Pogovor z igralskim parom Babić-Ekart



Pogovarjali smo se z dramskima igralcema Ivo Babić in Primožem Ekartom, medijskim parom, ki se aktivno udeležuje tudi malce drugačnih dogodkov. Tokrat smo ju ujeli v Rimskih termah, kjer sta sodelovala v projektu Kultura v zavetju narave, v organizaciji društva Planet Zemlja.


Iva, rojeni ste v Beogradu, če se ne motim, imate pa kot ena najboljših, najbolj znanih slovenskih igralk tudi izjemno slovensko izgovorjavo, izjemno slovenščino. Kako to?
Iva Babič: Mama je Slovenka, kar pomeni, da imam slovenščino v krvi in tako se ji ne moreš izogniti. Imam pa k sreči tudi dober posluh za jezike, tako da sem ob selitvi takoj »zgrabila«a slovenščino in se je naučila, kot je treba.

Kdaj ste prišli v Ljubljano in zakaj?
Iva Babič: V Ljubljano sem se preselila pri sedemnajstih. Politična situacija v 90-ih nam je bila pač vsem jasna, tako da se je mama odločila z družino oditi nazaj v Slovenijo. Starša sta nama s sestro želela omogočiti neko normalno življenje.

Ste od nekdaj vedeli, da želite biti igralka?
Iva Babič: Da, to je bila edina opcija zame…

Primož, vi ste bili bolj vsestranski. Zdi se mi, da ste želeli biti kot policist Kojak. Kdaj ste se odločili, da začnete pot v gledaliških vodah?
Primož Ekart: No, zdaj vidim, kaj pomeni to raziskovalno novinarstvo… (smeh) ti podatki… Ja, res je. Imel sem fazo, ko sem sanjal, da bi šel na to kadetsko šolo, da bi postal policist. Takrat je bila – starejši otroci se še spomnijo – popularna ta nadaljevanka o Kojaku, in sem seveda imel silno podobne želje. Nikoli si nisem predstavljal, da bom kadarkoli igralec. Vmes sem tudi pomislil, da bi bil novinar, ampak je oče rekel »drži se raje stran od tega poklica« (smeh), »to je zelo težek poklic« in mislim, da je res. Moram pa reči, da tudi igralski ni kaj dosti lažji. O igri sem začel resneje razmišljati, ko sem iskal že tretjo možnost za študij. Bil sem star enaindvajset let in ko sem prvič delal sprejemne na Akademiji jih nisem naredil in sem si rekel, ne bodo oni mene »zezali« , tako sem šel še enkrat na sprejemne. Pri triindvajsetih sem začel z igralskim poklicem.

Če sem prav seznanjen, je bila vmes še ena faza. Vaš oče je pravnik, vaša ljubezen do prava pa se je končala na prvi strani knjige o pravu. Potem je bila fizika, punk rock, kitara in znameniti kitarist…?
Primož Ekart: Res veliko veste (smeh). Res je. Želel sem se vpisati na pravo in oče mi je pokazal nek kazenski zakonik, ki naj bi se ga tekom študija naučil in ko sem to videl sem rekel: Ni šans, to ni mogoče. In sem sklenil: Se bom jaz raje na fiziko vpisal. Fizika je tak lahek študij, to mimogrede narediš. V glavnem, na fiziki sem naredil en sam izpit, to je bila obramba in zaščita prvi del. Naslednja faza je bila filozofska fakulteta, tudi tam sem nekaj naredil, sicer malo več kot na fiziki, potem je prišla akademija – to je bil moj tretji faks. Jaz sem upal, da bo to ta pravo in očitno sem na koncu našel nekaj, kar sem iskal.


