Rudolf Horvat: “Občine so pri oblikovanju skupnih standardov zbiranja odpadkov zelo kooperativne.”



Odpadki so del našega vsakdana, zato se moramo naučiti živeti z njimi. Njihovo ločevanje v različne zabojnike gre po besedah Rudolfa Horvata, direktorja družbe Saubermacher Slovenija, slovenskemu prebivalstvu kar dobro, a poudarja, da še vedno obstaja nekakšna siva lisa – del prebivalstva, ki se skriva v okviru t.i. kolektivne odgovornosti znotraj večstanovanjskih zgradb in naselij, zato naj bi bilo ločevanje odpadkov tam slabše.


Foto Rudolf Horvat


Od ustanovitve leta 2007 nudi družba Saubermacher Slovenija d.o.o. storitve zbiranja odpadkov, prevoza, odlaganja in odstranjevanja komunalnih odpadkov. Se je stanje v branži od vašega vstopa na slovenski trg zelo spremenilo?


Da, lahko bi rekli da je naša družba precej prispevala k temu, da se je standard storitev izboljšal, saj nudimo storitve, ki jih mnogi drugi izvajalci javnih služb ne nudijo v paketu, kot mi. Gre za celovito reševanje ravnanja z odpadki; od zbiranja do končne rešitve (recikliranje, priprava za alternativno gorivo pa do sežiga). Od leta 2007 pa se je na slovenskem trgu izoblikovalo nekaj posamičnih izvajalcev, specialistov za posamezna področja.

V Sloveniji na leto pridelamo 7 milijonov ton odpadkov, od tega je velik del nevarnih odpadkov. Koliko Slovenija še odstopa od direktiv EU in ali se stanje v Sloveniji dejansko izboljšuje?
Po podatkih ARSO se je v letu 2009 količina odpadkov prvič, odkar se spremljajo podatki trenda nastajanja količin odpadkov, nekoliko zmanjšala. Vendar je to lahko tudi odraz gospodarske krize. V letu 2009 je v Sloveniji nastalo okoli 6,8 milijona ton odpadkov, kar je 4% manj kot v letu 2008. Med nastalimi odpadki je bilo največ odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti (85 %), sledijo komunalni (13%) in nevarni odpadki (2%).
V Sloveniji je pred kratkim stopila v veljavo nova Uredba o odpadkih, ki povzema zahteve nove okvirne direktive o ravnanju z odpadki 2008/98/ES, in povzema norme za ravnanje z odpadki in določa ukrepe in postopke za doseganje ciljev do leta 2020. Definirani so novi okoljski cilji, ki vzpodbujajo ločevanje, ponovno uporabo in recikliranje.

Družba Saubermacher sicer izvira iz sosednje Avstrije, deluje pa tudi na Češkem, Madžarskem in v Romuniji. Kako bi primerjali ravnanje z odpadki v Sloveniji in v drugih državah, kjer ste prisotni? Je situacija kje občutno slabša ali boljša? Obstajajo kakšni primeri dobrih praks v teh državah, ki bi lahko bili kompatibilni s slovenskim trgom?
Politika Evropske unije na področju ravnanja z odpadki je jasna. Vse države članice morajo v svoj pravni red prenesti evropsko direktivo o odpadkih, kjer je določen prednostni oz. petstopenjski način ravnanja z odpadki, kjer je odlaganje najslabša možna rešitev. Za izvajanje korektne politike ravnanja z odpadki, ki jo določa regulativa EU, je nujno potrebna zgrajena primerna infrastruktura (obrati za reciklažo, sežigalnice, primerne deponije,…). Prav nezgrajena infrastruktura je glavni razlog, zakaj prihaja do velikih nesorazmerij pri doseganju okoljskih ciljev med državami zahodne in srednje Evrope z vzhodno in južno Evropo. Hkrati pa EU v teh državah stimulira izgradnjo okoljske infrastrukture preko določenih finančnih perspektiv. V naslednjih letih oz. do leta 2020 lahko pričakujemo, da se bodo razlike med posameznimi državami občutno zmanjšale.

