Simon Vrhunec: »Sem velik privrženec javnega zdravstva in javnih zdravstvenih storitev.«



Magister ekonomije Simon Vrhunec je že dve leti, torej polovico mandata, generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, ki je ena največjih slovenskih ustanov in je največja bolnišnica ne samo v Sloveniji, temveč tudi v širši regiji. Zaposlenih je skoraj 7600 ljudi, letno pa zdravijo več kot 100.000 bolnikov in naredijo skoraj 750.000 pregledov. V povprečju tako na leto pride v ljubljanski klinični center skoraj vsak drugi Slovenec.


vrhunec s3-velika


Univerzitetni klinični center Ljubljana opravlja dvojno nalogo. Na eni strani je ljubljanska splošna bolnišnica, na drugi strani terciarni zdravstveni zavod za območje celotne Slovenije.

Smo regijska bolnišnica za ljubljansko regijo, ki ima 600.000 zavarovancev. Terciarnost ustanove pa pomeni razvoj, osvajanje novih metod zdravljenja in prenos teh metod na druge izvajalce zdravstvenih storitev v sistemu. UKC tako opravlja razvojno in izobraževalno vlogo, ki ju ne moreš zagotavljati brez izvajanja določene stopnje rutine. Zaradi svoje vloge je UKC pomemben tudi v svetovnem merilu. Nimamo toliko sredstev kot druge primerljive bolnišnice na Zahodu, toda vseeno smo razvili vrhunsko medicino – tudi zato, ker opravimo ogromno rutine oz. veliko število posegov na posameznega zdravnika.

Terciarni zdravstveni zavodi skrbijo tako za izobraževanje kot za znanstveno delo v slovenskem zdravstvu. Ste s področjem razvoja stroke in posredovanja znanj v UKC Ljubljana zadovoljni. Ima UKC Ljubljana in tudi Slovenija dovolj vrhunskih strokovnjakov v zdravstvu?
UKC Ljubljana je največja znanstveno raziskovalna in izobraževalna inštitucija v Republiki Sloveniji. Skupen obseg tovrstnih aktivnosti presega seštevek aktivnosti vseh ostalih zdravstvenih inštitucij pri nas. Primerljivi smo z največjimi bolnišnicami v tujini. Dunajski univerzitetni bolnišnici se lahko postavimo ob bok, in to ne glede na to, da po nekaterih ocenah za to dejavnost namenimo kar precej manj sredstev. S podobnimi primerljivimi bolnišnicami na Zahodu se pač ne moremo primerjati po višini finančnih sredstev, lahko pa ponosno rečem, da se gotovo na številnih strokovnih področjih. V prepoznavnosti in strokovnosti UKC Ljubljana seveda sodelujejo vsi sodelavci. Ravno zaradi njih je bil UKC Ljubljana vedno nosilec razvoja in stroke v slovenskem zdravstvu. Še posebej smo ponosni na štiri naše sodelavce, ki so člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Prof. Jože Trontelj je celo njen predsednik, tu pa so še prof. Uroš Skalerič, prof. Franc Sterle in prof. Vinko Dolenc. Ponosni smo na dosežke posameznikov saj je doc. Zlatko Fras, na primer, predsednik evropskega združenja specialistov, prof. Brigita Drnovšek pa bo letos postala predsednica evropskega združenja za okuloplastično in rekonstruktivno kirurgijo. Lahko bi naštel še mnogo drugih posameznikov, katerih dosežke pogosto predstavljamo javnosti, v vodstvu UKC Ljubljana pa storimo vse, kar je v naši moči, da jim omogočimo pogoje za strokovno in znanstveno delo.