babic_ekart1


Ja, očitno je bil to na koncu pravi poklic. Preden gremo še do drugih podrobnosti, še nekaj: Kako sta se spoznala. Je bilo to v TV Dober dan ali kje drugje?
Iva Babič: Ne, ne midva sva hodila že tri leta pred tem, ko je Primož začel snemat TV Dober dan. Jaz pa sem se potem naknadno pridružila ekipi. V bistvu mi je Primoža našla mama. Jaz sem se stalno pritoževala nad tem, da v Sloveniji ni primernih fantov. Takrat sem imela fanta v Beogradu, od koder smo se preselili in sem, jasno, trpela zaradi razmerja na daljavo. In ko sem mamo prepričevala, da ni primernih fantov, je bila na televiziji ravno reportaža iz KUD-a France Prešeren. Spomnim se, da je Primož govoril o gledališču Ane Monroe. Moja mama se je obrnila proti televiziji – jaz takrat Primoža še nisem poznala – pokazala nanj in rekla »Kaj pa temu manjka?« In to je bilo to. Potem sva na ta pogovor, jasno, obe pozabili. Čez čas sva se s Primožem srečala na akademiji, ko je ravno je diplomiral, in kmalu zatem sva se srečala še na neki vaji. In potem je prišlo za menoj, da je to ravno tisti, ki mi ga je pokazala mama pred enim letom. In… In potem se je nekako spontano zgodilo, tako kot se to po navadi zgodi.

Primož Ekart: Jaz se spomnim, da sem prišel na tisto prvo vajo, delali smo neko grško tragedijo, Antigono, če se ne motim. Iva je bila tam, stala je ob kaminu, ogenj je prasketal in je recitirala. S tem šarmantnim, nizkim glasom, ki je plaval po prostoru in me je kar začaral. To je bila tudi edina vaja, ki sem se je udeležil, ker sem sodeloval pri nekem drugem projektu, ampak – midva sva se spoznala.

Iva, Slovenija vam je v krvi, pomeni to, da imate podobne interese kot jih ima Primož? Kolesarjenje, smučanje, hribolazenje, tek…
Iva Babič: Tukaj si nisva tako zelo podobna, jaz sem nekako bolj za to, da se pripeljemo do gostilne, tam jemo in se potem odpeljemo domov. Primož pa misli, da moramo najprej hodit, potem sploh ni kakšne posebne potrebe, da bi šli v gostilno, ker imamo sendviče s seboj in potem peš dol. Tako, da tu sva bila malenkost nekompatibilna. Jaz sem se kakšno leto zelo trudila in ga spremljala po vseh teh hribih, na katere je želel iti, ga skušala razumeti ter ga nervirala s svojo logiko poante in povezave izleta z gostilno. Zdaj so se stvari malenkost spremenile in zdaj kar lepo tudi sama rinem gor. In morem priznati, da je fajn.

Sem mislil, da je obratno, da ste ga vi prepričali, da so gostilne boljša izbira izletov?
Iva Babič: Tudi to je bilo zraven.
Primož Ekart: Moram reči, da so me spravljali ob živce tisti, za katere je bil cilj izleta le pot do gostilne. In sem bil res pravi Slovenec v smislu: to je to, gremo šponat gor do vrha, tam spijemo nekaj, pojemo sendvič, spijemo en ‘šnopček’ in gremo šponat dol. In to je to. To se je spremenilo, ja res, tudi sam pristanem na to, da gremo nekam, od koder je 10 minut stran gostilna, kjer se usedeš, piješ, ješ, potem greš pa počasi domov. Ampak, kot že rečeno, sva pri tem sklenila en tak kompromis. Zdaj tudi Iva hodi, otroci hodijo, jaz pa tudi grem malo posedet v gostilno.

Ker smo ravno v tako lepem okolju, okolje narave. Navadno imajo tisti, ki hodijo v hribe, prav poseben odnos do narave, do okolja. Mene so učili moji otroci, ki so mi razlagali česa ne smem. Recimo, ne smeš metati cigaretnih ogorkov na tla, ker se toliko in toliko časa razgrajujejo. Vidva sta osveščena? Oziroma kdo koga uči glede okolja v družini? Ali otroci vaju ali vidva otroke?
Primož Ekart: Mislim, da se vsi mi skupaj počasi učimo. Ne samo otroci, vsi se učimo, vsi se, skozi medije recimo, učimo zdaj ločevati odpadke. Vsi na nek način vemo, da ne smemo problemov, ki smo jih konec koncev sami zagrešili, podcenjevati, vsi se vedno več ukvarjamo s tem. Konec koncev je to nujno, če želimo ohranit ta planet. Konec koncev ni narava naša izključna last, saj bodo vse, kar nam zemlja nudi, rodovi, ki pridejo za nami, skušali uporabljati.

