Slovenija v primežu partitokrata Igorja Lukšiča

luksic


Prekmurje je daleč. Daleč od oči in daleč od srca, bi rekli nekateri Prekmurci. Predvsem takrat, ko jih v centru pustijo na cedilu pri reševanju težav. A vendar ne tako daleč, da kdaj pa kdaj ne bi sramežljivo pricurljala kakšna vest iz pokrajine v medije. Zahvaljujoč sodobnim spletnim tehnologijam in medijem, smo lahko tudi v Ljubljani prebrali zadnje umotvore nekega politika, ki se sicer razglaša za vodjo ene pomembnih parlamentarnih strank, ki po njegovem menda edina ni vpletena v večje korupcijske afere.

Besede, pravijo, da so poceni. A so tudi vse, s čimer nas politiki poskušajo prepričati, da jim namenimo glas na naslednjih volitvah. In volitve se, hoteli ali ne, bližajo. Sedanjim parlamentarnim strankam pa javnomnenjske ankete kažejo izjemno slabo.

Kljub temu, da so več ali manj vsi veliki mediji spregledali besede, o katerih bo teklo razmišljanje v tem komentarju, pa se avtorju teh vrstic zdijo tako zastrašujoče, da si zaslužijo nekaj več pozornosti. Kaj je torej na neki dokaj obskurni okrogli mizi natresal gospod Lukšič? Na vprašanje obiskovalcev, zakaj je nasprotoval kandidaturi Igorja Šoltesa za ministra za zdravje, si je privoščil tale umotvor: “Šoltes ima bogato politično zgodovino, saj je predlagal za zamenjavo štiri ministre, Podobnika, Erjavca, Križaniča in Kresalovo, kar je pomenilo tudi destabilizacijo vlade in s tem destabilizacijo države.” Gospod je seveda imel v mislih čas, ko je Igor Šoltes predsedoval Računskemu sodišču.

Ob tem naj bralce spomnim, da je Računsko sodišče v naši državi definirano kot neodvisna nadzorna institucija, ki je zamenjave ministrov predlagala kot skrajni ukrep, ki ga ima na voljo takrat, ko odkrije velike nepravilnosti pri delovanju državnih organov, predvsem, ko gre za javne finance. Ponavadi šele po tem, ko ugotovi tudi dejstvo, da državni organi po negativnem mnenju Računskega sodišča niso izvedli ukrepov, ki bi nepravilnosti pri ravnanju z javnim denarjem odpravili. Drugih kaznovalnih ukrepov Računsko sodišče nima. A Igor Lukšič ne ostane le pri tej oceni. Da bi svoje razmišljanje “podkrepil”, doda še tole: “Tisto, kar je počel predsednik računskega sodišča, pa ni njegova kompetenca, je, da je rušil vlado in destabiliziral to državo. Tak človek zame ni primeren za nobeno resno funkcijo več v tej državi. Predsednik računskega sodišča je samo glavni revizor in mora biti skrit, to ni politična funkcija, nima kaj imeti tiskovnih konferenc in udrihati po tem in onem, javno predstavljati poročila in se naslajati nad tem, kaj je kdo slabega počel”!

Če so mediji gospoda pravilno povzeli, potem si tovrstna izvajanja Igorja Lukšiča zaslužijo vso grajo in zgražanje vsaj tistega dela državljank in državljanov, ki demokracijo razumemo tudi kot urejeno in na podlagi prava delujočo državo. Po Lukšičevo torej nadzorne institucije v Sloveniji nimajo pravice ne samo izvajati svojega poslanstva, ampak očitno nimajo pravice opravljati nalog, ki jim jih narekuje zakonodaja. Ostati morajo skrite in niti približno si ne smejo privoščiti javno opozarjati na nepravilnosti (po Lukšičevo – “se naslajati nad tem, kaj je kdo slabega počel”), ki jih očitno počno politiki, ko upravljajo z javnim denarjem. Po Lukšičevo namreč ljudje, ki si privoščijo kaj takega, niso primerni za nobeno resno funkcijo v tej državi.

Kako torej, gospod Lukšič? So mediji točno povzeli vaše izjave? Po le-teh so namreč edini relevantni faktorji v tej državi vlada, njena stabilnost in “demokratična” pravila, ki si jih določi vsakokratna vladajoča koalicija. Preden odgovorite, naj vas vljudno spomnim, da smo sistem, ki ga hote ali nehote opisujete v izjavah, že imeli nekaj desetletij nazaj. Sistem v katerem so bili politiki nezmotljivi in edini, ki jim je bilo dovoljeno interpretirati, kaj je za državo prav in kaj narobe. Ste morda zgrešili sistem v katerem se greste politiko, ali se vam je v vehemenci prepričevanja lastnih političnih somišljenikov zareklo? Ste prikrit diktator ali ekstremist, ki “glumi”, da deluje v demokratičnem sistemu, ali pa te izjave kažejo le vaše omejeno dojemanje demokracije, na katero vaša stranka deklarativno tako zelo prisega? Boste zdaj po kriterijih, ki jih očitno zagovarjate, s koalicijskimi kolegi določali primernost kandidatov za vodenje (recimo) Komisije za preprečevanje korupcije? Bo vladi (ali politiki) “neškodljivo” in javnosti “skrito” delovanje ena od obljub, ki jo pričakujete od kandidatov za vodenje nadzornih institucij?

Preden odgovorite na zastavljena vprašanja – če boste seveda kdaj naleteli na ta obskurni zapis, vas pozivam, da razmislite o tem, da se za izrečeno državljankam in državljanom Slovenije opravičite. In če ste s temi besedami mislili resno, tudi razmislite o svoji primernosti za delovanje v politiki države, ki se deklarira kot demokratična. In ker sami takega razmisleka skoraj gotovo ne zmorete, bi ga morali biti sposobni vsaj vaši kolegi v politiki.

Josef Mazenauer