Poleg tega, da ste regijska bolnišnica za Ljubljano in okolico, je velik pritisk na vas tudi iz drugih koncev Slovenije. Na račun tega se najbrž večajo čakalne dobe v vaši ustanovi. Prav dolge čakalne vrste so poleg pomanjkanja finančnih sredstev pravzaprav ena glavnih kritik slovenskega zdravstva.
Kljub temu, da nas večkrat kritizirajo, se veliko Slovencev želi zdraviti ravno v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. V kolikor je pritisk iz drugih krajev večji, to podaljšuje čakalne vrste. Na drugi strani pa imajo bolniki vse možnosti, da se zdravijo tam, kjer so čakalne dobe krajše. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je začel v zadnjih dveh letih povečevati obseg programov, kjer so čakalne dobe največje in jih je pripravljen veliko več financirati. Tudi sami želimo več delati in zagotoviti krajše čakalne dobe. Začeli smo z reorganizacijo, ki je v tako veliki inštituciji, kot je UKC, precej težavno delo. Imamo v določene težave s kadri, saj nam recimo primanjkuje anesteziologov. Ortopedske čakalne dobe so ta trenutek posledica dejstva, da imamo samo tri primerno opremljene operacijske dvorane, od katerih je ena namenjena za aseptične posege. Naše poslanstvo pa ostaja zagotovitev kakovostnih in pravočasnih zdravstvenih storitev za vse državljane.

Nekatere čakalne vrste naj bi bile vseeno posledica prazne zdravstvene blagajne, ki zagotavlja omejeno število sredstev za določene posege. Zdravniki bi sicer lahko opravljali več posegov, vendar ne dobijo dovolj sredstev iz zdravstvene blagajne.
To drži le za določene primere. ZZZS je pripravljen plačati za vse ortopedske in srčne operacije. Nekateri drugi posegi pa so opravljeni v številu, ki ga je ZZZS pripravljen kupiti. Če recimo kupijo 2000 določenih operacij, jih lahko naredimo 2000. Če jih naredimo več, pomenijo dodatno finančno breme za UKC. V preteklosti je bila izguba UKC posledica ravno tega dejstva. V lanskem letu je ZZZS pokril vse primere, zato smo dosegli boljši finančni rezultat. Pričakujemo, da se bo ta trend nadaljeval tudi letos. Razen, če bo prišlo do kakšnih napovedanih ukrepov ali zniževanja cen.

Omenili ste, da imate določene težave s kadri. Tudi premier Pahor je na nedavnem obisku v Indiji vabil indijske zdravnike na delo v Slovenijo, češ da manjka kar 500 zdravnikov. Kako vi gledate na uvoz zdravnikov iz tujine in kako se integrirajo v slovensko okolje? Kako jih sprejemajo pacienti?
UKC ne sprejema vsakega novega zdravnika, temveč le dobre zdravnike, zato ni bojazni, da jih ne bi dobro sprejeli tudi pacienti. Povpraševanja po delu v naši ustanovi je veliko. Vsakega potencialnega kandidata naši strokovnjaki preverijo, ali je njegovo znanje res primerno, da ga zaposlimo v UKC. Pri slovenskih zdravnikih je situacija lažja, saj jih sami izobražujemo v specialiste. Trenutno imamo pomanjkanje anesteziologov in zato smo že evidentirali deseterico, ki smo jo pripravljeni sprejeti v našo sredino. Drug problem je naša zakonodaja, ki je relativno zaprta za tovrstne kadre. Ni dovolj, da so izobraženi specialisti, temveč morajo zadostiti še številnim drugim pogojem.

Kakšna je fluktuacija uvoženih specialistov? Koliko časa so pripravljeni delati pri vas?
Imeli smo primere, ko smo bili neka prehodna točka za kakšnega posameznika, toda večina jih ostane pri nas, postane del našega okolja in se razvijejo v zelo dobre zdravnike.

V preteklosti je bilo pripomb na delo vaše ustanove tudi na račun nezadovoljstva pacientov glede odnosov z medicinskim osebjem. Sami ste večkrat poudarili, da se odnosi izboljšujejo in da dejavno sodelujete z organizacijami pacientov.
Večina pacientov je zadovoljna tako z medicinskim kot z ostalim osebjem. V množici kontaktov, ki jih ima naše osebje s pacienti, se seveda najdejo tudi takšni, ki niso zadovoljni z našimi storitvami. Na leto dobimo nekaj sto pritožb. Vendar je to zelo malo v primerjavi z milijonom kontaktov. Vsako pritožbo resno obravnavamo v Uradu za pritožbe in pohvale in skušamo razumeti pacienta in njegovo stisko. Izjemno dobra izkušnja je tudi Svet pacientov, ki služi kot posvetovalni organ vodstvu. V njem sedijo predstavniki društev bolnikov in komunikacija z njimi poteka zelo dobro.

