Predsedniške volitve: dva na enega?!

nogomet


Vsakršno pogrevanje in pregrevanje debat okoli volitev se nam pravzaprav že kar malo upira. Teme se pač hočeš-nočeš, nenehno ponavljajo. Morda pa moramo letos priznati poraz svojim nizkim pričakovanjem, saj so predsedniške volitve zares poskrbele za odtenek drugačnosti. V boj za predstavljanje slovenske moralne avtoritete so se namreč podali zgolj trije kandidati. Pogrešali smo Plemenitega, pa še koga. Tako, za ščepec začimb pri soočenjih.

Kakorkoli že, dnevi samohvale in napihovanja svoje ljudskosti, posluha za ljudi ter obljubljanja (nemogočega) o možnosti obračanja stvari na bolje, se počasi bližajo svojemu koncu. Ali pa vrhuncu. A tokrat se ne bomo spustili v seciranje nastopov in predvolilnih kampanj treh možakarjev, ki so poleg Obame in Romneya v zadnjih tednih glavne zvezde političnega medijskega parketa, ampak bomo kampanjo prevetrili z druge strani. Ne bomo si privoščili niti, da bi kateregakoli od treh kandidatov favorizirali.

Z letošnjo borbo za predsedniški prestol se je soavtorica tega komentarja sicer srečala že v poletnih dneh, ko je preživljala prosti vikend ob Bohinjskem jezeru in na poti v trgovino naletela na potujočo knjižnico dr. Zvera, zadnje dni pa imamo v uredništvu občutek, da je kandidat SDS tako poletno, kot je s svojo kandidaturo pričel, tudi zaključil. Tistih nekaj plakatov, s katerih se nam (prav neizvirno) smeji, so v njegovem štabu še postavili ter verjetno kot nujno zlo opravili še obvezna televizijska soočenja.

V uredništvu se zavedamo, da je naš Razglej.se majhen medij – da ne rečemo obskuren. Pa vendar smo bili aktivni na nekaj zadnjih volitvah. In vselej naleteli na dokaj profesionalen ali pa vsaj dovolj prijazen odziv politikov in njihovih piarovcev. Zato smo tudi na teh volitvah želeli vse trem kanidatom zastaviti nekaj vprašanj.

Pri piarovcih Boruta Pahorja pa smo tokrat naleteli na prvi hladen tuš. Štab se je sicer odzval, vendar smo ob preverjanju, ali bomo dobili kandidatove odgovore pravočasno, naleteli na oster jezik predstavnice za stike z javnostmi, ki nam je dala jasno vedeti, da nismo edini medij, ki pričakuje odgovore in da ob tako kratkih rokih, kot smo jih postavili za odgovore na vprašanja, ki so – po njeni oceni izredno zahtevna (naj to jemljemo kompliment?) – enostavno ne uspejo odgovoriti. Morda je mislila, da je potrebno relativno mlado novinarko, ki ni iz enega od velikih ter vplivnih medijev pač malo poučiti o njenem delu in jo prizemljiti, da si ne bi kdaj domišljala, da lahko mediji politikom karkoli diktirajo? Še posebej tisti manj pomembni. Ampak piarovsko šalabajzerstvo, ali pa slab dan pač ne more biti najpomembnejše merilo kakovosti nekega predsedniškega kandidata. Ali pač?

Ko pa smo iz našega uredništva želeli poslati enaka vprašanja tudi štabu predsedniškega kandidata dr. Milana Zvera, so telefoni v SDS-u zvonili v prazno. Tudi spletna stran predsedniškega kandidata sploh ne ponuja neposrednega kontakta. Po brskanju in vtipkavanju različnih gesel v spletni iskalnik, smo ga končno izbrskali. Kontakt najden na spletu pa je bil seveda že prej omenjena splošna služba za odnose z javnostmi stranke SDS in torej popolnoma neodziven in nedosegljiv. To lahko marsikaj pove o resnosti predsedniške kampanje dr. Milana Zvera. Na žalost. Volivke in volivci pa bi si verjetno vsaj želeli, če že ne zaslužili tri resne kandidate v predsedniški tekmi.

Morda bi jim namesto vsebine tega komentarja postavili kakšno vprašanje, če bi nam uspelo priti do kontakta v štabu. Recimo – ali so se morda lotili kampanje v smislu tistega znanega slovenskega reka »Samo, da sosedu krava crkne!«? A na podlagi navedene neodzivnosti lahko le špekuliramo, da so v štabu predsedniškega kandidata ali na kakšnem drugem primernem forumu ugotovili, da je tistih prepričanih volivcev, ki bodo v vsakem primeru volili kandidata iz stranke, premalo za zmago. Za preseganje meja volilnega telesa lastne stranke pa morda tudi niso imeli energije, volje, virov… ali česarkoli že.

Tako smo opazovalci dobili občutek, da so vso energijo predsedniške kampanje usmerili v preprečitev zmage aktualnega predsednika države dr. Danila Türka v prvem krogu, če je le mogoče, pa doseči tudi v njegov poraz v drugem. Najbolj zabavno ali pa morda žalostno pri vsem tem pa postane dejstvo, da stranka, ki je lani rušila predsednika vlade, danes isto osebo nič kaj prikrito favorizira v predsedniški tekmi. In vse to verjetno le zato, da petletnega predsedniškega mandata ne bi ponovno dobil človek, ki se z današnjim predsednikom vlade v večini primerov ne strinja.

Vprašanji, ki se ob tem nujno postavljata, sta očitni. Ali torej stranka res misli, da smo državljani tako naivni, da tega niso sposobni opaziti in – ali smo morda državljani res ovce, da bi takim politikantskim šovom nasedali?

Pa pustimo ob strani dilemo, ali je dr. Danilo Türk dober predsednik ali ne in ali si zasluži še en mandat, ali pa je za to vlogo primernejši (po špekulativni interpretaciji načina vodenja kampanje dr. Milana Zvera) Borut Pahor. Politični šov pač postane grotesken, ko se veter obrne v državljane in ugotovimo, da jih politika, za katero so glasovali na lanskih volitvah, poziva, da volijo predsedniškega kandidata, ki so ga na istih volitvah s svojimi glasovi odstavili z mesta predsednika vlade.

Se stvari res tako naglo spreminjajo? Morda pa smo Slovenke in Slovenci človeška podvrsta s sposobnostjo pomnjenja zlate ribice?

Bomo videli v nedeljo.

P.s.: Menda je položaj dva na enega v kar nekaj kolektivnih športih z žogo opredeljen kot prekršek.


uredništvo www.razglej.se


Foto: “Paul Gooddy”/FreeDigitalPhotos.net