Religije

Vsako leto 16. januarja praznujemo po svetu Svetovni dan religij. V nekaterih jezikih, npr. v indijskih, besede za religijo dolgo sploh niso poznali. Z življenjem se je namreč tako tesno prepletala, da beseda zanjo sploh ni bila potrebna.

Pomen besede religija

Beseda religija izvira iz latinske religio in pomeni obveza ali dolžnost. Religije zahtevajo od svojih vernikov, da se ravnajo po določenih smernicah in pravilih. Mnogo vernikov verjame, da je postavil pravila vedenja Bog, zato jih je treba brezpogojno izpolnjevati. Drugi menijo, da je treba pravila prilagajati času in razmeram, v katerih živijo. Večina religij npr. uči, da je človekovo življenje sveto. Nekateri verski voditelji nasprotujejo uporabi kontracepcije za načrtovanje družine, mnogi drugi pa mislijo, da je kontracepcija dobra, posebno zato, ker je svet danes prenaseljen.

religije s

Simboli nekaterih najbolj razširjenih religij
Vir: wikipedia.org

Namen religije


Verni ljudje čutijo, da je tisto, v kar verujejo, resnično. Po mnenju raziskovalcev religij imajo vere v družbi pomembno vlogo, naj so resnične ali ne. Nekateri pravijo, da so bile religije nekoč koristne za osmišljanje človekovih doživetij, zdaj pa te naloge ne opravljajo več, ker obstajajo znanstvene razlage za stvari, ki so bile prej nerazumljive. Danes mnogo ljudi zanima način, kako vere uporabljajo zgodbe, simbole in umetnost, da bi dale dogodkom globlji pomen.

Prihodnost religije


Čeprav v bogatih, razvitih deželah mogoče religije upadajo, pa je na splošno na svetu zanimanje za religijo vedno večje. Nekateri menijo, da je nova religija bogatejših dežel potrošništvo, saj ljudje vidijo smisel življenja v denarju, s katerim lahko kupijo vedno več zanje pomembnih materialnih dobrin. Napovedujejo, da bo končno prišlo do preobrata od materialističnega nazora k bolj duhovnim vrednotam religije.

Druga stališča


Ljudi, ki ne verjamejo v obstoj nadnaravne sile, imenujemo ateiste. Agnostiki pravijo, da ni mogoče ugotoviti, ali Bog obstaja, saj za to ni dokazov. Zaradi tega se jim ne zdi vredno graditi življenja na nejasnem verovanju. Humanisti verjamejo, da je človek dovolj sposoben, da se bo razvijal, napredoval in gradil srečnejši, pravičnejši in varnejši svet.

Vpliv religije


Religija je bila močna sila v razvoju različnih svetovnih kultur. Marsikje ima še vedno velik vpliv. Celo v zahodnih družbah, v katerih mnogo ljudi ne čuti nobenega odnosa do religije, ima ta še vedno nekaj vpliva. Tako so npr. mnoga krščanska praznovanja razglašena za državne praznike; marsikje so tudi proti odpiranju trgovin ob nedeljah, saj je to krščanski sveti dan.
Nekateri neverujoči menijo, da ima vera na družbe prej slab kot dober vpliv, saj lahko povzroča tudi vojne. Mnogo vernikov pa bi dokazovalo, da niso imele slabega vpliva verske ideje, temveč način, kako so jih ljudje na oblasti nepravilno razlagali in zlorabljali za svoje koristi. Včasih so vprašanja, ki so videti verska, pravzaprav rasistična, oboja pa so povezana s politiko.

Moč


Verski voditelji so včasih zlorabljali svojo moč, prav tako kot tudi drugi voditelji. Če voditelji trdijo, da zastopajo Boga, so lahko ljudje preveč prestrašeni, da bi se jim upirali. Ljudi so včasih zastraševali k poslušnosti z grožnjami o posmrtnem trpljenju. Krščanski voditelji so posebno v srednjem veku izrabljali verovanje ljudi, ki pravi, da bodo obsojeni na večno trpljenje v peklenskem ognju.