V javnosti je zelo odmevala afera Zidar, kjer naj bi bil sporen hiter poseg z izbranim zdravnikom specialistom za direktorja SCT Ivana Zidarja. Pojavljali so se očitki, da pač izbranci lahko po zvezah ali zaradi svoje pomembnosti preskakujejo čakalne vrste.
Afera Zidar je bila popolnoma nepotrebna. Interpretacija v javnosti je bila posledica dejstva, da gre pri Ivanu Zidarju za osebo, ki je na očeh javnosti predvsem zaradi dogodkov povezanih z SCT. V UKC so vsi pacienti enako obravnavani, od politikov do delavcev. V tem primeru so vsi nadzori pokazali, da ni bilo nobenih nepravilnosti. V javnosti so se pojavila zmotna namigovanja, da je šlo za izreden proces. Vse skupaj se je dogajalo v rednem času. Od novega leta velja pravilnik, da redni delovni čas poteka od 7. ure zjutraj do 20. ure zvečer. Šele potem nastopi dežurstvo. Strokovna ocena je bila, da je operacija nujno potrebna in vse je potekalo normalno.

Napovedana je nova zdravstvena reforma. Kaj bi morala po vašem mnenju nujno vsebovati?
Kot državljan pričakujem, da bo že tako dobro zdravstvo zagotavljalo še več zdravstvenih pravic. Naše zdravstvo trenutno na lestvici pravičnosti ne dosega visokih ocen. Vsako zdravstveno storitev plačamo na dva načina. Del storitve plačamo proporcionalno ZZZS, kar pomeni, da plačamo določen odstotek svojega dohodka. Bolj kot je financiranje zdravstva proporcionalno ali celo progresivno (če bogati plačajo več), bolj je pravično, kar so prepoznali tudi na Zahodu. Drugi del storitve plačamo dodatnim zavarovalnicam – vsi z enako premijo, kar je regresiven način. Šibki socialni sloji so za to bistveno bolj ogroženi. Naše zdravstvo mora bolj stremeti k pravičnosti in tu je potrebno narediti spremembe. Zato podpiram napovedano reformo, ki strmi k večji pravičnosti. Ob tem ni nujna ukinitev dopolnilnih zdravstvenih zavarovalnic, temveč mora plačevanje premij dopolnilnega zavarovanja postati bolj pravično v odstotku od osebnega dohodka. Kot direktor UKC si želim, da bi bilo za zdravstvo namenjenega več denarja, da bi lahko državljanom zagotavljali več storitev. Slovenija zdaj zdravstvu namenja med 8 in 9 odstotkov BDP. Razvite svetovne države zdravstvu namenjajo več kot 10 odstotkov svojega BDP-ja, poleg tega, da so že tako ali tako bistveno bogatejše. Zelo veliko število dohodkov državljanov kot so avtorske pogodbe, študentsko delo, podjemne pogodbe … niso obremenjene s prispevki za zdravstveno zavarovanje. Če bi pri omenjenih prihodkih plačali isti odstotek prispevka za zdravstveno zavarovanje kot pri osebnih dohodkih, bi imeli v zdravstveni blagajni po mojih izračunih kar 260 milijonov evrov dodatnih sredstev.


