Saša Einsiedler: »Nekateri se prav hranijo s tvojo nesrečo.«

Televizijska in radijska voditeljica, komunikacijska trenerka in svetovalka, mediatorka in mati petih otrok, ki je v svet medijev padla popolnoma naključno, a v njem izjemno uživala. Vedno urejena, pa čeprav ji zunanji izgled ne pomeni prav dosti, saj nas je posvarila, naj ne verjamemo naslovnicam, ker so te močno »zretuširane«, se je z nami smejala in iskreno pogovarjala. Saša Einsiedler.
Bila si pevka pri Rdečih baronih. Katere vrsta glasbe je bila to?
Rock’n’roll.
Najstniška zasedba?
Ne, kje pa, no, 20 sem bila stara. Nisem bila več najstnica.
Ste nastopali dovolj?
Nastopali smo veliko. Takrat je bilo veliko rock’n’rolla. Jaz sem bila takrat edino dekle v bendu, poleg mene pa še štirje fantje. In na vsakem koncertu so se ga vedno vsi napili, tako da sem vedno jaz vozila. No, in enkrat peljem bobnarja, ki je bil dolgolas, in me prosi za cigareto. Ko sem mu jo dala, sem mu jo tudi prižgala – in to vse med vožnjo – in kar naenkrat se je vse okoli njega bleščalo, saj so mu zagoreli lasje! Seveda sem potem tudi pogasila ta ogenj. Naslednji dan smo se dobili na našem mestu, kjer smo imeli vaje, in me Robi (bobnar) vpraša, če morda vem, zakaj ima on danes precej krajše lase kot včeraj. Ni imel pojma. (smeh) Sem bila ena velika mama vsem fantom, pa čeprav sem takrat trdila, da otrok sploh ne bom imela. No, pa jih imam danes pet. (smeh)
Zaenkrat še pustimo otroke in gremo po vrsti. Kako si prišla do ansambla? Si že prej pela, v kakšnih gimnazijskih ansamblih?
Ne, ne, nisem. Nikoli si niti nisem želela biti pevka. Ko sem začela na RGL delati kot »špikerica«, me je enkrat nekdo na zabavi slišal peti in me povabil k njihovemu bendu.In koliko časa je to trajalo?
Izdali smo eno ploščo in začeli pripravljati drugo, ampak potem me ta rockovski žanr ni več tako zanimal. Fantje so namreč želeli, da nosim usnjene jakne in podobne dodatke, meni pa to ni več ustrezalo in sem potem izstopila. Je trajalo nekaj let.
Na RGL (Radio glas Ljubljana) si prišla naključno?
Ja, tako je. Pravzaprav je zanimiva zgodba. Imela sem fanta, ki je bil na RGL tehnik. No, neki dan sem se želela z njim dobiti, pa mi je rekel, da do večera dela, ker imajo avdicijo in naj pridem tja, saj naj bi šla po končani avdiciji malo na sprehod. No, in sem res prišla. Tam je mrgolelo ljudi, kakšnih 80 jih je bilo, in sem res dolgo čakala. Na koncu mi je potem eden izmed zaposlenih rekel, naj grem še jaz poizkusiti. Spomnim se, kako sem brala neko reklamo za sončno kremo ali nekaj takega in sem se močno pačila. (smeh) No, na koncu sva bili s Sašo Gerdej izbrani. Pravzaprav sem prišla na RGL čisto nehote, ja.

Imela si precejšen razpon glasu in si bila menda primerna za vsakršne reklame.
Ja, res je, ampak je to imelo svojo ceno. Namreč, kasneje sem imela kar nekaj težav z grlom in glasilkami, zato sem potem tudi nehala peti. Kruh sem si začela služiti z govorjenjem.

sasa4
Saša Einsiedler

Tvoja kariera pa ni bila zgolj govorjenje.
Drži. Najprej je bil radio, potem pa televizija.