Reformatorji


Moč religije so res včasih zlorabljali, vendar je bilo tudi mnogo gibanj in posameznikov, ki so jih religije navdihovale, da so poskušali spreminjati stvari na bolje. V prvi polovici 20. st. se je Mahatma Gandhi bojeval proti rasizmu, za pravice revnih in za osamosvojitev Indije izpod britanske, oblasti. Pri doseganju svojih ciljev se je vztrajno izogibal nasilju, kar je bilo v skladu z njegovim močnim hindujskim verovanjem. Mnogo dobrih del so napravili verniki, ki čutijo dolžnost, da pomagajo človeku v stiski.
V zgodovini je največ pripomogel k reformaciji Martin Luter, v Sloveniji pa Primož Trubar.

Vojne


Vladarji so pogosto spodbujali podložnike k vojnam, s tem da so podžigali njihova verska čustva, čeprav je bil njihov osnovni nagib želja po večji politični moči. Primer za to so križarske vojne. Do konca 13. st. so krščanske vojske odhajale na oborožena romanja. Zavzele naj bi Palestino (današnji Izrael), kristjanom znano kot Sveta dežela, ker se je tam rodil Jezus.

Preganjanje


Včasih preganjajo pripadnike kake religije samo zato, ker jih je malo in nimajo velike moči. Pripadniki drugih skupin smešijo njihovo vero, ne da bi jih razumeli, in jim naprtijo odgovornost za stvari, ki gredo v družbi narobe. Tak odnos sprejemajo tudi vladarji, saj odvrača kritiko od njihovih neuspehov. Pogosto so verski predsodki povezani z rasizmom. Ko je v srednjem veku judovsko ljudstvo živelo razseljeno po različnih delih Evrope, je postalo tarča predsodkov. Njihovo preganjanje je doseglo vrh s holokavstom v 2. svetovni vojni.

Ločevanje


Nekatere verske skupine raje živijo ločeno od drugih, ker hočejo ohraniti svojo tradicijo neokrnjeno. To je zaradi spoštovanja določenih življenjskih pravil, ki so napisana v svetih knjigah, in zaradi strahu pred preganjanjem. Amiši npr. so ločina krščanskih fundamentalistov v Severni Ameriki, ki živi preprosto, ločeno od preostale družbe, upoštevajoč stroga pravila.

Ženske


Danes se v religijah mnogo razpravlja o vlogi žensk. Zgodovinsko gledano mnoge religije ženskam niso priznavale visokega položaja in so jih izključevale iz verskega življenja. To pa večinoma zato, ker ženske niso imele primernega položaja v družbah, v katerih so religije nastale.

Vzgoja in izobraževanje


Skoraj vse religije poudarjajo potrebo po vzgoji in izobraževanju ter se čutijo poklicane, da ju podpirajo. V preteklosti so duhovniki učili ljudi brati in pisati, da bi lahko sami prebirali svete knjige. Včasih se zatira znanje, ki bi škodovalo verovanju. Italijanski znanstvenik Galileo Galilei je v 17. st. zagovarjal nazor, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. Krščanska oblast v Italiji ga je prisilila, da je javno preklical te trditve, sicer bi ga mučili; bali so se, da bi ljudje nehali verovati, če bi vedeli, da Zemlja ni središče sveta, kot naj bi jih učilo Sveto pismo.

Arhitektura


Skoraj vsaka religija ima za opravljanje bogoslužja posebne stavbe, ki naj bi bile čim lepše in tako vredne verovanja, spodbujale naj bi čaščenje in duhovno razmišljanje. Skupnosti prispevajo denar ali delovno silo za izgradnjo take stavbe. Bogastvo in dosežki gradbenikov, ki so jih v preteklosti uporabljali za zidavo svetišč, so presenetljivi, če upoštevamo, da so bile tedanje družbe tehnično mnogo manj razvite od današnjih. Svetišče je pogosto postalo središče vsega mesta ali vasi.