V Sloveniji ni enotnega sistema pri ravnanju z odpadki. Zakaj v Sloveniji ločevanje odpadkov poteka drugače od občine do občine? Ali je to pomanjkljivost ali prednost? Kakšen je vaš sistem in vaše izkušnje v občinah, kjer opravljate te storitve?
Da je sistem od občine do občine različen, je pogojeno z nedorečeno nacionalno zakonodajo, ki še vedno ne določa osnovnih izhodišč za ločeno zbiranje posameznih vrst odpadkov, za vse tipe povzročiteljev odpadkov, po drugi strani pa je sistem ločevanja odpadkov odvisen od aktivne vloge občine in izvajalca javnih služb.

Različnost sistema je lahko prednost, saj se vsak izvajalec osredotoča k doseganju najboljših rezultatov po svojih poteh, s svojimi znanji in izkušnjami, tehnično opremo…

Naše izkušnje so pozitivne, saj občine zelo kooperativno sodelujejo pri oblikovanju skupnih standardov zbiranja odpadkov, prav tako pa tudi povzročitelji, ki zelo hitro sprejmejo nov sistem ravnanja z odpadki. Potrebno jim je le dati celovite informacije, tehnične (oprema) in organizacijske možnosti (odvoz odpadkov, sprejemljivost cen).

Veliko ljudi je zmedenih glede ločevanja odpadkov. Koliko težav vam pri delu povzroča to, da ljudje ne ločujejo pravilno?
Če imajo povzročitelji zagotovljene tehnične možnosti ločevanja odpadkov pri sebi doma, so napake manjše. Vsekakor pa še obstaja nekakšna siva lisa, to je del prebivalstva, ki se skriva v okviru t.i. kolektivne odgovornosti znotraj večstanovanjskih zgradb in naselij, zato je ločevanje odpadkov tam slabše.

Družba je dobila tudi že nekaj nagrad in priznanj, med drugimi certifikat za boniteno odličnost AAA in nagrado FDI Award Slovenia 2011. Kaj za družbo pomenita ti dve priznanji? Ali bi izpostavili še kakšno pomembno priznanje ali pa tržno prednost?
Na omenjeni nagradi smo vsekakor ponosni. Predstavljata dokaz, da sta se trud in zagnanost pri uresničevanju začrtanih strategij razvoja podjetja obrestovala. Prav tako menimo, da s tem dajemo pozitivno sporočilo in verodostojnost tako zaposlenim, poslovnim partnerjem kot tudi širšemu okolju v katerem delujemo, tako o našem podjetju, pa tudi o dejavnosti ravnanja z odpadki nasploh.
Pohvalimo se lahko na primer tudi s pred kratkim pridobljenim certifikatom družini prijazno podjetje naše povezane družbe Saubermacher&Komunala. Naše podjetje prav tako vzdržuje in ohranja certifikate ISO 9001, 14001 in OHSAS 18001, pa tudi znak Slovenian Quality – SQ, ki ga prejmejo samo podjetja, ki dosegajo nadpovprečne poslovne rezultate in vrhunsko kakovost.

Kdo je zadolžen za inšpekcijo pravilnega ločevanja odpadkov? Ali ste zadovoljni z delom inšpekcije in ali mislite, da bi rigorozne kazni, kot so na primer v prometu, pomagale k uresničitvi zavez, ki jih je dala Slovenija?
V prvi vrsti nadzor nad pravilnim ločevanjem izvajajo delavci, ki odpadke prevzemajo. Z inšpekcijskimi službami dobro sodelujemo, višja kazen pa bi lahko bila na eni strani razlog za temeljitejše oz. bolj dosledno ločevanje odpadkov, po drugi strani pa bi morda s tem dosegli obraten (negativen) učinek.

