Predčasne volitve kot način preživetja večine strank

ura

Po dolgem času so si bile zadnje dni slovenske parlamentarne stranke popolnoma enotne. Ciniki bi dejali, da skoraj tako kot v skrbi za svoja omrežja, kadar so na oblasti. Pa pustimo cinizme in poskusimo ugotoviti vzroke te tako netipične enotnosti koalicije in opozicije.
Glede na stanje v državi, predvsem pa na razpoloženje volilnega telesa, je odločitev za predčasne parlamentarne volitve povsem logična in racionalna. V javnomnenjskih raziskavah zadnjih mesecev namreč vseskozi narašča odstotek volivk in volivcev, ki ne bi volili nobene od parlamentarnih strank, ali pa ob sedanji ponudbi na političnem trgu sploh ne bi šli na volitve.

Če so projekcije oziroma trendi domala vseh javnomnenjskih raziskav vsaj približno točni, potem je odločitev parlamentarnih strank povsem preprosto razumeti. Volilna udeležba na letošnjih predčasnih volitvah – če se na njih ne bo pojavila neka resna alternativa sedanji politiki (levi in desni) – bo zelo nizka. Zelo verjetno krepko pod 50%. In če bodo parlamentarne stranke od volivcev in volivk, ki se bodo udeležili letošnjih predčasnih volitev pridobile približno enak odstotek glasov, kot jim kažejo javnomnenjske raziskave, potem se bodo praktično vse spet uspele prebiti preko parlamentarnega praga. Volivke in volivci, ki se volitev zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo udeležili – in mnogi med njimi se jih brez alternativne ponudbe ne bodo – namreč prepuščajo odločitev tistim, že vnaprej odločenim.

Če še nekoliko špekuliramo, bodo letošnje predčasne volitve prinesle krepko zmago sedanji opoziciji. SDS bo zelo verjetno zelo blizu zastavljenega cilja – več kot polovice glasov vseh volivk in volivcev. Verjetno bi vodstvu stranke tak rezultat zelo ustrezal, saj bi se lahko zgodilo, da za sestavo vlade ne bi potrebovali koalicijskih partneric, ki so, glede na njihov dosedanji način delovanja, vedno več ali manj »moteči« dejavnik.

Tudi po javnomnenjskih raziskavah druga največja stranka, bi si zagotovila preživetje brez težjih pretresov, kajti SD bi lahko dosegel rezultat blizu petine vseh glasov. In ne glede na vse, kar se je dogajalo zadnja tri leta, bi sedanje vodstvo lahko tak dosežek še vedno lahko »branilo« pred članstvom, še posebej če ga bo predstavljalo v kontekstu vladanja v času hude gospodarske krize.

Vsaj tako kot velikima pa predčasne volitve ustrezajo tudi manjšim parlamentarnim strankam. Te bi bile namreč ob pojavu neke resne politične alternative in s tem tudi bistveno višje udeležbe na volitvah, praktično vse v nevarnosti, da ne presežejo parlamentarnega praga. Odvisno seveda od tega koliko več volivk in volivcev bi zaradi alternative prišlo na volišča in seveda tega, koliko bi alternativa pobrala glasov sedanjim strankam.

Enotna odločitev parlamentarnih strank za predčasne volitve torej (spet) nima prav nobene zveze z državotvornostjo ali delovanjem v interesu državljank in državljanov, davkoplačevalcev. Gre zelo preprosto za politični pragmatizem, ki veliki večini omogoča preživetje in dovoljuje ohranjanje statusa quo. Zelo mogoče je, da se bo po letošnjih predčasnih volitvah sicer nekaj obrazov v Državnem zboru res zamenjalo, a dobili bomo še en mandat vsebinsko iste politike, ki deluje na istih principih.

Nobena od do sedaj ponujenih političnih alternativ pa se zaenkrat tudi še ni pokazala kot element, ki bi lahko (po 20 letih ponovno) povezal civilno družbo ter posameznike, ki ne želijo na volitvah izbirati po principu »manjšega zla« in s tem resno ogrozil sedanje politične elite. In če se te nove iniciative v svojem bistvu kaj razlikujejo od sedanje politike, bi morale po avtorjevem mnenju že v prihodnjih dneh sesti skupaj in napovedati skupen nastop na volitvah. Ne zaradi potencialne zmage ali borbe za oblast, ampak zaradi nuje spreminjanja temeljnega odnosa slovenske politike do delovanja v interesu državljank in državljanov.


Jane Panič