Ravno ta pa te je ponesla v oblake. Bila si namreč voditeljica najbolj pomembnih in najbolj znanih oddaj.
Hvala za kompliment. (smeh) Ja, v bistvu sem začela študirati ekonomijo, ker jo moj oče ekonomist, in sem tudi sama želela biti resen človek, kaj resnega študirati. Ko sem začela obiskovati predavanja, mi je vedno bolj jasno postajalo, da to ne bo ravno zame. Doma so me sicer spodbujali k delu na televiziji, češ, naj bo to bolj obšolska dejavnost. No, ampak vedno bolj sem spoznavala, da ekonomija ni zame. In potem sem šla že tako daleč, da sem zjutraj z očetom vstala in ko je odšel, sem šla nazaj spat in tako spustila predavanja. To je trajalo kakšna dva meseca, nato pa sem doma vse priznala. In niti ni bilo tako grozno. (smeh) Potem sem šla študirati novinarstvo in mi je res precej bolj ležalo. Ugotovila pa sem tudi, da je tudi to lahko zares – da nista samo pravo in ekonomija resna študija.
Katera oddaja ti je najbolj ostala v spominu oz. pri srcu? Bilo jih je kar nekaj, vse od glasbenih naprej, npr. Sobotna noč, Pop delavnica…
Joj, pa res. Ravno zadnjič sem malo bolj pospravljala po hiši in sem našla stare videokasete, ki smo jih potem skupaj z otroki pogledali in se pošteno nasmejali. No, in ravno pri Pop delavnici sem opazila, kakšno tremo sem imela – bila sem namreč na začetku. Med govorjenjem kdaj sploh nisem dihala. (smeh)
Ravno to pa sedaj učiš oz. kako se tega znebiti.
Ja, res je, ker točno vem, kako je, če te drži takšna trema.
Dala si skozi Ajdo Kalan in me zanima, ali se človek aploh lahko kdaj znebi treme?
Bolje, da se je ne. Malce je mora imeti. No, in prej si me vprašal, katere oddaje se najraje spomnim. To je Titanik. Ne vem, če se je spomnite, ampak to sva delala skupaj s Sašom Hribarjem. Zares je bilo super, saj je imela televizija veliko denarja, veliko smo se družili tudi izven delovnika, skratka – prijetni časi. No, pa tudi na POP TV, vendar to so bili že drugi časi.
V katerem smislu? Ni bilo denarja?
Ne, ne, ampak je bilo pa že bistveno bolj tržno usmerjeno.
Mislil sem omeniti še kvize, ki si jih vodila.
Ja, POP kviz, 3×3…še vedno se mi dogaja, da kdo stopi do mene in mi reče, da sem mu avto izžrebala. Prijeten občutek.
Takrat si pravzaprav v relativno kratkem času postala izjemno znana. Najbrž to godi, a vendar je kdaj tudi moteče, ne?
V bistvu je moteče samo takrat, ko ti ne gre ravno najboljše v življenju, saj se zdi, kot da ti nekateri kar privoščijo, da si žalosten. Kot da se nekako hranijo s tvojo nesrečo. Sem se pa tudi naučila živeti s tem, da me ljudje kdaj tudi prepoznajo in niti ne opazim več, če me kje kdo gleda. Vedno sem bila tudi do vseh odprta in jih nisem odganjala proč, razen če so bili moteči.