vrhunec s1


V okviru racionalizacije zdravstvenih storitev je napovedano zapiranje nekaterih zdravstvenih ustanov, predvsem nekaterih porodnišnic, v katerih opravijo izjemno majhno število rojstev. Ob tem so se pojavile civilne iniciative, ki temu nasprotujejo, kar je v Sloveniji postal pravi običaj ob različnih napovedanih spremembah.Toda najbrž bi se dalo na ta račun privarčevati kar nekaj denarja namenjenega zdravstvu in ga nameniti pomembnejšim zadevam.
Vprašanje smiselnosti velike zdravstvene mreže v Sloveniji se vseskozi pojavlja. Tudi sam se strinjam, da je pri majhnem številu storitev prisotno vprašanje kakovosti zagotavljanja teh storitev. Kot sem že poudaril: za razvoj medicine in dobre storitve je potrebne veliko rutine. Če hočeš postati mojster na določenem področju, je potrebna kritična masa rutinskega dela. Če določeno zadevo narediš samo enkrat, ne pomeni, da si jo dobro naredil. Z vidika ekonomike pa si zaradi krčenja zdravstvene mreže ne obetam kakšnih večjih ekonomskih prihrankov. Rezerve sicer imamo, a smo v primerjavi s tujino racionalni. Pogosto se po velikosti primerjamo z dunajsko univerzitetno bolnišnico in dansko univerzitetno bolnišnico v Odenseju, ki opravita približno enak program kot mi, 100.000 hospitalizacij in 750.000 pregledov. Danska bolnišnica ima v primerjavi z nami 20 odstotkov več zaposlenih. Lahko se sicer zgodi, da za določene materiale, recimo, plačujemo dvakrat več, kot je cena v Avstriji. Kadar dobimo takšne informacije, takoj pritisnemo na dobavitelja. Težava pri tem je blokada informacij, saj nam bolnišnice, s katerimi sicer sodelujemo, ne izdajo podatkov glede nabavnih cen. Sam sem velik privrženec sistema javnih naročil, saj dober transparenten sistem javnih naročil zagotovi zniževanje cen.

V preteklosti je bilo kar nekaj odmevnih afer glede spornih javnih naročil v zdravstvu, recimo pri nabavi operacijskih miz. Slovensko zdravstvo se večkrat sooča s sumi korupcije, predvsem zaradi sodelovanja zdravstvenih delavcev in farmacevtskih podjetij, ki jim financirajo razna izobraževanja. Zdravniki naj bi bili tudi deležni različnih nagrad, če uporabljajo izdelke določenih farmacevtov…. Ali obstaja v UKC kakšen interni nadzor nad morebitnimi domnevnimi koruptivnimi pojavi?
Iskreno verjamem, da je velika večina mojih sodelavcev nekoruptivna. Ljudje so s srcem predani medicini in želijo svojim pacientom zagotoviti najboljša zdravila in storitve. Informacije, kaj je najboljše, se pridobivajo na različne načine. Večja transparentnost nam sicer ne škodi, saj je korupcija lahko problem. V ZDA so šli tako daleč, da je ameriški kongres sprejel zakon, po katerem se dve največji javni zdravstveni blagajni ne smeta pogajati s farmacevti glede cene zdravil. Sprejeti morajo takšno ceno, kot jo ponudijo proizvajalci.

Ali je sicer v Sloveniji velik pritisk farmacevtske industrije na zdravnike, da bi uporabljali njihove izdelke?
V UKC ta pritisk ni velik oziroma je bil v preteklosti precej večji. Farmacevtska industrija sedaj svoje izdelke predstavlja celotnemu kolektivu in ne več posamičnim zdravnikom. Precej bolj transparentne smo naredili tudi donacije za izobraževanja. Donacije, ki jih dobimo s strani farmacevtov, niso več povezane s konkretnimi zdravniki, temveč jih dobi UKC ali določen klinični oddelek. Donatorji imajo vsekakor pravico, da določijo, kateremu kongresu je namenjena donacija. Toda UKC določi, kdo se bo potem udeležil tega kongresa.

V Sloveniji je vseskozi prisotna dilema glede privatizacije zdravstva. Nekateri ministri za zdravje so ji bili v preteklosti bolj naklonjeni, drugi spet manj. Javnost pa je glede privatizacije precej skeptična.
Sam sem velik privrženec javnega zdravstva in javnih zdravstvenih storitev. Zdravje je javna dobrina. Samo z javnimi zdravstvom bomo lahko zagotavljali pravično dostopnost in pravično financiranje zdravstvenih storitev. V svoji prejšnji službi na ZZZS sem se večkrat srečal s pobiranjem „smetane“, ko so koncesionarji izvajali le donosne storitve, pri dražjih storitvah pa so svoje paciente preusmerjali v javne zavode. Sicer pa so lahko koncesionarji tudi koristni, saj javnim zavodom s svojimi storitvami postavljajo nekakšno ogledalo, kako biti bolj učinkovit in kako do pacientov pristopati bolj po človeški plati.