Imata otroka, ki živita krasno mladost. Je v primerjavi z vajino mladostjo velika razlika? Ne vem, v Beogradu je bil najbrž drugačen temperament. Ali pogrešate kaj?
Iva Babić: Pogrešam, seveda. Saj gremo vsake toliko tja, ravno zdaj poleti smo bili vsi štirje tam. Sta tudi tamala dva videla, od kod izhajam, kako to zgleda. In ja, kar se tiče odraščanja je razlika zelo velika. Prepričana sem, da smo imeli mi, ko smo bili otroci, več svobode, da smo na nek drug način doživljali tisti čas. Cele dneve smo bili zunaj, se igrali, danes pa je precej drugače, otroci se več zadržujejo doma, za računalniki, ki nekako zamenjajo družbo vrstnikov, kar se mi zdi kar škoda. Zato se trudim, da se bi nekako sprostila glede njune svobode, da bi jima več dovolila. Primož me namreč malo krega, da sem preveč zaščitniška. Veste, zdi se mi, da je bilo naše otroštvo več vredno kot zdaj. Zdaj je vse usmerjeno v pridobivanja nekih znanj, da se morajo naučiti to in ono, ker so pač drugi časi in se je treba boriti, treba je obvladovati in imeti vse več znanj…
Primož Ekart: Imam občutek, da se v bistvu v teh časih nekako preveč trudimo, da bi otroke animirali. Recimo, tipičen primer so rojstni dnevi. Rojstni dan ne mine brez animatorja ali pa nekega kraja, kjer so animacije. Kadar je slučajno kakšen rojstni dan brez animatorja otroka pravita: »Super, je bilo, končno.« In otroci se vživijo, ugotovijo, da se znajo sami zabavati. Kaj pa smo mi takrat delali bilo je zelo enostavno: prišel si iz šole, napisal nalogo in odšel na dvorišče in te ni bilo do poznega večera. Potem so te zvlekli z dvorišča in po večerji in umivanju zob si šel spat. Zdaj so, jasno, časi drugačni, ampak se mi zdi, da bi vseeno morali otroke bolj pustiti, da se znajdejo sami.

Kako sploh zgleda vajin dan? Oba sta gledališčnika, vajin ritem, vajin dan, je popolnoma drugačen od normalnega dne. Če se jaz vrnem ob desetih, enajstih zvečer domov, moram imeti zagovor. In ker nisem igralec me takoj ulovijo in potem sem tiho. Vidva pa se vračata ob večerih skupaj.
Iva Babić: K sreči ni treba, da bi bila vedno skupaj. Eden je lahko doma z otroki, drugi pa dela. Imamo pa tudi krasne starše, ki nama zelo pomagajo, čuvajo otroke, tako da sva midva mirna, ko sva v službi.
Primož Ekart: Pravzaprav nimamo tako drugačne službe. Ne vem… Ja, začnemo kasneje kot vsi, začnemo tam okoli 10ih zjutraj, delamo do 14.00 in potem spet ob 19.00 zvečer, pa potem dokler je.

Je ta ritem stresen, se ostane še na kakšnem kozarčku po predstavi?
Primož Ekart: Navadno te predstava napolni z nekim adrenalinom, tudi če to ni premiera. Še dolgo ti misli begajo k predstavi, in… in ne moreš zaspati. Ja, včasih se še malo posedi s kolegi, malo se tudi spije in mimogrede je polnoč. Vendar moram reči, da mi zadnje čase kar odgovarja, da sem z otrokoma doma, da jih spravim spat, da se malo družimo in da potem nekako »na izi« preživim ta večer.