Širjenje religij


Nekatere religije menijo, da je njihova naloga s pridiganjem ali z zgledom spreobračati v svojo vero. Islam je nastal v začetku 7. st.; širil se je tako naglo in daleč, da se naslednjih šest stoletij imenuje zlata doba islama. Evropski krščanski misijonarji (njihova naloga je bila spreobračanje poganov) so začeli množično delovati v Južni in Srednji Ameriki v 16. st., Afriki in Aziji pa v 18. st. Bili so učitelji, skrbeli so za zdravstvo, vendar je bil njihov glavni namen spreobračanje v krščansko vero.
V zadnjih letih se je povečalo zanimanje ljudi iz zahodnega sveta za vzhodne religije, kot sta budizem in hinduizem. Te vere so prinesli v zahodne države predvsem mladi, ki so potovali po Vzhodu. Gibanje Hare Krišna se imenuje hindujska skupina v zahodnem svetu. Njeni pripadniki verujejo, da pride do duhovnega prebujenja s čaščenjem boga, ki ga imenujejo Krišna, in častijo ga z meditacijami, monotonim verskim petjem in plesom. Zaobljubijo se, da bodo postali vegetarijanci in ne bodo kadili, uživali alkohola, čaja in kave.

Ločine in kulti


Ločina je skupina, ki se je odcepila od priznane religije. Kult je poseben bogoslužni obred. Vse večje religije so se začele kot ločine ali kulti, toda obe besedi se sedaj uporabljata v slabšalnem pomenu, ker mnogo ljudi meni, da so nekatere sodobne ločine in kulti škodljivi. Nekateri psihologi mislijo, da se take skupine obračajo na ljudi, ki se počutijo zapostavljene in nesrečne. Ti, pogosto mladi ljudje, pričakujejo, da jim bosta ločina oziroma kult izpolnila pričakovanja o smislu življenja in pripadnosti skupini. Na žalost postanejo včasih tako privrženi skupini, da naredijo vse, kar od njih zahteva vodja, pretrgajo celo vse vezi z družino.

Nekomformistične skupine


Večina tu naštetih religij je nastala iz protestantskega nekonformističnega gibanja v krščanstvu. Nekatere imajo na desetine milijonov privržencev. Le malo od teh skupin se ne šteje za kristjane. Nekaterih od njih pa druge skupine nimajo za kristjane. Besedili v okvirih razložita nekaj splošnih misli, ki oblikujejo verovanje teh različnih skupin.

Baptisti


Baptistična Cerkev je bila ustanovljena v začetku 17. st. v Britaniji in je zdaj ena največjih protestantskih Cerkva, ki ima privržence po vsem svetu. Baptisti ne krščujejo dojenčkov in otrok, ker še ne morejo razumeti pomena tega obreda, ampak priznavajo le “krst vernikov”, t. j. odraslih. Pri krstu krščenca popolnoma potopijo v vodo. Baptisti poudarjajo pomembnost nauka Biblije in osebno vero v Kristusa.

Krščanski znanstveniki


Krščanski znanstveniki verujejo, da je za krščanstvo bistveno zdravljenje. Stvarni svet je neresničen, le duh in Bog sta resnična. Pravilno duhovno življenje bo premagalo zlo in ozdravilo bolezni; ne jemljejo zdravil in ne dovoljujejo transfuzije krvi. Krščanska znanost je bila ustanovljena v Ameriki okrog leta 1875. Njena ustanoviteljica je Mary Baker Eddy. In to ni znanost.

Kristusova Cerkev


Člani Kristusove Cerkve živijo večinoma v ZDA; verujejo v strogo izpolnjevanje Nove zaveze in zavračajo vsa druga izročila in verske nauke. Le malo se razlikujejo od druge, manjše skupine, ki se imenuje Kristusovi učenci.

