Sigmund_Freud_LIFE Sigmund Freud – vsakdo je že slišal zanj, a marsikdo ne ve točno, kaj vse je počel in po čem vse je poznan.

Če je utemeljitelj lahko samo eden, je Sigmund Freud utemeljitelj psihoanalitične šole v psihologiji, ki uči, da podzavestni motivi naše duševnosti vplivajo na številne oblike našega vedenja. Zanimal se je za hipnozo v smislu sredstva pomoči duševnim bolnikom, kasneje pa hipnozo opustil in jo v procesu zdravljenja nadomestil s prostimi asociacijami in analizo sanj, kar danes imenujemo »zdravljenje s pogovorom«. Ta dva postopka sta postala srce psihoanalize.

Sigismund Schlomo Freud se je pri svojih 21. letih preimenoval v Sigmunda. Priimek je obdržal, njegova želja v zgodnjih letih pa je bila pravniški poklic, kasneje si je zaradi želje pomagati ljudem želel postati zdravnik. Njegova družina je bila revna, vendar so starši žrtvovali vse, da so lahko Sigmundu omogočili izobrazbo. Čeprav je bil prvorojenec in je imel tri brate ter pet sester, je imel tudi starejše polbrate iz očetovega prejšnjega zakona. Gneča doma pa ga ni ovirala, da bi bil najboljši učenec v razredu. Imel pa je – lahko bi rekli – neke vrste težave s papirji: o njegovem zgodnjem delu in življenju je namreč bolj malo znanega, saj je kar dvakrat uničil vse svoje zapise. S temi pa so imeli težave tudi nekateri drugi, saj so njegove knjige zažgali nacisti ob prihodu na oblast leta 1933. Bil je namreč judovskega rodu in z denarno pomočjo svoje pacientke princese Marie Bonaparte, se je pred nacisti umaknil v Anglijo oz. London, kjer danes stoji njegov muzej.

Sigmund Freud, avstrijski nevrolog in psiholog, rojen – lahko bi rekli ob nepravem času – na Češkem v judovski družini, je imel tudi neverjeten smisel za humor. Ko je zapuščal Nemčijo, je gestapo od njega zahteval, naj izjavi, da so z njim ravnali spoštljivo, Freud pa je napisal: »Vsem toplo priporočam gestapo.«
Freud je ob študiju medicine najprej preučeval življenje jegulj, ki so jih zaradi njihovega skrivnostnega izvora in migracij primerjali z Romi in Judi. Ker mu raziskovalnega problema z jeguljami ni uspelo rešiti – tam je namreč iskal njihove spolne žleze – je presedlal na drugo smer ter se pričel ukvarjati z duševnimi boleznimi. Preučeval je tudi spolnost, ki jo je povezoval z vsem pozitivnim v življenju posameznika.

Freud je že vedel, zakaj je živel v tistem času, saj bi v današnjem imel hude težave z Zakoni – vse svoje življenje je bil namreč strasten kadilec cigar in kljub raku na spodnji čeljusti je nadaljeval s kajenjem vse do svoje smrti. Dnevno je pokadil celo škatlico cigar. Od odkritja bolezni (pri sedeminšestdesetih) je prestal kar 30 operacij, a na koncu ni več prenesel bolečine in s svojim zdravnikom se je odločil za smrt s predoziranjem morfija.

Ko smo že pri drogah, dodajmo, da se je Freud s temi kar pogosto srečeval: v zdravilne namene je užival tudi kokain – sodeč po nekaterih informacijah zato, ker naj bi preizkušal hipnozo s pomočjo drog, nekateri viri pa omenjajo, da ga je užival z namenom spodbujanja koncentracije ter blaženja stresa in depresije. Sam je rekel, da mu pomaga pri razmišljanju. Kakorkoli: Freud je bil – med drugim – tudi najbolj znan kokainski “navdušenec” takratnega časa.

Na Freuda nas danes poleg knjig in teorij ne spominja le muzej v Londonu, temveč tudi muzej na Dunaju, ki se nahaja znotraj stanovanjske hiše, kjer je Freud imel svoje stanovanje in ordinacijo. Vanj pridete tako kot pridete domov, če ste pozabili ključ in imate na vratih zvonec, ob tem pa sklepate ali veste, da je nekdo doma – pozvonite in počakate, da vam kdo odpre vrata.

Med predmeti, razstavljenimi v Muzeju ne boste našli kadečih se cigar, le nekaj umetniških del, ki prikazujejo Freuda, njegove knjige, zabeležke, pisma, fotografije. Na posebej vidnem mestu je nekaj osebnih predmetov, kot npr. pripomočki za britje, kovček, klobuk, razstavljeni kavč, ki ga boste videli, pa ni znameniti terapevtski kavč, temveč le kavč iz čakalnice. Za nekatere dovolj, da se vživijo v preteklost.

A preteklost je lahko tudi ideja za sedanjost: in tako je na vzporedni ulici od ulice, na kateri se nahaja Freudov muzej, dolgoletno psihoterapevtovo domovanje, na prostranem podstrešju nekega poslopja, zrasla Ambulanta za ljubezenske težave. Vodita jo psihologinja, specialistka za psihoterapijo, in gospa, specializirana za svetovanje ljudem, ki imajo v življenju težave. Dami sta bili prepričani, da jima ne bo zmanjkalo dela, če bosta na Dunaju odprli psihološko ordinacijo, specializirano za ljubezenske težave in kmalu po odprtju sta se res morali spopasti s pravim valom pacientov.

Enourni pogovor v prvi avstrijski ambulanti za ljubezenske težave stane 70 evrov, a cena očitno ni ovira za pripadnike različnih demografskih in poklicnih skupin, ki iščejo pomoč. Moški in ženske prihajajo v enakem številu, srečali boste najstnike pri šestnajstih, a tudi starostnike pri oseminšestdesetih, največ pa je starih približno 40 let. To je čas, ko poklicno uveljavljeni in gmotno preskrbljeni ljudje spoznavajo, da pogrešajo človeka, ki bi jim bil blizu. Tako si razlagata strukturo njunih pacientov poslovni dami z Dunaja.

Pa še skok v svet filma, ki pri iskanju zgodb pogosto poseže po znanih osebnostih: David Cronenberg, režiser, ki ga poznamo predvsem po grozljivkah, katerih liki imajo takšno ali drugačno obsesijo ali paranojo povezano s telesom, bo svoj tematski horizont dogradil s klinično razčlembo že večkrat predstavljenih tem. S Sigmundom Freudom se bo potopil tja, kjer te patologije nastajajo, Freuda pa bo zaigral Viggo Mortensen. Ime torej, ki ste ga – po analizah filmskih statistik sodeč – vzljubili v filmu Gospodar prstanov.

Po Freudovem svetu psihoanalize se je za vas sprehodila Irena Mraz.

Komentirajte!

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.