Si imela kakšne fetiše pred nastopi, ki naj bi bili tvoji spremljevalci sreče – kakšnega medvedka, kakšne copate…?
Ne, nisem. Sem pa videla stare novinarje, stare igralce, ki so bili dobri, a so pred nastopom morali iti na kakšen kozarec žganja ali dva. To sem pa rekla, da ne bom nikoli in nikdar. Ker se nisem želela na to navaditi, saj mora biti grozno, ko si enkrat odvisen od tega in ne znaš brez tega.
Kaj pa cigareti, si kadila?
Včasih, v najstniških letih, sem veliko kadila, potem sem za 20 let prekinila, sedaj pa zadnje leto ponovno malo kadim.
Koliko časa nisi kadila?
20 let.
In te je kdaj mučilo, da bi spet začela?
Ne! Še celo nadirala sem tiste, ki so samo smrdeli po cigaretih. Res sem bila proti. Zdaj pa nič kaj takega ne počnem, sem pa rekla, da bom kakšnega prižgala. (smeh) S tremo pa cigareti nimajo nobene veze.

sasa3
Saša z družino

Rada obdeluješ vrt. Ste kmetovalci že od nekdaj?
Kakšnih pet, šest let nazaj smo se preselili na kmete. Najprej sem imela majhen vrt, danes imam pa že 70 kvadratnih metrov in sem ugotovila, da imam res takšne »kmetovalske« gene ali kaj takega. Res mi je všeč stik z zemljo. Tudi rože imam rada, rada obdelujem vrtiček, imam kompostnik, kolobarim, skratka vse v zvezi z vrtnarjenjem rada počnem. Vse sama pridelam – bučke, malancane, paprike, paradižnik, fižol… vse.
Otroci pomagajo?
Niso tako navdušeni kot jaz. Saj so veseli, ko kaj zraste, ampak niso tako navdušeni. Drobnjak in peteršilj imajo radi.
Kaj pa kuha?
Kuhanje je pač nuja, ne uživam pa ravno v tem, saj se mi ne da. Svojo zelenjavo sicer zelo rada kuham.
Imaš kakšno specialiteto?
Marsikakšno čorbo iz graha in fižola naredim, ampak tega otroci ne marajo ravno, tako da večino sama pojem. (smeh)
Ti mama kaj pomaga pri vrtnarjenju?
Ne, ker sem kar malo ljubosumna – vrt želim zase. In sosed je zadnjič že omenjal, da ima njivo, ki se mu je ne da obdelovati – sem že malo razmišljala, da bi jo jaz.
Kaj pa sadje?
Imela sem hruške, slive in višnje lani.

Kaj škropiš?
Ne, to pa ne.
Je v načrtu kakšen traktor?
Ne, imam 16-letnega sina, ne rabim traktorja. (smeh)
Orodje pa imaš?
Ja, seveda, vse imam. In to mi je res v užitek početi.

Kaj pa setveni koledarji? Obvladaš te zadeve?
Ja, približno poznam, se spomnim, kam kaj paše.
Si otroke kaj navdušila nad kuhanjem?
Ne še, ampak bo treba. (smeh)
Saša, imaš pet otrok. Kako greste na dopust?
Kupila sem kombi.
In si kdaj prej že vozila kombi?
V bistvu ne, ampak z avtomobili nimam ravno težav, ker mi je vseeno. Naš je že čisto obtolčen, ampak me sploh ne gane. Uživam v vožnji in ima tudi dovolj prostora, je pa res malo nepraktičen pozimi, saj živimo v hribih.
Pri petih otrocih moraš kar poskrbeti za organizacijo, ne?
Ja, res je. Naloge imamo kar razdeljene, npr. Gašper, 16-letni sin, skrbi za peč in kurjavo, Manca, najstarejša hči, pospravlja kuhinjo in nas ona pravzaprav terorizira. (smeh) Bo prej mlajše naučila kot pa jaz.
Kolikokrat na teden pa perete?
Joj, skoraj vsak dan. Raje ne vprašaj, koliko stane položnica za elektriko. (smeh)
Si pa malo »eko«, ne?
No, ja, recimo. Ravno zdaj, ko je bila akcija Očistimo Slovenijo, smo šli vsi skupaj. In določenih stvari jaz res ne razumem. Kaj je nekomu, da po popitem pivu odvrže pločevinko v naravi. In tako potem vzgajam otroke, da so oni tudi v takšnih primerih ogorčeni. Ločujemo tudi odpadke, zapiramo pipe, nismo potrošni z vodo in podobno.