Zmeraj se mi je zdela zanimiva ta trema. A mine kdaj? A mine kdaj ta razburjenost, ta adrenalin, ki ga omenjate?
Iva Babić: Zadnjič sem se pogovarjala s Sašo Pavček, ki je igralka, ki nastopa že 25 let in je rekla, da je vedno hujše, kar se tega tiče. Meni se zdi, da jo lažje kontroliram, da me vedno manj hromi, se mi pa zdi na drugi strani trema in ta adrenalin nek sestavni del našega poklica, brez katerega bi naš poklic veliko izgubil.

Torej je trema del odgovornosti, pomeni da ti ni vseeno za tisto kar delaš oziroma za ljudi, ki te gledajo. Druga stvar pa je, da se vsak večer vedno znova vživljate v vedno nove vloge. Vaju to kdaj bremeni, vaju vloga, v katero se vživite, prevzame, je kdaj težko iz te vloge izstopiti?
Iva Babić: Ne da bi bilo težko izstopiti, ker igralci smo profesionalci v tem smislu, da znamo ločiti, kaj je vloga in kaj smo mi in ni te neke patologije vmes. Je pa res, da se pred vsako zahtevno vlogo, pred vsako premiero, dva tedna počutim popolnoma neuporabno za kar koli drugega. Takrat se moram zahvalit Primožu, ki potrpi z mano, in otrokoma, ker v tistih dneh sem z mislimi vedno nekje drugje, v tisti vlogi, v tistem projektu, izven sveta, v katerem živimo.
Primož Ekart: So igralci, ki imajo živih deset, petnajst predstav. Danes igra Hamleta, jutri nekaj drugega. In zdaj, kako to vse obvladati – seveda se pojavi vprašanje, ali se lahko zgodi, da vse skupaj zamešaš ali pa, da vse skupaj neseš domov. Ne, preprosto vse to odložiš. Tako je, kot je Iva rekla: igralci smo profesionalci, to je naš poklic in sestavni del tega je, da vlogo odložiš in jo pozabiš.

Televizija je močna. TV Dober dan je bila ena prvih tv serij in je bila izredno gledana. Kako je prišlo sploh do sodelovanja in kako je, za mnoge presenetljivo, igralec vašega kova, ki je prihajal iz teatra pristal na to, da bo igral v takšni nadaljevanki?
Primož Ekart: V Sloveniji se je v bistvu v nekem času snemalo zelo malo stvari, predvsem kvalitetnih. Jaz se spomnim nadaljevanke Naša krajevna skupnost. Ja, pa Mali oglasi. Se pravi, periodično, na vsake toliko časa pride nekaj, kar je v bistvu narejeno dovolj kvalitetno in dovolj v duhu časa, ki ga živimo, da se gledalci poistovetijo s stvarmi, ki se tam dogajajo. TV Dober dan je bila dejansko po dolgem času, po desetletju, prva slovenska nadaljevanka, ki je imela neko energijo, nadaljevanka, ki so jo začutili kot svojo. Kot igralec k vsaki stvari, ki jo začneš, pristopiš maksimalno angažiran, nikoli ne rečeš: Eh, to je pa nekaj brez veze, bom jaz mimogrede naredil. Zmeraj greš na polno in hočeš naredit največ, najboljše, to pa zato, ker se čutiš dolžnega do ljudi, ki te gledajo, ki kupijo karto. Konec koncev je pa tu še ena pomembna stvar in sicer, da ti stojiš na odru, ti stojiš pred kamero. Jasno smo šli vsi v to, da bo to maksimalno dobro. Imeli smo srečo in poklopile so se prave zvezde. Nadaljevanko smo snemali dolgo časa in moram reči, da je bilo to takrat za nas veliko presenečenje. Na začetku smo namreč rekli: če bo deset nadaljevanj, bo že v redu. Ker vsaj deset nadaljevanj je pri takih nadaljevankah potrebnih, da se liki primejo, da ljudje začnejo gledati in tako naprej. Potem pa je postala nadaljevanka izjemno priljubljena, snemali smo vedno več in vedno več. Ja, bili smo presenečeni, ko so nas ljudje začeli na ulici prepoznavati. Jasno, vsak gledališki igralec si želi, da bi bil prepoznaven in moram reči, da zame ni bilo nič odveč, neprijetno ali naporno, ko so nas ustavljali in ogovarjali neznanci. Ko so me spraševali, kaj bo v naslednji epizodi. Ko si me sprehodom zaslišal: O, Samo! Kje si? Ali pa: O, Amanda! Ampak to sčasoma mine, kot povsod in vedno začnejo prihajati novi in novi igralci in se to vse skupaj počasi pozabi.