Drugi prihod


S tem je v Bibliji opisan čas, ko se bo Kristus vrnil na zemljo. Takrat bo poslednja sodba in mrtvi in živi bodo obsojeni za svoja dejanja ter vero in na zemlji bo ustanovljeno božje kraljestvo. Vsi kristjani ne razumejo drugega prihoda enako. Malokdo ga jemlje dobesedno, namreč da bodo morali ljudje po sodbi v nebesa ali pekel. Mnogi verujejo, da bo božje kraljestvo za vse kristjane in celo za vse človeštvo. Nekateri mislijo, da drugi prihod opisuje upanje človeka za boljše duhovno življenje nasploh.

Kongregacionalisti


Vsaka kongregacionalistična Cerkev je neodvisna in se upravlja sama. To pomeni, da je verovanje kongregacionalistov raznoliko. Podobno je prezbiterijanskemu verovanju. Kongregacionalizem, ki je bil ustanovljen v 16. st., je priljubljen v ZDA, vzhodni Evropi in Veliki Britaniji.

Gibanje za svetost


V gibanju za svetost je mnogo različnih Cerkev, vendar so vse predane prizadevanju za človekovo popolnost, ki se doseže z izpolnjevanjem krščanskih naukov. To gibanje zavrača materialistične vrednote moderne družbe in poudarja pomembnost duhovnega življenja. Največja skupina v tem gibanju so nazarenci.

Jehovove priče


Jehovove priče verujejo, da bo prav kmalu drugi prihod Kristusa in takrat bo prizaneseno le majhnemu številu zvestih. Njihova dolžnost naj bi bila spreobračanje ljudi, da bi se skesali grehov in se pridružili zvestim. To delajo s pridiganjem od vrat do vrat. Jehovove priče imajo zelo stroga pravila življenja.

Luteranci


Luteranska Cerkev temelji na naukih Martina Lutra. Je ena najbolj razširjenih protestantskih Cerkev na svetu in je državna Cerkev v Nemčiji in večini skandinavskih dežel.

Menoniti


Sekta je dobila ime po ustanovitelju Nizozemcu Mennu Simonsu, ki je živel v 16. st. Danes večina menonitov živi v Ameriki in Kanadi. Njihov krst je kot pri baptistih “krst vernikov,”; imajo podobne nazore kot amiši.

Mormoni


Največja mormonska skupina je Kristusova Cerkev svetnikov poslednjih dni. Ustanovljena je bila v Ameriki leta 1830, ko je Joseph Smith izdal Mormonovo knjigo. Rekel je, da jo je napisal starodavni prerok Mormon v Severni Ameriki. Verujejo, da ima Bog fizično telo in da ljudje lahko postanejo bogovi kakor Jezus. Verjamejo, da je njihova dolžnost spreobračanje, kajti le mormoni bodo rešeni, ko pride dan poslednje sodbe.

Binkoštna Cerkev


Gibanje binkoštne Cerkve se je začelo v Ameriki v začetku 20. st. in je danes najhitreje naraščajoča veja krščanstva. Privrženci pripisujejo velik pomen binkoštim in Svetemu Duhu. Evangeličani
Ta izraz se običajno nanaša na protestante, ki so doživeli močno čustveno spreobrnitev. Te kristjane opisujejo kot “ponovno rojene”, ker jih je spreobrnitev pripeljala v novo duhovno življenje.

Prezbiterijanci


Prezbiterijanstvo je nastalo na podlagi naukov Jeana Kalvina. To je ena najbolj razširjenih protestantskih Cerkev na svetu, posebno v ZDA, na Nizozemskem in Švedskem. Škotska Cerkev je prezbiterijanska.

Kvekerji


Pravo ime za kvekerje je Društvo prijateljev, ki ga je v 17. st. v Veliki Britaniji ustanovil George Fox. Šaljiv vzdevek quaker (trepetavec) je prišel iz Foxovega govora, v katerem je rekel: “Ob besedi Gospod bi morali kar trepetati.” Ena glavnih misli kvekerjev je, da ima vsak ,”notranjo luč” v duši.