Imajo otroci kakšno svojo gredico?
Imajo nasad jagod, ki jih obdelujejo.
Kaj pa bazen, plavanje?
Otroci ga imajo radi, uživajo v vodi. Čeprav je varnost na prvem mestu – otroka moraš res imeti nenehno na očeh.
Kaj pa smučanje, zimski športi?
Ne maram mraza. Smučati sem nehala, ker sem bila nenehno noseča ali sem dojila in se pač potem odvadiš. Otroci pa radi smučajo.
No, prej ko sva omenjala kuhanje, sem se spomnil, da si enkrat omenila, kako te moti, da gostje na pikniku vedno hvalijo moškega, ki peče na žaru.
To je pa res. Če smo čisto iskreni, ponavadi piknik izgleda nekako tako. Žena že en ali dva dni prej nakupi vse potrebno, pripravi meso, nareže zelenjavo, pospravi hišo, pripravi žar, streže goste. Moški pa se samo postavi ob žar in obrača meso. Žena ves čas streže goste, jim skuha kavico, ponudi pecivo. Na koncu pa gostje rečejo: »Joj, ta in ta, kako si dobro spekel!« Mislim, pa če to ni nepravično. (smeh)
Vedno si tako urejena, kožo imaš lepo. Si bila kdaj na kakšni lepotni operaciji?
Ko sem bila stara kakšnih pet let, sem imela eno uho pomečkano in sem šla na operacijo. Sicer je danes še vedno malce štrleč, tako da se še malo vidi.
Si šla kdaj z navijalkami ven iz hiše?
Z navijalkami se ne spomnim ravno, se pa spomnim, da sem šla z barvo na laseh po Martina v vrtec, saj me je ravno v času, ko sem bila pri frizerju, klicala vzgojiteljica in rekla, da bruha. Pa sem šla takoj po njega.

Kar tako?
Ja, jaz nimam problemov s tem. Vedno bolj ugotavljam, da jih imajo drugi z mano. Recimo, se mi je zgodilo, ko smo se selili, sem bila pač popolnoma neurejena, malce prašna in v trenirki. Sem šla v trgovino in jih povprašala, če imajo kakšne škatle, ki bi mi jih lahko dali. Pa me trgovka vpraša: »Saša, a ste to vi?« Sem ji odgovorila, da sem in potem se zadere: »Ej, Joži, pridi pogledat, kakšna je Saša Einsiedler v resnici!« (smeh)
Te tudi otroci niso spoznali, ne?
To je pa druga zgodba. Sem bila na naslovnici revije, pa mi je rekla hčerka: »Mami, poglej, ta ti je pa podobna.« Tako, da ne verjeti naslovnicami, ker so res »zretuširane«.
Prej si omenjala bruhanje. Imate nenehno težave s tem?
Vsak kaj iz vrtca domov prinese in nato prenese še na ostale. Potem nam pa zmanjka čebrov doma.
Eno novo leto je bilo še posebej katastrofalno, kajne?
Ja, takrat sem bila pa pri zdravniku zaradi hčerke. Če imaš veliko otrok, tudi kdaj kdo bruha. (smeh)
Kaj pa preoblačenje in slačenje otrok? Tudi to ni ravno najbolj prijetno.
Zato imam pa rajši poletje. Nataknem natikače, kratke hlače in kratko majico, pa gremo. Pozimi pa ti res veliko časa vzame oblačenje. Pa vmes kdo že izgubi rokavico, drug ne najde šala, tretji bi rad drugo kapo…
Stanuješ v hribih. Si imela kakšne bližnje srečanje z medvedi, jeleni…?
Ja, medved je prišel zelo blizu h hiši, ampak je bil še mladiček. Naš pes se je zagnal proti medvedu in lajal nanj, ampak se je pes ustrašil takoj potem ko se je medved postavil na zadnje noge.
Imate psa – katerega?
Mešančka. Ne vem, kaj je. V zavetišču Gmajnice smo ga dobili.
Imate še mucko?
Ja, in s kužkom se prav razumeta. Dala sem ji ime Mica, ker mi je to ime blazno všeč, otrok pa nisem smela tako poimenovati, ampak je danes ta mucka Kaka. Ker jo je vse otroštvo hčerka tako klicala. Tako da Mice še danes nimam. (smeh)
Razmišljate o kakšnem konju?
Jaz ne, otroci bi ga pa radi imeli. Jaz bi raje imela kokošnjak.
Zdaj delaš kot komunikacijska trenerka, svetovalka, »coach« in mediatorka. Vem, da obstaja »coach« v športu. Kaj pa v tem primeru pomeni?
Ni pravega izraza v slovenščini, zato se reče kar »coach«. Ker sem šla osebno skozi težke preizkušnje in sem ugotovila, da je najbolj pomembno, da imaš cilj. Šele potem lahko vidiš, kako prepreke in težave preskočiš. Sem pa opazila, da nimajo vsi ljudje tega dara. Nekateri ljudje sploh ne vedo, kaj storiti. In s tem »coachingom« pomagam ljudem, da postanejo bolj veseli, bolj samozavestni.