babic_ekart2


Zadnje čase v glavnem delate kot režiser – se to bistveno razlikuje od igranja vlog?
Primož Ekart: To je seveda povsem drugo delo. Je pa res, da na nek način bolje razumem igralce, saj sem sam igralec. Na nek način vem, kaj igralec doživlja, vem kako igralec dela. Zato jaz, kot režiser, pozornost posvečam igralcem in jim omogočam prostor, zato da lahko svobodno ustvarjajo, to je pa najpomembnejše. Pomembno se mi zdi, da smo se imeli na vseh predstavah ki sem jih do sedaj režiral, vedno super. Moram reči, da z užitkom režiram.

Vloge. Vloge se delijo po nekem ključu in dobre vloge je težko dobiti, če nisi v tistem gledališču ravno v špici, prijatelj z režiserjem in tako naprej. Ali je borba za te vloge? Ali je kdaj kakšno razočaranje, želja po drugi vlogi?
Iva Babić: Ja, zelo veliko je tega. Predvsem, če govorim o Drami v Ljubljani. Ženske, ki smo si konkurenca, se zavedamo, da nas je veliko, da smo dobre in da ne moremo biti vedno najboljše. Tako, da je frustracija sestavni del našega poklica. Vendar lahko rečem, da sem sedaj na tej točki, ko sem vesela za vsako, ki dobi priložnost in jasno, da sem vesela tudi zase.

Prej smo govorili o delu in že prej ste omenili, da ste štirinajst dni pred premiero v posebnem stanju. Kako se spočijete pri vsem tem? Imate morda boksarsko vrečo?
Iva Babić: Za enkrat ne (smeh). Zadnje čase mi je zelo pomembno, da se »zluftam«, da se fizično utrudim in potem se tudi glava spočije. Seveda je vse to lažje, če je predstava, ki jo delamo, uspešna in jo ljudje radi gledajo. Če je uspešna, če jo ljudje radi gledajo, če je veliko dobre kritike, pa naenkrat ostane le še užitek v igri.

Potujeta kaj? Kakšen je vajin dopust? Gresta do Verone in tam v gledališče, gresta v teater na Dunaj, kam gresta na dopust?
Primož Ekart: Ja, velikokrat si greva ogledat tudi kakšno predstavo. Glede dopusta pa: vključena sva v neko agencijo, preko katere si člani izmenjujejo stanovanja. Se pravi, da recimo v Braziliji živi nekdo, ki bi rad spoznal Slovenijo, ti pa bi bil nekaj časa v Braziliji. In se zmeniš in si zamenjaš stanovanje. Na ta način smo potovali v številne države, bili smo od Izraela do Portugalske. To je največji žur: usedeš se v avto in greš. Ta način potovanja se mi za enkrat zdi super.

Glasba? Še igraš kitaro?
Primož Ekart: To pa je napačen podatek. Nikoli nisem igral kitare. No, igral sem par akordov. To so bila osemdeseta leta. Takrat je imel vsak razred v gimnaziji svoj bend. In mi smo tudi imeli bend.

Tukaj bom citiral vas: »Za bobni je sedel Robert Botteri – on je prvič zares igral bobne šele na koncertu, se je navajal na neko škatlo. Bila sva dva kitarista. Jaz sem bil ritem kitara in za en komad je bilo treba na hitro odigrati štiri akorde.«
Primož Ekart: Ha, ja pa sem jih zaigral v najboljšem primeru tri. Ampak to je bil punk. Lahko je bilo vse iz ritma, pa je bilo vse skupaj še vedno super. No, kar se tiče glasbe, je to to.

