Slovenija ne potrebuje nove vlade

prestol

Najbrž bo kakšen bralec pomislil, da gre (spet) za kakšen ciničen komentar na strankarska pregovarjanja in “mučenja muke” njihovih prvakov glede oblikovanja nove vlade. A temu ni tako. Ta komentar ima neskromen cilj postaviti nekoliko drugačno, za nekatere (morda) dovolj resno politično tezo v slovenski prostor.

Sicer je res, da se ciniki lahko samo nasmihajo ob poslušanju besedičenja in opazovanju ravnanj strankarskih veljakov ter vedno znova ugotavljajo, kako hitro so iz besednjakov izginile besede o skrbi za blaginjo državljank in državljanov Slovenije, ki so jih imeli v kampanji polna usta. Nič novega. Ostalo je le trgovanje s položaji, zagotavljanje najboljših možnih pozicij za strankarske šefe in razdeljevanje še tistega malo skupne materialne pogače, ki je je po vseh teh letih siromašenja še ostalo. Ampak tudi to je zdaj že jasno (prepričan sem) večini državljank in državljanov, davkoplačevalcev.

In prav ta dejstva so iztočnica za avtorjevo današnje razmišljanje. Edina konkretna posledica nezmožnosti dogovora političnih strank glede prihodnje vlade je (razen zniževanja bonitetnih ocen, o kredibilnosti, katerih pa se gre strinjati s profesorjem Mencingerjem, saj imajo globalno menda povsem druge cilje, kot je dejanska analiza finančnega stanja držav), da se morajo o najnujnejših ukrepih v parlamentu, kot edini trenutno delujoči državni instituciji s polnimi pooblastili in pristojnostmi, dogovoriti vsi. Kar pa tudi preprosto pomeni, da je „zraven“ toliko različnih strank in interesov, da druga drugi pač morajo gledati pod prste.

Nekdo je nekoč omenil, da je imela Slovenija v prvih letih relativno srečo, saj je bilo vsakič na oblasti toliko različnih strank, da so druga drugo (in njihove prijatelje) nadzirale, da ne bi kdo zase in svoje prijatelje pobral preveč. Tudi če to drži, so strankarski veljaki očitno relativno kmalu ugotovili, da to ni „učinkovit“ način vladanja, številni „prijatelji“ pa so postali skupni večini in že po nekaj letih se je začel stampedo siromašenja davkoplačevalskega premoženja. Avtor je zato prepričan, da tudi danes v strankarskih prerekanjih in merjenjih moči niti slučajno ne gre za državotvorne interese, ampak preprosto za dostop do (finančnega) korita. Konec koncev strankarski veljaki se niti več ne pretvarjajo, da gre za tekmo vsebin glede reševanja gospodarske krize, ampak izključno za njihovo interno tekmo „kdo bo koga“ in kdo bo zasedel kakšen položaj. Torej so sicer decembrsko sporočilo volivk in volivcev razumeli, le upoštevati ga ne nameravajo. Tudi tu nič novega. Na žalost.
Mnenja volivk in volivcev pa, kot kaže, ne namerava upoštevati niti predsednik republike. Po vzoru nekaterih drugih držav je namreč včeraj za reševanje finančnih težav, ki so jih globalno v glavnem zakuhali bankirji in borzniki predlagal – bankirja. Morda v slogu tiste, da se klin s klinom zbija? Ali zato, da bi razgalil slab mesec dni star blef Viranta, Žerjava in Erjavca o iskanju „neodvisnega“ mandatarja? Popolnoma vseeno. Če bi želel upoštevati voljo volivk in volivcev, bi namreč že dolgo in vztrajno vabil dve največji stranki k iskanju (vsaj) minimalnih skupnih točk. Saj ni težko izračunati, da je to v teh razmerah lahko edina stabilna parlamentarna večina. Namesto tega pa hote ali nehote „sponzorira“ strankarske špekulacije in iskanja poslancev prestopnikov, za kar sem prepričan, da jih počnejo na obeh straneh.

Ker pa je Slovenija del mednarodne skupnosti, ki od članice zahteva določene ukrepe, so se stranke v parlamentu prisiljene sestajati, pogovarjati in dogovarjati o najnujnejših zakonih, ki jih je potrebno spraviti skozi proceduro. In ker pri tem sodelujejo prav vsi, smo državljanke in državljani (spet?) dobili najboljši možni interni politični nadzor.

Zakaj bi torej sploh potrebovali vlado s polnimi pooblastili? Matematika je zelo preprosta. Če je bil rezultat „dela“ več ali manj vseh dosedanjih vlad minus v davkoplačevalskem premoženju (in plus pri premoženju vsakokratnih političnih „prijateljev“), potem je rezultat nič pravzaprav krepko pozitiven! Torej? Predlagam, da ostane natančno tako, kot je sedaj. Če je le mogoče ves mandat.

Slovenija torej ne samo, da ne potrebuje nove vlade s polnimi pooblastili. Matematično (ali finančno, če hočete) nujno je, da je ne dobi. Zato politike iskreno prosim, da naredijo vse, da se prihodnja štiri leta ne bi sporazumeli o koaliciji. Za nas navadne državljanke in državljane bo to gotovo daleč najcenejša (ne)odločitev.


Jane Panič