Rešilna vojska


Rešilno vojsko sta ustanovila William in Mary Booth v Angliji leta 1865. Čutila sta, da delavci niso sprejemali obstoječe krščanske Cerkve, ker so bili prerevni in slabo izobraženi.

Adventisti sedmega dne


Adventist je tisti, ki veruje, da je Kristusov drugi prihod neizbežen. Adventisti sedmega dne verujejo v pomembnost praznovanja sobote, ki naj bi trajala od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v soboto.

Unitarci


Nekateri unitarci se imajo za kristjane, drugi pa ne. Unitarci verujejo v enost Boga in zavračajo nauk. o Sv. Trojici; ne verjamejo, da je bil Jezus kaj drugega kot človek.

Združena reformirana Cerkev


Združene reformirane Cerkve so lahko zveza različnih “reformiranih Cerkev”, ki so nastale zaradi reformacije. V Angliji in Walesu združena reformirana Cerkev sestoji iz kongregacionalistov in prezbiterijancev, ki so se združili leta 1972.

Druge religije

Šintoizem


Japonska vera šinto pomeni “pot bogov” in ima danes okrog pet milijonov pripadnikov. Njene korenine segajo najmanj v leto 1000 pr. n. š. Ta religija temelji na verovanju, da obstajajo v naravi nadnaravne sile, npr. v drevesih, vetru, kamnu, živalih in ljudeh, tudi v mrtvih. Te sile ali bogovi se imenujejo kami. Šintoistična svetišča so zgrajena v čudovitem naravnem okolju. Vsako je dom določenega kamija. Stavbe, v katerih se častijo bogovi, se imenujejo svetišča.
Notranja dvorana, v kateri naj bi bil kami, je dostopna le svečenikom. Za to religijo je pomembna čistost in verniki si splaknejo usta ter umijejo roke, preden vstopijo v molilnico. Molijo doma in na delovnem mestu. Na posebni polici, imenovani božja polica, darujejo riž in čaj ter molijo, pogosto tudi k družinskim prednikom. Na Japonskem je veliko ljudi, ki so hkrati šintoisti in budisti. Zato ni nič nenavadnega, če je poroka šintoistična, pogreb pa budističen.

Taoizem


Tao (izgovarja se kot dao) pogosto prevajajo kot “pot”. Taoistom je to končna resnica ali temeljna duhovna sila vesolja, ki je navzoča v vseh stvareh, vendar je mogočnejša od njih. Cilj taoistov je združitev s “potjo”, osvoboditev in uvrstitev med nesmrtne. Tao se nenehno giblje, zato se mora taoist naučiti prilagajanja temu večno spreminjajočemu se toku življenja in prodreti v njegovo skrivnost. Način, kako se naučimo “slediti toku”, je meditacija.
Z meditacijo in miselnim opazovanjem se naučimo “slediti toku”. Običajno velja za ustanovitelja taoizma Lao Ce, ki je živel na Kitajskem v 6. st. pr. n. š. Vendar sodobni znanstveniki menijo, da dejansko ni obstajal niti on niti njegov naslednik Čuang Ce. Čeprav Komunistična partija Kitajske religije uradno ne dovoljuje, je taoizem tam in v drugih deželah Daljnega vzhoda še vedno razširjen, pogosto povezan s konfucianizmom in budizmom ter ima približno pet milijonov privržencev.

