Sindikati z Mercatorjem pristavili piskrček vseslovenski nacionalistični paranoji

denar

Da je Slovenija milo rečeno diskriminatorna do tujih vlaganj, čivkajo že dve desetletji ostareli vrabci na vseh svetovnih vejah. Najmanj, kar smo seveda lahko ob vztrajnem gojenju te slovenceljske lokal-zaplankanosti pričakovali je, da se bo začela t.i. gospodarska neprijaznost do tujcev, zrcaliti tudi v splošni nestrpnosti do državljank in državljanov, ki imajo družinske korenine v drugih državah. Tak eksces smo lahko spremljali tudi zadnjih nekaj dni.
In ker s(m)o tako prislovično nestrpni do tujcev, so v preteklem desetletju in pol dobili priložnost „naši“, ki so pobrali in (če želite) pokradli, kar se je pač pobrati dalo. Zdaj v obubožanem slovenskem gospodarstvu več ni ostalo prav mnogo žetonov, ki bi jih lahko politika in njeni lobiji razdelila med „svoje“. Eden največjih pa je gotovo Mercator.

V tej naši državi se seveda ne spodobi in ni politično oportuno, da bi kdorkoli na glas razmišljal drugače, kot čivkajo tisti ostareli vrabci. Prav zato se mi zdi dovolj pomembno napisati teh nekaj nespodobnih vrstic.

Prvič. Vsi od politikov do sindikatov kokodakajo, da mora Mercator ostati „naš“. Oprostite, ampak jaz nisem delničar Mercatorja. Tako kot to ni velika večina državljank in državljanov. Mercator je preprosto lastnina delničarjev. Tako kot ni bil „naš“ Istrabenz, Pivovarna Laško, Merkur, SCT, Vegrad…. in tako kot niso „naši“ Krka, Tuš ali Gorenje. No, tudi NLB je „naša“ samo takrat, ko morajo davkoplačevalci pokrivati luknje, ki so nastajale zaradi politikantsko lobističnih igric. In baje je po mnenju istih kričačev, ki zdaj lajajo o pomenu Mercatorja (morda pa prav zato) izjemno pomembna za slovensko gospodarstvo. Torej za „naše“. Seveda pa mednje ne sodimo niti podpisani, niti večina slovenskih državljank in državljanov.

No, med tiste, ki niso (več) „naše“, bi lahko šteli tudi SKB banko, SIJ, Lek… Moram priznati, da nisem med najmanj informiranimi posamezniki v državi, pa večjih težav v teh ne-naših družbah (še) nisem zasledil. Še več. Prav nobene novice se ne spomnim, da bi v zadnjih letih lastniki poskušali „spakirati“ premoženje na kamione in ga odpeljati v državo svojega domicila, zaposlene pa zmetati na cesto.

Se je pa to v prislovičnem ali dobesednem smislu pogosto dogajalo v podjetjih, ki so veljala za „naše“. Se mi zdi, da nas tajkunske zgodbe zadnjega desetletja in pol niso prav veliko naučile.

Da mora Mercator ostati „naš“, se torej vsi strinjamo. Politiki, ker jim take izjave v tem slovenceljskem prostoru prinašajo več pozitivnih kot negativnih točk, sindikati, ker so pač vajeni mešetariti z „našimi“, s katerimi si lahko privoščijo precej bolj na pamet pogajanja kot z resnimi lastniki, ki se zavedajo, da govorijo o svojem premoženju, mediji, ker gre za največjega oglaševalca in bi bilo bogokletno (beri kot minus v prihodkih) komurkoli postaviti kakšno vprašanje o zdravi poslovni pameti, dobavitelji, ker lahko (tako kot sindikati) namesto poslovnih poti in pogajanj uberejo iste lobistično politikantske kot sindikati, da spravijo svojo robo na police in še posebej managementu, ki ima v tem trenutku naravnost idealno lastniško strukturo, saj za svoje odločitve ne odgovarja praktično nikomur.

In vse to plačujejo kupci skozi ceno izdelkov na Mercatorjevih policah in na policah drugih trgovcev, saj se zna tudi konkurenca hitro prilagoditi „razmeram“ na trgu.

