Res ugodne cene izdelkov ali nategi trgovcev?

foto2
Te dni mi je kolega poslal zanimivi fotki, ki si ju lahko ogledate pod naslovom tega članka. Kažeta trgovske police nekega supermarketa, kjer so praktično vse skupine izdelkov označene z rumeno zastavico, ki bi naj vabile kupce z napisom dobra cena. Povprečno inteligentnega in relativno neobremenjenega kupca (kot večinoma mislim tudi o sebi), pa tak prizor najbrž spravlja kar malo v smeh. Tistega s kančkom ironije, ki bi jo lahko spodbudilo retorično vprašanje: če je pri vseh izdelkih enaka oznaka, ki bi naj ponazarjala posebne ugodnosti, v čem je potem sploh izbira?
Slikce so seveda iz našega (zaenkrat še) največjega trgovca. Saj veste – tistega daleč najboljšega in edinega “našega” soseda. In ker je “naš”, je boleča točka, ali pa večni vir “družinske srebrnine” za vse tiste, ki so se v zadnjih desetletjih pririnili v ta razbohoten sistem. In zato, ker je takih kar nekaj, se seveda nikoli ne bo zgodilo, da bi bil najboljši sosed karkoli drugega kot “naš”. Vse dokler bo za vse (enkrat sem jih že tako imenoval) koritnike ostal vir bogatenja. Ko to ne bo več, pa tako ne bo več ostalo praktično nič in morebitni kupci si bodo lahko nakup večinskega deleža najbrž privoščili s kakšnim pol-spodobnim dvigom gotovine na bankomatu. “Kot si lahko že zdaj kakšno večjo slovensko banko”, bi najbrž pripomnil kak še večji cinik od avtorja tega zapisa.
Ampak kupci že kar nekaj let dokazujejo, da niso tako neumni, kot si nekateri slovenski trgovsko-politično-gospodarski guruji mislijo. Temu našemu prislovično “najboljšemu” sosedu že nekaj let vztrajno pada tržni delež (mimogrede, tudi poslovni rezultati se vztrajno slabšajo, le večina glavnih medijev o tem izjemno “sramežljivo” poroča). Kupce torej v zadnjih letih vse manj briga prazna samohvala in politično napihovanje na tem majhnem kupčku bližnjesosedskega gnoja. In ker velika večina njih obvlada še osnovne matematične funkcije, kot so seštevanje in odštevanje, jim postane seveda zelo kmalu jasno, da jih nakup v “našem” najboljšem sosedu pač stane. In to povečini več kot pri kakšni konkurenci. In če je kriza za kaj dobra, je dobra za to, da je te preproste matematične operacije začelo uporabljati vse več kupcev. Ne bi bilo slabo, če bi jih malo obnovila tudi uprava “našega” soseda s svojimi podrejenimi.
Ampak to je najbrž zahtevnejši projekt, kot zatikanje stotinj rumenih zastavic na police. In to trditev pišem z vsem zavedanjem, da bi lahko sprožila najemanje nemalega števila strokovnjakov in “strokovnjakov”, ki bodo naslednja leta izvajali izjemno zapletene in dolge analize s poročili merjenimi v kilogramih papirja, zato da bi ugotovili, zakaj natikanje rumenih zastavic na police ni dalo željenih rezultatov ter pripravili številni upravi (in po piarovskih zapisih v medijih, najboljši možni “ever”), projekt strateškega upravljanja družbe s pomočjo motivacije interne javnosti za uporabo matematičnih funkcij in drugih orodij pospeševanja prodaje. Take poteze so v večini slovenskih firm, ki nimajo jasnega lastništva, namreč že dolgo folklora. Pogosto imajo taka naročila tudi precej ugodne posledice za poslovne rezultate. A zelo redko za tistega, ki jih naroči.
Morda pa upravi delam krivico in so vse to, o čemer pišem, ugotovili že sami. In to celo brez dodatnega najemanja svetovalcev. Potem kapo dol, ampak stotine rumenih zastavic še vedno visi na policah. In čeprav me ne plačujejo (in tudi glede na to pisanje, jim, najbrž upravičeno, niti na misel ne pride, da bi me), bi jim brezplačno posredoval samo en zelo kratek nasvet, katerega avtor je veliki rastafarijanski filozof Bob Marley: ” You can fool some people sometimes, but you can’t fool all the people all the time”.
Jane Panič