Konfucianizem


Konfucianizem je dobil svoje ime po kitajskem filozofu Konfuciju, ki je živel v 6. st. pr. n. š. Njegovo pravo ime je bilo Kong Fuzi. Konfucij je zahodnjaška različica njegovega imena. Konfucijevi spisi naj bi bili prvotno nasveti kitajskim vladarjem. Konfucij je poudarjal dostojanstvo človeštva in pomembnost, da se ljudje vedejo skladno s svojim položajem v življenju. Menil je, da bi družba lahko postala popolna, če bi si ljudje močno prizadevali za “lepo vedenje”.
To vključuje uvidevnost do bližnjega, spoštovanje prednikov, prizadevanje za ubranost in uravnoteženost na vseh področjih, izogibanje pretiravanju v čustvih in vedenju. Če bodo ljudje živeli v miru in ubranosti, bodo našli stik z duhovnimi silami vesolja, tudi s silami narave. Včasih pravijo, da konfucianizem ni vera, ker daje več poudarka temu, da je treba postati dober državljan, kot pa duhovnosti. Vendar je Konfucij rekel: “Nebesa so izvor kreposti, ki je v meni.” Nebesa je videl kot nekakšno vrhovno bitje. Konfucijevi nasledniki so razvijali njegove nauke, ki so polagoma prevzemali sestavine budizma in taoizma. Danes je konfucianizem razširjen med približno 5 milijoni ljudi na Kitajskem in Daljnem vzhodu.

Džainizem


Najbolj pomembna osebnost v zgodovini džainizma je bil Mahavira, ki je živel v Indiji v 6. st. pr. n. š. Bil je Budov sodobnik in se omenja v budističnih svetih spisih. Džainisti imajo v svojem verovanju marsikaj skupnega s hindujci in budisti. Verujejo v karmo in ponovno rojstvo ter iščejo osvoboditev iz kroga življenja. Pripadniki džainizma iščejo osvoboditev s tem, da izkazujejo največje spoštovanje vsem oblikam življenja in ne škodujejo nobenemu živemu bitju.
Džainisti so strogi vegetarijanci in ne uživajo niti korenovk, ker rastlina odmre, če se izpuli koren. Džainizem uči, naj imajo ljudje kolikor mogoče malo lastnine, saj sreča nikoli ne izvira iz materialnih dobrin. Religija zahteva veliko obvladovanja samega sebe in mnogi njeni privrženci so menihi in redovnice. Ljudje, ki se osvobodijo, se imenujejo džaini, to pomeni “tisti, ki premagajo”. Po njih se religija tudi imenuje. Džainisti verujejo v individualno dušo, ne pa v neko najvišje bitje. Zanje je vesolje brez začetka in konca, torej jim ni treba verovati v stvarnika. Danes je približno tri milijone džainistov, večinoma v zahodni Indiji.

Zaratustrstvo


Zaratustrstvo je utemeljil prerok stare Perzije (zdaj Iran). Imenoval se je Zaratustra ali Zoroaster. Izročilo pravi, da je živel okrog leta 600 pr. n. š., nekateri strokovnjaki pa mislijo, da je bilo to mnogo prej, okrog leta 1500 pr. n. š. Privrženci zaratustrstva so se imenovali parsi, kar je prvotno pomenilo Perzijci. To ime so dobili ob koncu 9. stoletja, ko so mnogi od njih zapustili Perzijo, ker so jih preganjali muslimanski vladarji. Odšli so v Indijo, v okolico Bombaja, kjer še vedno živi večina današnjih 150 000 parsov.
Po Zaratustru je bil svet prvotno popoln, pozneje je postal bojišče za spopad med silami dobrega in zla. Bog (Ahura Mazda, imenovan tudi Ormuzd) je izvor vsega dobrega, medtem ko prihaja zlo od uničevalnega duha (Angra Mainju). Ljudje se morajo odločiti med dobrim in zlom. Tisti, ki živijo dobro in preprosto, bodo prišli v nebesa in se združili z Bogom; tisti, ki bodo izbrali zlo, bodo prišli v pekel. Zaratustra je predvideval, da se bo nekoč ta boj končal in svet bo postal ponovno popoln.
Čistost je v zaratustrstvu zelo pomembna in izogniti se je treba vsaki obliki razpadanja, kot npr. rje. Razpad telesa po smrti velja za trenutno zmago zla. Zemlja se ne sme onesnažiti s pokopavanjem mrtvih in tudi upepelitev ni mogoča zaradi svetosti ognja. Mrtve je treba imeti ločene od živih. Zato parsi, če je le mogoče, izpostavijo trupla na “stolpe tišine”, da ptice plenilke požrejo meso, medtem ko oni molijo v bližnji stavbi. Kosti pozneje pokopljejo.

