Predsedniške volitve: zamujene priložnosti Türka in Zvera

glas


Najprej naj zapišem, da imam do volitev dokaj specifičen odnos. Odločil sem se namreč, da se jih ne bom udeleževal, dokler me nekdo od politikov ne bo motiviral, da se splača sodelovati pri (vsaj navideznem) razdeljevanju oblasti. To se mi zdi konec koncev prav, saj naj bi se politiki potegovali za moje zaupanje in nikjer ne piše, da bi moral na volitvah izbirati zgolj po kriteriju manjšega zla. V zadnjih letih tega po mojem mnenju niso niti poskušali, kaj šele, da bi bili blizu uspeha.

Morda imam zato in zaradi narave svojega dela lahko nekoliko drugačen pogled na predvolilno kampanjo. In če tokrat pustimo ob strani zmagovalca prvega kroga, lahko mirno zapišemo, da sta tako dr. Türk kot dr. Zver zamudila toliko priložnosti, da se že skoraj spodobi, da sta poraženca. Kot v nogometu – kdor ne da, pač dobi. Morda so tudi napake obeh kandidatov in njihovih štabov razlog za tako katastrofalno nizko volilno udeležbo. No, ta pa politikov očitno nič kaj ne skrbi.

Predsedniška kampanja ima veliko skupnih točk z županskimi. Volivke in volivci ocenjujejo konkretno osebo in njeno primernost za funkcijo. Relativno malo na njihove odločitve (z redkimi izjemami, če sploh) vplivajo strankarske podpore.

Že v enem od prejšnjih komentarjev smo zapisali, da se je dr. Milan Zver podal v kampanjo na način, da je bil že vnaprej v izgubljenem položaju. Ocena strankarskih strategov je očitno bila, da v drugem krogu, tudi če se vanj prebije, nima možnosti za zmago, zato je bila kampanja zasnovana na dveh principih. Da stranka ne izpade nekredibilno, ker sploh nima svojega kandidata in da pomaga Borutu Pahorju v bitki s sedanjim Predsednikom države. In strankarski “strategi” so se krepko zmotili! To dokazuje volilni rezultat, ki je pokazal, da je dr. Zver dobil skoraj četrtino glasov v prvem krogu, ne glede na zgoraj navedena dejstva. Če pri tem upoštevamo še vse rezerve, ki jih je imel med volivci dveh ali celo treh strank, bi bil izjemno blizu drugega kroga, če bi se kampanje lotili resno. V njegovem primeru volivke in volivci stranke, ki ga je kandidirala, torej sploh niso glasovali proti priporočilom stranke, ko jih je skoraj tretjina podprla Pahorja. Dejstvo je, da uvrstitev v drugi krog še ne pomeni zmage – kar je dokazoval tudi primer Lojzeta Peterleta na prejšnjih volitvah, a nihče me ne bo prepričal, da dr. Zver ni bil izvoljiv.

Konec koncev je Lojze Peterle doživel rezultatski fiasko v drugem krogu tudi zaradi (bog ve, čigavega) predloga, da spremeni strategijo kampanje in celega kupa šalabajzerskih napak volilnega štaba. In dr. Zver ima kar nekaj osebnih karakteristik, ki jih državljani in državljanke “iščejo”, ko se odločajo o Predsedniku republike. Dr. Zver je imel v drugem krogu (če bi se seveda vanj uvrstil) še eno prednost, ki je sedanji nasprotnik Boruta Pahorja nima. Volivke in volivce bi lahko dovolj uglajeno spomnil na dejstvo, da je bil protikandidat slab predsednik vlade in še lani med najmanj priljubljenimi politiki. Skratka, kandidat je bil po mojem mnenju izvoljiv, če bi se kampanje lotili tako, da bi volivkam in volivcem dali jasno vedeti, da si dejansko želi postati predsednik.

V štabu dr. Türka so se kampanje lotili s popolnoma drugega izhodišča. Zmago so imeli v žepu, le poskrbeti je bilo potrebno, da kandidat ne stori večjih napak in zapravi glasove v volilnem bazenu, za katerega so mislili, da ga trdno podpira. In tudi njegovi štabni strategi so krepko usekali mimo! Če pustimo ob strani nič kaj diplomatsko komentiranje dnevnopolitičnih dogajanj, ki jih državljani od predsednika ne pričakujejo ter tudi za okus mnogih, preveč jasno opredeljevanje za en politični pol, je bil kandidat še slabo pripravljen na televizijska soočenja. Naivno bi bilo, če je štab spregledal scenarij, da bo prav on v soočenjih najbolj izpostavljen posameznik in bosta oba protikandidata pač dobila priložnost komentirati njegove odločitve. In če so tak scenarij pričakovali, je še toliko večje vprašanje, zakaj tako slabi nastopi. Tudi temu bi lahko rekli šalabajzerstvo. Ob vseh (za predsednika) neprimernih dnevnih reakcijah je v soočenjih na trenutke deloval (celo) bolj strankarsko, kot dr. Zver, ki ga je dejansko kandidirala stranka. Morda so v njegovem štabu ocenili, da je vlada tako nepriljubljena, da lahko na tem gradijo zmago, a so v tem primeru tudi pozabili, da predsedniške volitve niso parlamentarne.

Predsednik Türk je slabo začel tudi pot v drugi krog. S prvo izjavo, v kateri je deloval užaljeno in razočarano nad rezultatom, je najbrž izgubil še nekaj dotedanjih podpornikov. Izjava me je nekako spominjala na tiste ob odhodu iz OZN in je vsebovala dva elementa, ki po definiciji iritirata ljudi. “Soljenje” pameti volivcem in volivkam ter medijem. In prav v takih “kriznih” trenutkih je najpomembneje, kako kandidata za nastope pripravi štab. Uvrstitev kandidata v drugi krog seveda (še) ni krizna situacija. Po takšnem nastopu pa je gotovo postala.

Po tistem, kar je znanega v javnosti, bi bila beseda “naiven” gotovo zadnja, s katero bi opisal posameznike, ki so sodelovali pri kampanji dr. Türka, a naj mi zamerijo ali ne, tudi nobenega pozitivega pridevnika za njihovo delo se v tem trenutku ne spomnim. Dr. Türk je prednost iz javnomnenskih anket s kampanjo samo izgubljal in če bo tako nadaljeval, nima prav nobenih možnosti za zmago.

Nekdo je nekoč dejal, da so volitve bistveno preveč resna stvar, da bi jih prepuščali politikom. To pričata kampanji in sestavi štabov tako dr. Zvera kot dr. Türka. Morda pa je dobra novica predvolilnega dogajanja lahko to, da je očitno dokončno minil čas, ko se na politiko, predvolilne kampanje in fuzbal vsi spoznamo. Še posebej politiki.

Če je tako, imam vsaj teoretične možnosti, da se nekoč v prihodnosti pojavi med kandidati kdo, ki mu ne bo vseeno, ali se bom, tako kot večina državljank in državljanov, volitev udeležil ali ne.

Jane Panič

p.s.: Pa da se ne bom loteval samo poražencev. Prepričan sem, da je Borut Pahor svojo največjo priložnost zamudil pred petimi leti, ko na prigovarjanje stranke ni kandidiral za Predsednika republike. Tako kot funkcija predsednika parlamenta bi mu tudi ta ustrezala, poleg tega pa je bil tedaj še brez nahrbtnika slabega vodenja vlade.