Plastični denar se opere še lažje

kartice

Plastic? Fantastic!

Preden se varuhi okolja razburite in me, morda celo neopravičeno, napadete, naj preneham s spodbujanjem izdelovanja in uporabe težko razgradljivih in okolju škodljivih plastičnih izdelkov, naj vas prijazno pomirim, da govorim o plastični kartici, s katero lahko prosto zapravljate svoj – ali pa tudi tuj – denar. Temu pa se niti okoljevarstveniki ne morete izogniti, kajne? Vsi smo pač samo ljudje.

Kot dekle v zaenkrat še zgodnjih 20-ih lahko mirnega srca in upravičeno povem, da je tista mala plastika tudi moja dobra prijateljica. Sem človek in živim življenje, zato sem potrošnik. In sem ena izmed tistih, ki je mnenja, da denar sodi med ljudi, saj je le na takšen način lahko tudi spodbujevalec sproščanja hormonov sreče. Torej da delaš, zaslužiš in imaš tudi prosti čas za trošenje prigaranega denarja – pa naj bo to za potovanje, izobraževanje, konjiček ali oblačila. Za stvari ali dejavnosti, ki te osrečujejo.

Strastna zapravljivka Becky Bloomwood kot glavni lik priljubljene pisateljice Sophie Kinselle svoje prekomerno zapravljanje denarja, ki ga pravzaprav sploh nima, reši z dejansko zamrznitvijo svoje kartice. No, vsaj misli, da reši. Strast je strast in nakupovanje je slast, a pustimo podrobnosti. Na tem mestu sem želela poudariti, da je dejansko sama zamrznila svojo kartico v veliko kocko ledu in tako, vsaj za nekaj ur, preprečila svoje prekomerno nakupovanje.

A Becky žal nastopa zgolj v delih britanske pisateljice, bistra resničnost nas kliče v zgodbo na nasprotnem bregu. Namesto zamrznitve premoženja vse prevečkrat poslušamo o drugih načinih razpolaganja z denarjem. »Plastični« denar je tu seveda še kako dobrodošel, saj ga z največjo lahkoto tudi operemo. Ponovno. In ponovno ter s tem ne uničimo.

Naše pretkane »pralce denarja« to dejstvo vse prevečkrat zavede, saj tak denar kljub nenehnemu pranju ostane »dirty sexy money«. Pranje denarja je namreč operacija, s katero se zakrije nezakoniti izvor denarja in navidezno prikaže, da denar izvira iz zakonitih poslov. Zakonsko se preprečuje predvsem pretvorba neidentificirane gotovine v knjižni denar, s katerim se nato lažje izvajajo transakcije in zakrije sled do nezakonitega izvora gotovine.

Pranje denarja in njegovo grabljenje na kupček pa precej negativno vpliva na nič hudega sluteče »male« državljane. Kot pohlevni delavčki se vsakodnevno naprezamo in služimo zlate cekinčke, zato nas novica, ki je v zadnjih dneh izbruhnila v javnosti, popolnoma nepresenetljivo ustreli – Slovenija je znova v recesiji. In zadane. Ne, recesija ni umetno ustvarjena panika, ampak je dejstvo, ki zadeva precejšnji delež državljanov, nenamerno (ali pa namerno) pa predvsem tiste vestne, pridne. »Velike živine« recesije ne občutijo, saj so denar oprali s pravim detergentom in si zagotovili njegovo navidezno čistočo. Po podatkih Eurostata pa te sreče v Sloveniji nima kar 8,2 % brezposelnih ljudi. Odstotek se skoraj enkratno poveča pri Slovencih, mlajših od 25 let.

V slednjo starostno skupino spadam tudi sama in so mi zgodbe o mladih brezposelnih diplomirancih izjemno blizu. Mnogim ne pomaga niti izvrstno povprečje, niti pohvale profesorjev in nenazadnje niti diplomska listina. Starševski opozorilni klici v slogu »Uči se, da boš imel dobro službo« so izpuhteli in mnogi bi jim bili hvaležnejši, če bi jih usmerili zgolj na tisto pot, po kateri bi bilo sploh moč dobiti službo.

A niti starši niso vedeli in tako tudi mi ne vemo, kaj vse nas še čaka. Celo ekonomisti si svojih napovedi ne upajo zapakirati v številke, ampak raje ostajajo na politični ravni »nakladanja o optimizmu«.

In na tej ravni odpovedo tudi mediji – bomo morda še ves naslednji teden primorani poslušati v čisto vseh dnevnih novicah, kako so trpeli potniki poškodovane turistične ladje Costa Allegre, ujeti na velikanki kar štiri dni – in to brez interneta? Ali boste še ves marec skakali Karlu pred nosom zaradi poslanca, ki ima opravljen študij na Filozofski fakulteti, sporno pa je njegovo opravljanje srednješolskega izobraževanja? Morda pa bi se raje posvetili svojemu poslanstvu informiranja javnosti in začeli služiti v dobro javnosti. Nenazadnje se s pomočjo medijev in posledičnim pritiskom javnosti izvije marsikatera resnica ter zgodi marsikateri premik. Tako v levo kot v desno.

In z grenkim priokusom se spomnim, da je plastično pač fantastično. Za slehernega posameznika.


Neja Sever