No, s tem da mora biti Mercator „naš“, se strinjajo in iz ozadja podpihujejo takšne ali drugačne diskreditacije vseh, ki so udeleženi sedanjega poskusa prodaje tudi gospodje, ki so leta in leta tako „uspešno“ vodili paradržavne sklade, da so ostali praktično brez premoženja, s katerim bi morali dopolnjevati prihodke (recimo) pokojninske blagajne. O tem, da je tudi to zapravljanje premoženja eden od razlogov za nujnost pokojninske reforme, pa seveda razen podpisanega, nihče v tej državi nič… in seveda se je zadnjemu stampedu pridružila še „neodvisna“ AUKN, ki je svojo „strokovnost“ izkazala z izčrpavanjem podjetij za, po avtorjevem mnenju, povsem nepotreben poseg v dokapitalizacijo druge največje banke v državi. Skratka. Glede na rezultate njihovega dela, izjemno „kredibilni“ sogovorniki o „naših“ interesih.

In da ne bo pomote. Prav nobenega mnenja nimam namena zapisati o sedanjem potencialnem kupcu Mercatorja. Za slovenceljsko paranojo je pravzaprav povsem nepomembno, kdo je kupec. Enako bi se slej kot prej dogajalo, če bi bila to katerakoli večja trgovska veriga iz katerekoli države. Kar poglejte primer cementarne v Trbovljah. Dokler je bila „naša“, je lahko svinjala in zastrupljala okolico do onemoglosti in so bili vsi tiho, ker pa je zdaj „francoska“, ji prav nič ne pomagajo vlaganja v čistilne naprave, saj se ista regulativa zanjo interpretira povsem drugače, kot se je interpretirala za konkurenčno cementarno v Anhovem, ki menda velja za „našo“.

Morda tiste posebej nacionalistično čustvene sicer malo le boli, da so tako podcenjevani sosedje lahko v nečem boljši. In če smo iskreni, to ni edino področje, le naglas ne maramo govoriti o tem, saj je desetletja veljalo, da so vsi v republikah bivše države nesposobni ali mafijci in moramo Slovenci vse to plačevati namesto njih.
No, zdaj imamo že dve desetletji svojo državo. Nihče drug nam ne nalaga, kam naj vlagamo tisto malo, kar ustvarimo. Torej plačujemo le lastne nesposobne mafijce, državo s(m)o zadolžili do nivoja, ki je bil še nekaj let nazaj nepojmljiv, nekoč uspešne firme so po zaslugi „naših“ bankrotirale in poslale na ceste tisoče ljudi in vsakič, ko „naši“ banki zaradi politično lobističnih igric zmanjka denarja, so na vrsti davkoplačevalci, da pokrijejo luknje. Res se torej lahko „pohvalimo“ z velikimi uspehi „naših“ in skupaj še naprej vehementno zagovarjamo nacional(istično) nujo, da Mercator ostane „naš“. Za vsako ceno.

Plačevali jo bodo tako ali tako (spet) davkoplačevalci. In to dvakrat! Prvič, ker bodo (spet) z davkoplačevalskim (berite vašim!) denarjem pokrivali luknje v NLB-ju, ki bi jih lahko vsaj delno pokrili z kupnino. In drugič – kaj pa mislite iz čigavih žepov bo šla kupnina, če bodo lobiji res dosegli, da delež v Mercatorju kupi Kad???

In da ne bo (še ene) pomote. Seveda obstajajo tudi pri nas izjeme. Najbolj znana sta gotovo Boscarol in Akrapovič. Je pa tudi dejstvo, da do podjetij nista prišla, ker so morala ostati „naša“, ampak sta jih zgradila z lastnim delom in znanji. Prav zato sta odličen argument za ilustracijo razlike med odnosom konkretnih lastnikov do svoje lastnine in upravljavci „naših“ podjetij. In avtorja prav zanima, ali bi tudi v teh primerih vsi zgoraj našteti glasno kokodakali, da naj ostanejo podjetja „naša“, če bi se jih lastnika kdaj odločila prodati?
Na veselje nekaterih in na žalost drugih smo se pred dvema desetletjema odločili za kapitalizem, katerega osnovna paradigma je lastnina. In v principu nič, razen denarja, ki ga kot davkoplačevalci vlagamo v različne državne blagajne, ni več „našega“. Vsaj ne v smislu, kot je bilo razumeti nekaj deset let nazaj. Po slovenskih tajkunskih izkušnjah zadnjega desetletja, bi lahko zapisal, da še dobro, da je tako.
Morda pa ne bi bilo slabo, da bi bili državljanke in državljani nekoliko bolj pozorni na to kaj počnejo politiki in različni lobiji z denarjem, ki je dejansko „naš“ in se malo manj ukvarjali z lastnino drugih pod pretvezo, ki nam jo lansirajo politiki in lobiji, da mora ostati „naša“. S tem samo dokazujemo, da nas zadnje desetletje ni prav nič izučilo.

Jane Panič