Kaj poslušata?
Iva Babić: Jaz težim s temi vokalistkami Winehouse, Duffy,… Primož je pa bolj za instrumentalno glasbo in za jazz.

Takoj na začetku pogovora je bila omenjena tista športna rekreacija v gostilni. Kdo kuha pri vaju oziroma kaj najraje kuhata?
Iva Babić: Kuham jaz, najrazličnejše stvari in dokaj rada kuham. Pred časom pa se je zgodil nenavaden preobrat : dva tedna je bil Primož doma. Mislim, da je najprej do potankosti izpopolnil pripravo jedi v 15 minutah. Zdaj pa se že dogaja, da skuha kaj z veseljem, da pogleda v kakšno kuharsko knjigo in mislim, da si vsaj za omenjeno obdobje zasluži naziv najboljšega kuharja v družini.
Primož Ekart: V pohvalnih besedah Ive, ki jih sprejemam z zadovoljstvom in dobrohotno, pa je le nekaj, kar je treba nemudoma razčistiti. Če ste pozorno poslušali, je Iva rekla, da sem se specializiral za kuhanje kosila v 15-ih minutah. Moram poudariti, da je to, s petnajstminutno pripravo kosila, navadna laž. Veste kaj, eno uro vam vzame kuhanje, eno uro. Petnajst minut je mogoče edino čas, ki ga porabim, da pojem, kar sem v eni uri pripravil. (smeh)

Na koncu pa še malo resnejše vprašanje. Teater je institucija, ki obravnava večna vprašanja. Pa čeprav jih obravnava že 2000 let, so že takrat nastajali teksti, ki so še danes aktualni. Vi govorite o današnjem svetu, svetu prihodnosti, svetu vaših otrok, naših otrok. Kakšen je v vaših željah, vaših predstavah ta svet?
Iva Babić: Ne vem, če gremo proti svetu, kakršnega si želim jaz. Ampak recimo, ravno zadnja premiera, ki sem jo imela, je premiera teksta, starega 2500 let in obravnava vse te teme, s katerimi se človeštvo ukvarja tudi sedaj. Odnos do smrti, ljubezen, odnosi drugih, ljubezen do otrok… Tako se zdi, da se stvari ne spreminjajo tako radikalno in hitro, oziroma ne tako kot bi si želeli, da se spreminjajo. Mislim pa, da je prazen prostor, kjer se lahko sami odločite, kaj je za vas pomembno.

Čisto za konec še vprašanje, ki je mogoče malo banalno. Novinarji radi postavimo vse skupaj v neke razpredelnice. So vloge, ki so vama najljubše oziroma ena, tista, ki ste si jo želeli oziroma ali je še kakšna vloga, ki si jo želite odigrati v življenju?
Iva Babić: Meni je najbolj pri srcu ena zelo majhna vloga, ki mi zelo veliko pomeni, tudi zato, ker je igro režiral Primož. Ja, to je vloga, ki mi je zelo ljuba. In kaj si želim – da dobre pisateljice napišejo še kakšno dobro žensko vlogo.

Primož Ekart: Mimogrede, da bo jasno, kakšen je ta igralski poklic, poln pridiha romantike in podobnega. Pred leti je Igor Šterk posnel film, v katerem sem igral poslovneža, ki se ponesreči. Z avtom se zabije. In potem smo snemali v neki mrtvašnici – igral sem truplo. Spomnim se, da sem ležal tam na pol nag, v gatah, ure in ure, v prostoru pa je bilo mrzlo, da smo se tresli. In na koncu, ko sem končno ‘odgaral’ to vlogo trupla, tega kadra sploh niso vključili v film. Vloga, ki si jo pa želim.. Hamlet, ja Hamlet.


Josef Mazenauer

november 2013, 149. pogovor