Philippe Juvin: »Vodnih virov ni mogoče privatizirati.«



Voda in upravljanje njenih virov sta pred slabim mesecem dvignila ogromno prahu v Evropi. Nasprotovanje predlogu direktive Evropske komisije o podeljevanju koncesij, ki naj bi po mnenju nekaterih vodila v privatizacijo oskrbe z vodo, je rodilo iniciativo zbiranja podpisov pod državljansko pobudo Pravica do vode. Član Evropskega parlamenta, soavtor evropske direktive Philippe Juvin, nam je razložil in pojasnil vsebino direktive ter nam osvetlil ozadja napačnih informacij, predstavljenih v javnosti.


juvin1


Evropska direktiva o koncesijah za upravljanje z vodnimi viri je naletela na buren odziv. Nam lahko za začetek razložite njeno vsebino.
Trenutno tečeta dve razpravi povezani z vodami. Veliko ljudi misli, da gre za isto debato, vendar to ne drži. Direktiva o podeljevanju koncesij pomeni zgolj regulacijo na evropskem nivoju načina upravljanja z javnimi storitvami, pri čemer lahko države izbirajo glede na lastno ureditev in ni obvezna za vse. Če se odločijo, da bodo na različnih področjih za opravljanje storitev podeljevale koncesije, potem morajo upoštevati direktivo EU, ki določa bistveno večjo transparentnost podeljevanja koncesij, kot je bilo to do sedaj v nekaterih državah določeno. In to je vse. Veliko ljudi meni, da ta direktiva vodi v privatizacijo javnih storitev ali javnih virov, vendar to sploh ni njeno bistvo. Podeljevanje koncesij ni privatizacija, saj viri ostajajo v javni lasti. Namenjena je formalni ureditvi vseh javnih storitev, ki se opravljajo na podlagi koncesij in ne samo pri upravljanju z vodooskrbo. Koncesija pomeni zgolj, da se oblasti odločijo, da na podlagi vnaprej določenih pogojev za omejen čas prepustijo opravljanje neke storitve najboljšemu ponudniku. Prav lokalne ali državne oblasti pa so tudi najbolj odgovorne, da pripravijo take razpisne pogoje, da koncesionar ne more privatizirati področja, ki ga dobi v koncesijsko upravljanje. O privatizaciji bi lahko govorili, ko bi se država ali lokalna skupnost odločila odprodati storitev ali javno premoženje zasebnemu podjetju.
Evropska direktiva o podeljevanju koncesij torej sploh ne omogoča privatizacije vodnih virov ali drugih javnih dobrin, temveč ureja zgolj način njihovega podeljevanja, ki mora biti opravljen na podlagi javnih razpisov.

A javnost je reagirala zelo burno. Kaj, menite, so razlogi za to?
Menim, da je razlogov več. Prvo je dejstvo, da je neko idejo najlažje uničiti, če razglasiš, da gre za privatizacijo javnih virov. Ko se taka floskula prime, ni več pomembno, ali je to sploh res ali ne – ljudje pomislijo, da nekaj mora biti na tem. In tudi, če ni res, taka trditev deluje. Nihče ne želi privatizacije javnih dobrin, tudi jaz ne.
Zdaj pa se najbrž sprašujete, zakaj ljudje govorijo neresnico. Številni ne razumejo bistva razprave, saj gre za precej kompleksne zadeve, ostali pa nasprotujejo iz osebnih pragmatičnih razlogov, ker ne želijo, da bi bila direktiva sprejeta. Na primer: nemška podjetja v javni lasti, ki se ukvarjajo z odpadki, z elektriko in vodo… so se v preteklosti odločala za partnerstva pri opravljanju storitev s podjetji v zasebni lasti. V številnih primerih se je to zgodilo brez javnega razpisa in so se praktično ustvarjali monopoli.
Direktiva zavezuje vse članice, da za morajo opravljanje koncesijskih storitev objaviti javni razpis. S tem bi seveda povečali konkurenčnost in tisti, ki so pridobili koncesije brez razpisov, si tega ne želijo. Zato potem govorijo ljudem, da gre za privatizacijo.
Ko jih v razpravi vprašam, zakaj in kako so izbrali izvajalca iz zasebnega sektorja, mi ne morejo jasno odgovoriti. Priznam pa, da so tovrstne razprave zahtevne tudi za nekatere moje kolege poslance.
V razpravi je prišlo tudi do zahteve, da se privatizacija vodnih virov jasno prepove, s čemer se tudi sam popolnoma strinjam! Zato so me nekateri kolegi prosili, naj v direktivi poiščemo možnost, da jasno zapišemo, da podeljevanje koncesij ne pomeni privatizacije vodnih virov. Tako zdaj najpomembnejši, prvi člen direktive, jasno navaja, da vodnih virov ni mogoče privatizirati.

In do kdaj boste o tem razpravljali?
Pravzaprav o tem razpravljamo vsak dan, že eno leto. Predvidevam, da bi lahko razpravo zaključili najbrž nekje med julijem in septembrom letos. Upam pa, da se bodo nejasnosti okoli napačnih interpretacij direktive razjasnile že v naslednjih tednih.

Torej direktiva prinaša večjo transparentnost?
Na številnih področjih po Evropi se za javne storitve podeljujejo koncesije brez javnih razpisov in posledično netransparentno. Ne želimo privatizacije, a kadar se privatni kapital vključi v javni sektor, želim kot državljan biti prepričan, da je bil izbran transparentno in pošteno in da bo zagotavljal najkakovostnejšo storitev po primerni ceni.

