navijal), ker v politiki je že zadvnaj nimajo več (ali pa so vsaj prepričani tako)