Pravi popotniki pobrskajo tudi po smeteh

Na potovanju, ki je bilo nedvomno našemu planetu prijazno in si lahko več preberete na mojem blogu Športno društva bosa noga, saj sem kolesaril vse od Slovenije pa do Maroka, se mi je zgodilo marsikaj. Vsak dan je štel posebne zgodbe in tudi moje navdušenje, ko sem prikolesaril do Španije, je bilo veliko. Sicer sem mislil, da bo vsaj tukaj malo vec ravnine, vendar na obmejnem obmocju pa vse tja, skoraj do Lleide, ni bilo pet kilometrov ravnine. Seveda to niso prelazi, ampak skos mal gor mal dol. Kot Toskana – hop, hop. Na zacetku se pokrajina ni dosti razlikovala od francoske, le temperature so tukaj že par stopinj višje.
V načrtu sem imel priti do jezera in se po dolgem casu spet malo umiti. Koncno sem na ravnini, dalec naprej pa spet en vzponcek. Ko gonim v klanec, vidim nekaj nenavadnega, ni letalo, ni ptic, ni v zraku… na cesti je nekakšen voziček, na njem polno robe, ob njem pa možakar z belo brado, klobukom, star okoli 60 let. Srecal sem pravega vagabunda! Malo se pogovarjava, my home country is Czeck Republic, but I’m all over the world, I was in Australia picking strawberies, working in mines in Izrael, in tako naprej. Where are you going? Rekel sem do Lleide in naprej. Ura je bila okoli pet popoldne. If you want, you can sleep on corn field there, it’s good, I will sleep there. Ni že cas za pocitek, vendar se odlocim, da bom ostal tukaj. Pogledam na števec in vidim, da sem prevozil TOCNO! 2000 kilometrov, ko sva prišla na ‘kamp’ prostor, sem imel 2000 km in 70 m. Ali je to naklucje ali usoda, da se na vsakih 1000 kilometrov zgodi ena stvar, ki si jo bom verjetno zapomnil za vse zivljenje. Ludensa v glavnem ne bom pozabil nikoli. Vsak po svoje urediva lezisce – on postavi šotor, jaz pa se samo zleknem nanj. Posodil mi je že stiropor, ki sem ga položil pod sotor. To pa je udobje. Njegov vozicek je prav zanimiv.

ludens1

Naredil ga je iz stvari, ki jih je našel v smeteh. Nikoli ne delam, ker mi ni treba. Vse dobim v smeteh, me pouci. Are you hungry? Iz vrece privlece salame, smokije, bonbone, kavo, star kruh in pojedina se zacne, jaz sem skuhal kavo, ker ni imel gorilnika. Dal mi je dve salami za po poti. Yesterday I found 10 salamis in containers. Kar dobre stvari, ce je clovek lacen. I’m never hungry! Na vozicku je imel že polno rezervnih delov, knjige, casopise, orodje, šotor,obleke, spalke, strike, mazilo za bolecine v krizu, ki ga je naredil sam, kreme, zelisca, mentolovo kremo – prava potujoca lekarna, razne drobnarije, liste, pisma. Pravi, da mora vsak clovek nekaj poceti. On se je naucil vseh jezikov držav, v katerih je bil. I used to be worker, now I’m 5 years on the road – vagabund. Pravi, da dela tudi cestitke z versko vsebino – je katolik, ki jih deli med ljudi in piše pisma raznim ljudem npr. ceskemu skofu, politikom, prijateljem… Nima denarja za znamke, zato jih vrze k neznanim ljudem v postne nabiralnike, ti pa jih posljejo ali pa ne posljejo naprej. Vazno, da nekaj pocnem. Saj kdo pa pravi, da je neko delo dobro. Lahko nekaj pocneš 20 let in potem vidis, da je bilo brez smisla, lahko pa pocnes nekaj nesmiselnega in bo cez nekaj casa samo po sebi dobilo smisel. Potuje po Španiji, zacel je v Caminu in je šel obratno pot kot romarji, ki hodijo po tej poti. Vsi so ga cudno gledali in slikali, on pa se je samo smejal. Pravi, da je na neko goro nesel kamen, ker velja, da ti bodo grehi potem odpusceni. Pogovarjala sva se debele 4 ure. Toliko zgodb! Ko sem mu rekel, da grem v Maroko in da imam 60 evrov (skrite zaloge seveda nisem omenjal!), mi je rekel: ‘You should start to look in containers’.

David Bosanoga