Ta srečanja po pogovorih so verjetno bolj subtilna, se bolj usedejo v srce, bolj povežejo?
Ja, to je res, ampak s čisto vsemi ne morem biti tudi kasneje v stikih. Ker bi dejansko ves dan lahko imela slušalko na glavi in samo to poslušala. V mediaciji predvsem vidiš, koliko je v ljudeh ene žalosti. Na splošno se mi zdi, da je tak čas.
Dalaj Lama in njegove modrosti so ti všeč, kajne? Nekje sem prebral: Ko so Dalaj Lamo vprašali, kaj ga najbolj preseneča, je odgovoril človek. Zato, ker žrtvuje svoje zdravje, da bi zaslužil denar. In potem žrtvuje denar, da si povrne svoje zdravje. Potem je tako zaskrbljen za prihodnost, da ne uživa v sedanjosti. Rezultat tega pa je, da ne živi v sedanjosti ali prihodnosti, ampak živi, kot da nikoli ne bo umrl. In potem umre, ne da bi kdaj zares sploh živel. Žalostna zgodba. In tega je veliko. V čem je težava? Nas niso naučili reševati problemov?
Oh, kje pa. Recimo, poglejmo način vzgoje otroke. Jaz sem bila zelo pridna in kot takšna odrezana od svojih čutenj. Npr: mama pride domov in je zaskrbljena. Otrok to začuti in jo vpraša, če je v redu. In ona mu reče, da je. Tako mu pošilja dvojna sporočila. In otrok takrat ne verjame več sebi in svojim občutkom, ampak verjame mami. Jaz, recimo, nikoli nisem smela biti jezna doma. Ker jo to grdo čustvo in ker se punce ne jezimo. Ampak to čustvo vseeno obstaja v tebi in se nabira.

Ne samo, da ne smemo biti jezni, ampak se niti ne znamo več pogovarjati.
Res je. Delam kot družinska mediatorka in res slišim žalostne zgodbe. Dva se imata neznansko rada, ampak v svojem krču in svoji jezi ne želita poslušati drug drugega.

Ti vzgajaš otroke, tako kot misliš, da je prav. Se ti zdijo kaj bolj ranljivi?
Ja, so bolj ranljivi. Ampak vseeno jim dovolim vsa čustva. Potem jih vprašam, kaj čutijo. Nato se morajo pogovarjati, pa jih vse mine. (smeh) A ta način se meni zdi najbolj pravilen.
Saša, najlepša hvala za iskren in prisrčen pogovor.

Vito Avguštin, april 2012

116. pogovor