Z javnostjo se je torej rahlo manipuliralo pri tej temi. Je delni vzrok lahko tudi politična in ekonomska kriza?
Drži, se strinjam. Državljani politiki ne zaupajo, kar je za nas poslance problem. Nekateri moji kolegi natančno vedo, da pri direktivi ne gre za privatizacijo, pa vseeno širijo neresnične informacije. Razlog za to so tudi volitve v Evropski parlament, ki bodo že čez eno leto in pred volitvami mnogi govorijo le tisto, kar ljudje želijo slišati.


JUVIN2


Izpostavili ste Nemčijo. Kaj pa ostale države?
Tudi v Avstriji imajo podobno težavo s predlagano direktivo. Podobna razprava je torej potekala tudi v Avstriji, v Franciji pa ljudje razumejo, da ne gre za privatizacijo, saj je sistem podeljevanja koncesij z javnimi razpisi že uveljavljen. Razprava v Franciji se je vrtela predvsem glede tega, kdaj se lahko lokalna skupnost odloči, da neko storitev začne spet opravljati sama, ali s pomočjo podjetja v javni lasti.

V Sloveniji imamo podoben sistem koncesionarjev pri upravljanju z odpadki. Zdaj se pojavlja trend, da lokalne oblasti prevzemajo izvajanje tovrstnih storitev v svoje roke.
Ja, precej podobno. No, ampak pri upravljanju vodooskrbe je ključno vprašanje, ali je voda za uporabnika cenejša, če jo izvaja koncesionar. Zadevo smo preučili na celotnem evropskem področju. Če upoštevamo vse koncesije, je voda, v primeru koncesijskega upravljanja za uporabnika, rahlo dražja, vendar je cena pri enakih pogojih ista. Pogosto se namreč oblasti odločijo podeliti koncesijo na zastarelih omrežjih, v katera so potrebna precejšnja vlaganja in to seveda poviša ceno vode za uporabnike. Analize pa so tudi pokazale, da ni nobenih razlik niti pri kakovosti vode.
Ljudje se pogosto sprašujejo, kako lahko zasebno podjetje ponuja vodo za isto ceno kot javno. Verjetno zato, ker so bolje organizirani. Zanimivo pa je, da sedanji nemški upravljavci vodooskrbe pravijo, da direktiva prinaša katastrofo. Hkrati pa je voda v Nemčiji dražja, kot v ostalih državah. Čeprav trdijo, da zato, ker bi naj bila boljša tudi njena kakovost, sam tem trditvam ne verjamem povsem.

Ali menite, da je razprava o vodi dobra? Nikoli še namreč nismo govorili o vodnih virih v Evropi, vedno se je razpravljalo le o pomanjkanju vode v Afriki ali na drugih oddaljenih lokacijah…
Nedvomno je dobro, da govorimo o pomenu vodnih virov ter pravici do vode tudi v Evropi, ampak razprava mora biti poštena. Tokrat žal ni bila, saj namigovanja o privatizaciji niso resnična. V pošteni razpravi se moramo namreč v prihodnje dotakniti še ene pomembne teme – skupnih evropskih standardov kakovosti pitne vode. Mislim, da bi bili prav standardi kakovosti zelo pomembni za Evropo. Nekateri pa se žal vključujejo v javne razprave iz lastnih ekonomskih razlogov, kar ni v redu.

V Sloveniji imamo primer zasebnega koncesionarja, ki upravlja vodooskrbo, torej podeljevanje koncesij ni nič novega. Vendar sedaj v javnosti obstaja strah, da bi lahko lokalna podjetja izrinile velike multinacionalke in potem s svojo močjo izigrale sistem.
Tudi sam se župan francoskega mesta. V preteklosti smo imeli problem, da so bile koncesije podeljevane le dvema podjetjema. To je bil problem za župane, saj nismo imel veliko možnosti, hkrati pa smo za kakovost vodooskrbe še vedno odgovorni. Osebno menim, da je bolje imeti bolj podjetje koncesionarja z več znanja ter kapitala, saj lahko svoje notranje vire prerazporejajo tja, kamor so najbolj potrebni.
Hkrati pa so imele lokalne skupnosti težave tudi, ker so bili zasebni koncesionarji zelo močni, in so kdaj celo poskušali narekovati pogoje koncesij. To je lahko problem. Največja odgovornost za uspešno izvajanje direktive o koncesijah bo torej prav na lokalnih oblasteh, ki bodo morale zelo jasno opredeliti pogoje in svoje zahteve do koncesionarja, če se bodo odločile za tak korak.

Ta direktiva po vaše prinaša več transparentnosti, a tudi druge okvirje.
Direktiva prinaša jasno definicijo koncesije ter druge pomembne definicije. Med drugim tudi to, da je finančno tveganje za izpolnjevanje pogojev iz javnega razpisa, na strani koncesionarja, kar do zdaj ni bila povsod praksa. Povedati je tudi treba, da bo direktiva veljala samo za koncesije, ki presegajo vrednost pet milijonov evrov. Direktiva pa tudi določa, da morajo podeljevalci koncesij javno objaviti odločitve o izboru koncesionarja. To je eden od načinov, da poskrbimo, da na razpisih ne bodo izbrani razni »prijatelji«, ampak dejansko najboljši ponudniki.


Vili Grdadolnik, Irena Mraz, marec 2013


141. pogovor