Kolikšen odstotek vaših zdravnikov opravlja še kakšno popoldansko, dopolnilno dejavnost?
V UKC smo dali dovoljenje za opravljanje dopolnilne dejavnosti približno 20 odstotkom zdravnikom. Dovoljenje imajo za delo v drugem javnem zavodu, pri koncesionarju ali v zasebnih institucijah. Ob tem pa morajo v UKC opraviti vse svoje predvideno delo.

Večkrat je moč zaslediti pripombe, da nekateri zdravniki svoje delo v javni ustanovi izkoriščajo za reklamiranje svojih popoldanskih dejavnosti, ki so seveda za pacienta plačljive.
Sam sem se že srečal s takšnimi primeri in jih skušamo takoj odpraviti. Največja težava se pojavi, ko pacienti recimo kupijo pregled v zasebni ustanovi in potem pridejo prej na vrsto za poseg v javni ustanovi. Vendar so tovrstni primeri sedaj precej redki.

UKC se kot velika zdravstvena ustanova večkrat srečuje s težavami zaradi neprimerne infrastrukture posameznih enot. Tako se sedaj opozarja na nevzdržne razmere na hematološkem oddelku, na urgenci…
Naša velika prioriteta je, da čim prej poskrbimo za nov, prenovljen hematološki oddelek. Enaka prioriteta je tudi nova urgenca, saj so sedanje razmere tako z vidika pacientov kot tudi z dela naših sodelavcev nesprejemljive. Prenovo hematologije bomo lahko izvedli v dveh, treh letih, saj gre za manjšo investicijo, vredno okoli 10 milijonov evrov. Bolj se bojim za novo urgenco, vendar sem še vedno optimist.
Pri urejanju in razbremenjevanju sedanjega območja ter njegove boljše dostopnosti so nam mestne oblasti zelo naklonjene, seveda pa bi bili pogoji precej boljši na drugi lokaciji. A razmišljati o novem UKC na obrobju je iluzorno.

Napovedana je tudi klimatizacija centralne zgradbe UKC, kar bo najbrž precej povečalo porabo električne energije. Kako dejavno pa je slovensko zdravstvo oziroma UKC pri uvajanju rabe obnovljivih virov in okolju prijaznih tehnologij?
V zelene tehnologije se premalo vlaga. Smo jim pa zelo naklonjeni in iščemo načine, kako bi jih uporabili. Vendar moramo najprej zagotoviti ugodje za bolnike, zato ima prednost klimatizacija UKC. S tem bomo zagotovili zmerno bivanje naših pacientov v hospitalnem bloku, ki je trenutno v tem pogledu res zastarel. Upam, da bo že v prihodnjem letu stavba UKC poleti primerno ohlajena. Hkrati pa poteka proces energetske sanacije UKC, ki bo seveda dolgoročnejši. Predvidena je sanacija glavnega hospitalnega bloka v smislu večjih prihrankov energije. Na dolgi rok se ukvarjamo tudi z uvedbo fotovoltaike in podobnih tehnologij.

Kako urejeno pa je področje ravnanja z odpadki?

V Sloveniji imamo zelo stroge predpise glede ravnanja z odpadki in sledimo vsem standardom. Zato skrbi naš podizvajalec, ki ima vsa dovoljenja in koncesije s strani države in so pod stalnim nadzorom. Pri ravnanju z odpadki se tako bolj srečujemo z ekonomskimi kot ekološkimi problemi. Ravnanje z odpadki terja svoja sredstva, zato iščemo cenejše možnosti in razmišljali smo že o izgradnji lastne sežigalnice. Vendar je to le na ravni ideje.


Gregor Cerar, julij 2011