Bahaizem


To je nova vera, ki ima svoj začetek v Perziji (zdaj Iran) v 19. st. Mirza Ali Mohamed, ki je bil znan kot “Bab” (“vrata” k resnici), je napovedal, da ga bo nasledil velik prerok. Ta naj bi bil Bahaullah, kar pomeni “božja slava”. Živel je od 1817 do 1892. Za bahaiste je zadnji in najpomembnejši v vrsti prerokov, ki vključujejo Adama, Mojzesa, Krišno, Budo, Zaratustra, Kristusa in Mohameda. Bahaullah se je imel za rešenika in je veroval v božjo voljo, da bi s svojimi nasledniki združil človeštvo z uskladitvijo vseh svetovnih ver. Na svetu bi nastalo novo obdobje, ki bi prineslo mir in pravico ter odpravilo verske in rasne predsodke.
Najsvetejša knjiga vsebuje Bahaullahove zakone in obravnava vse vidike vedenja v zasebnem in javnem življenju. Bahaistični zakoni zahtevajo obvezno molitev, post in izogibanje alkoholu. Zelo priporočajo poroko. Kadar se tudi danes na konferencah sestanejo bahaisti, ki so iz različnih verskih in kulturnih okolij, razpravljajo o zakonih in zadevah, kot je svetovna enotnost. Bahaisti v Iranu so trpeli zaradi preganjanja muslimanskih vladarjev. Privrženci te vere živijo po vsem svetu in njihovo število je naraslo nad tri milijone. Upravno središče bahaizma je v Haifi v Izraelu, kjer je pokopan Bab. Bahaullah jo je večkrat obiskal, in to je danes romarski kraj.

Rastafarijanstvo


Rastafarijanstvo je nova religija, ki je nastala v tridesetih letih 20. st. Marcus Garvey z Jamajke je prerokoval, da se bo v Afriki pojavil črni mesija. Ko je leta 1930 prišel na prestol v Etiopiji ras (princ) Tafari kot cesar Haile Selassie, so ga pozdravili kot prerokovanega mesijo. Rastafarijanci (na kratko raste) so sprejeli nekaj svetopisemskih naukov, ker je bila Biblija v Etiopiji že uveljavljena. Verujejo, da je Bog prevzel človeško podobo, najprej kot Kristus, potem kot ras Tafari. Usodo vseh črncev v zahodnem svetu primerjajo z Judi, ki so bili v egiptovski in babilonski sužnosti, in verujejo, da ne bodo svobodni, dokler se ne vrnejo v Afriko.
Danes tega rastafarijanci ne jemljejo več dobesedno, ampak bolj kot stanje duha. Rastafarijanci skušajo živeti čim bolj povezano z naravo. Po njihovem bi bilo najbolje, če bi lahko sami pridelali dovolj hrane. Pogosto pa pridejo navzkriž z zakonom zaradi uporabe indijske konoplje kot mamila. Imajo jo za naravno in koristno rastlino ter jo nekateri kadijo pri obredih. Rastafarijanstvo je najbolj razširjeno na Jamajki, pa tudi v afrokaribskih skupnostih, posebno v ZDA in Evropi. Mladi so še posebno dovzetni za pozitiven odnos do temnopoltih prebivalcev in za sporočilo o svobodi. Rastafarijancev je prek 100 000.