Kaj menite o ideji “Zero Waste”? Ali mislite, da je možna v Evropi oziroma vsaj v Sloveniji?
Evropska unija je sprejela strategijo ravnanja z odpadki do leta 2020, kjer se predvideva petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki, kjer je med drugim velik poudarek na recikliranju odpadkov in termičnem izkoriščanju odpadkov, ki niso primerni za reciklažo. Reciklaža odpadkov ima prednost pred termičnim izkoriščanjem. Do leta 2020 ni pričakovati uvedbe v EU pravni red idejo »Zero Waste«. V primeru »Zero Waste« je potrebno preoblikovati celotno gospodarstvo Evropske unije.

Je pa dobro vedeti, da določena podjetja sledijo tej ideji in na trg dajejo izdelke, ki imajo zaključen proces vračanja v proces ponovne uporabe ali recikliranja, kjer ne nastane nič odpadkov (je pa to tako malo, da je skoraj 0).

Kakšna je v bistvu razlika med Zero waste in običajnim recikliranjem?
Običajno recikliranje zajema petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki (1. preprečevanje nastajanja odpadkov, 2. priprava odpadkov za ponovno uporabo, 3. recikliranje, 4. druga predelava – npr. energetska predelava, 5. odstranjevanje). Za ta način se koristijo objekti sortirnic, reciklaž, sežigalnic in odlagališč, kjer se odložijo inertni oz. nereaktivni odpadki (npr. pepel).

Zero waste oz. družba brez odpadkov – gre za idejo, da je vse surovina. Vključeni morajo biti vsi – gospodarstvo oz. industrija, prebivalstvo, izobraževalne ustanove, razne organizacije, itd. Potrebno je sprejeti dejstvo, da naravni viri niso večni. Gre za idejo 3P: Preprečevanje, Ponovna uporaba in Predelava (angleško 3R: Reduce, Reuse, Recycle), kjer se proizvajajo izdelki, ki so trajno uporabni, ki se brez izjeme predelajo, reciklirajo in ponovno uporabijo.

Ste zaradi poklica tudi zasebno izjemno ekološki? Se vam kdaj zgodi, da odpadek vržete v napačne smeti?
Vsekakor mi je to nekako »v krvi« oz. neke vrste poklicna deformacija. Ves čas nekje v mislih razmišljam, na kakšen način predelati in ponovno uporabiti kakšno zavrženo stvar, ki po koncu uporabe še prepogosto postane odpadek. V današnjih časih tehnološkega razvoja in vse večje ekološke ozaveščenosti se človek skorajda vsak dan kaj novega nauči in ugotovi, da skoraj za vsak odpadek obstaja možnost predelave in ponovne uporabe.
Pri začetku uvajanja ločevanja odpadkov v svojem gospodinjstvu je verjetno bil vsak kdaj v dilemi, v katero posodo spada odpadek, vendar sam s tem nimam težav.

Kaj pa varčevanje z električno energijo in nakupovanje s plastično vrečko?
Pozdravljam aktivnosti, ki so v zadnjem času prispevale k omejitvi plastičnih vrečk predvsem v nakupovalnih središčih, saj je postalo že skoraj neverjetno, s kakšno lahkoto so ljudje množično, da ne rečem pretirano, uporabljali te vrečke. Če dobro razmislimo, je rok trajanja uporabe take vrečke le nekaj minut, od trgovine pa do doma. Potem se jih večina zavrže. Za izdelavo ene vrečke pa je potrebno precej energije in tudi čiste vode.
Glede varčevanja z električno energijo sem mnenja, da je možno z minimalnim odrekanjem življenjskega udobja doseči precejšnje prihranke. Na tem področju je še precej rezerve v ozaveščanju, saj nas navade velikokrat ovirajo, da bi razmislili o možnostih varčevanja, ki so na dosegu roke. Od zunanjih dejavnikov nas v to nekako usmerjajo vse višji stroški elektrike, pa tudi razvoj na tem področju, kot so varčne sijalke, oznake električnih aparatov o njihovi energetski učinkovitosti in podobno, katerih se tudi sam poslužujem.


Blanka Kefer, januar 2012