Raeljanstvo


Celotno življenje na Zemlji ni rezultat naključne evolucije ali stvaritve nadnaravnega boga, temveč je bilo načrtovano in ustvarjeno z strani visoko razvite civilizacije iz drugega planeta. S pomočjo popolnega obvladovanja genetskega inženiringa in sinteze DNK, so njihovi znanstveniki kot vrhunec svoje stvaritve, dobesedno ustvarili ljudi »po svoji lastni podobi«. Sledove te epske stvaritve lahko najdemo v starodavnih zapisih mnogih kultur, vključujoč Biblijo, ki je najstarejši ateistični zapis na svetu. Beseda »ELOHIM«, ki jo najdemo v izvorni hebrejski Bibliji, je bila napačno prevedena z besedo »Bog« to je množinska oblika samostalnika, katerega pravi pomen je »tisti, ki so prišli z neba«.

Krajevne religije

Obstajajo še številne druge vere, ki niso omenjene v tej knjigi. Mnoge so razširjene le na nekaterih območjih in imajo manj privržencev kot druge. Mnoge od njih nimajo svetih knjig in njihova vera se širi z ustnim izročilom iz roda v rod.
Največ teh krajevnih religij je v Severni in Južni Ameriki (med prvotnimi ameriškimi ljudstvi), v Aziji in Avstraliji (med aboriginskimi in maorskimi ljudstvi), arktičnih področjih, kot sta Sibirija in Aljaska, pa tudi v Afriki. Krajevne religije so bile večkrat ogrožene zaradi drugih, večjih skupnosti. Nekatere so bile popolnoma uničene, druge pa so sprejemale tuje verske vplive in se spreminjale. Vendar lahko tudi te krajevne religije vplivajo na večje in na njihovo čaščenje Boga. V Afriki vplivajo krajevne vere na krščanstvo in islam ter obratno.

Kaj pa statistika?


V Sloveniji je po podatkih iz popisa leta 2002 57,8% katoličanov, 0,8% protestantov, 2,3% pravoslavnih ter 2,4% muslimanov. Kar 15,7% oseb na to vprašanje ni želelo odgovoriti. Na spletni strani urada za verske skupnosti v registru Cerkva in drugih verskih skupnosti (vseh skupaj je 43) poleg večini bolj poznanih najdemo tudi npr. Sveto Cerkev Annasann, Reformirano Evangelijsko Cerkev, Univerzalno versko skupnost vzhajajočega sonca itd. … Raziskave so pokazale, da naj bi bila vernost Slovencev v evropskem merilu podpovprečna.
V svetu pa je najbolj pogosta krščanska vera, saj se je zanjo opredelilo okoli 32 odstotkov svetovnega prebivalstva. Sledijo jim muslimanska, hindujci, budisti in judje.

Najbolj nenavadni rituali

Enega najbolj krvavih ritualov izvajajo šiiti, ki žalujejo za Mohamedovim vnukom. Izvajajo ga pa tako, da sami sebe bičajo z verigami, na koncu rituala imajo tako razmesarjen hrbet.
Indonezijske ločile imajo nenavaden ritual z mrtvimi ljudmi. Ko nekdo umre, ga položijo zraven hiše ali pa celo v hišo, kjer njegovi sorodniki živijo ali celo spijo z njim. Prepričani so, da je z njimi njegova duša.
V kulturi Kambodže, ko nekdo umre, zakonec in otroci kažejo žalovanja z britjem glave, vendar si na zadnji strani glave pustijo majhen čopek. Še ena zanimivost te kulture je, da na pogrebu nosijo belo obleko ter na hišah obešajo bele zastavice.

Aleksandra Saša Ivanc

Viri:

http://www.mladi.net/content/view/2263/81/

http://www.religije.com/index.html

http://ksokblog.blogspot.com/2012/01/svetovni-dan-religije.html


En komentar to “Religije”

  1. Komentiral/a lenka dne 5. apr 2015

    Kaj pa staroverstvo, rodnoverstvo? Glede na to, da sega čez večino srednje in vzhodne Evrope in da ima večino skupnih prvin, gre več kot za lokalno verstvo.