Peš in bosih nog na slovensko obalo



Potovanja in turizem velika večina povezuje s precejšnjo potrošnjo denarja in seveda posledično z onesnaževanje, a meni je že zdavnaj postalo jasno, da mi denar ne vlada in prav tako ne preprečuje uživanja. Že dve leti zapored namreč s pisano druščino krenemo proti slovenski obali in uživamo v lepotah narave. Vse to peš in (večina) golih stopal. Svoje občutke in opažanja o tem potovanju je tokrat strnila prijateljica Andreja.

Za prvomajski paket prostih dni so bili sprva na tapeti hribi. Najverjetneje bi me za nekaj dni od mestnega vrveža rešila Krnska jezera, no tik pred zdajci pa mi je na uho pricurljala novica, da se Športno društvo Bosa noga odpravlja na svoj špancir od Črnega Kala do Sečovelj, kar je zvenelo dovolj dobro, da sem z veseljem sesula prvotne načrte.

Na potepanje po Slovenskem primorju smo se odpravili v dveh skupinah. Že dan pred vsemi sta se na pot podala Žana in David. Njuna pot se je vila od Črnega Kala, po Kraškem robu v smeri proti vasici Kubed. Ostali štirje (Matej, Mare, Polona in jaz) pa smo se proti njima pognali šele naslednje jutro. Avto smo pustili na parkirišču gostilne Švab v vasici Hrastovlje, kjer je sledila vprega ruzakov, od tam pa smo po t.i. Evropski poti E6 (nepreverjeno!) na juriš odkorakali proti vodilnima.

Medtem, ko smo zamudniki sopihali v prve klance tega pohoda, sta Žana in David še veselo počivala na jasi blizu vasi Kubed, kjer sta tisto noč tudi šotorila. Po slabi uri hoje smo končno nadoknadili zaostanek in ju dohiteli na dogovorjenem mestu.

Nadaljevali smo skozi vas Kubed, mimo vaškega korita z vodo, kjer smo v svoje flaše in mehove natočili zaloge sveže vode ter z mimoidočo domačinko izmenjali par besed.

Ta nas je usmerila na kolovoz, ki nas je mimo vinske kleti in vinograda ob njej, kmalu speljal v gozd. Kolovoz speljan pod senco dreves se je kaj hitro končal in ponovno smo prispeli na asfaltirano cesto.
Opoldanska pripeka je bila vse hujša in hujša in je tik pred vasico Kocjančiči zahtevala prvi postanek. Po požirku ali dveh in nekaj koščkih čokolade smo jo mahnili skozi Kocjančiče.

Markacija na eni izmed tamkajšnjih lično sezidanih hišic nas je speljala na napačno sled. Zavili smo v slepo ulico, a smo tam k sreči naleteli na prijazne domačine, ki so nam prijazno povedali za pravo pot proti Sv. Antonu in naprej proti Kavaličem.

Čeprav od tistega postanka pred Kocjančiči res ni preteklo prav dosti, pa smo se takoj ob prihodu v Kavaliče vsi brez pardona strinjali, da je čas za konkretnejši počitek pod bližnjim drevesom.

Sestradane želodce smo podprli s sendviči, sadjem in na koncu še s frutabelcam, da smo zaužili dovolj energije za nadaljne korakanje. Naviti kot urice smo odhiteli proti naslednji primorski vasici, Marezigam, kjer se nam je odprl čudovit pogled proti morju.

Ko smo ravno zapuščali Marezige in se spuščali navzdol proti vasi Truške, so nas klicali kolegi in sporočili, da se ravno vračajo z morja in da se bodo oglasili mimo. Zaupali smo jim, kam smo namenjeni in še preden smo dosegli sosednji hrib (vas Truške), že so nam prihupali izza hrbta. Kot naročeno je bilo, da so nam zadnje metre poti, ko smo bili že vsi pošteno utrujeni (niti ne toliko od hoje, temveč do amena skurjeni od sonca), z avti do vrha zapeljali težke ruzake. Zadnji klanec ni šel (čeprav brez ruzaka) nikdar lažje, saj je bil občutek prav tak, kot bi po celodnevnem drsanju z nog snel drsalke. Po prihodu na vrh smo pričeli z aktivnim iskanjem primernega mestaa, kjer smo se lahko utaborili še pred nočjo. Še najbolj nam je ugajal travnik, ki je dovoljeval čudovit razgled nad dolino pod nami, Marezige na sosednjem hribu in v ozadju Koper s Trstom (razgled je bil še toliko bolj magičen kasneje, ko se je na tla spustila tema in je nad Koprom in Trstom zasijala javna razsvetljava).

Zadnje žarke zahajajočega sonca smo izkoristili za postavitev obeh šotorov, potem pa zakuhali večerjo. Imeli smo tapravo fešto. Kako ne, ko pa so nam Klemen, Polona št.2 (Klemnova Polona) in Anja odstopili vse, kar jim med tednom ni uspelo pojesti (med dobrotami so bili sirni in drugi namazi, jogurti, paštete, marmelada, kruh, piškoti, čokolada, hrenovke, pa tudi pivce za skurjene živce… in še kaj… za vse res hvala hvala). Škoda le, da sta nas morala Klemen in Polona zapustiti tako hitro (kriva je bila hokejska tekma… no vsaj Anja je ostala do jutra). Tekom večera se nam je pridružil še Domen, ki je prišofiral naravnost iz Gorenjske na obisk k Poloni. Dan smo tako zaključili ob kartanju (igralo se je osla), a so nas utrujenost in nekoliko nižje temperature kmalu spodile v šotor, kjer smo vsi prej al’ slej popadali v trden spanec.

Zjutraj smo se zbudili v čudovito jasno jutro. Sonce nas je že navsezgodaj požgečkalo s svojimi toplimi žarki.
Pred šotori smo prav počasi pomalicali in vztrajali še kaki dve uri, potem pa počasi pospravili za seboj in odšli novim zmagam naproti. V izvidnico proti Borštu in Laboru smo z avtom poslali Domna in Polono, ostali pa se za jutranje ogrevanje raje sprehodili peš.

Po kaki uri hoje mimo prostranih vinogradov Vina Koper smo le prispeli v Labor. Tam smo nekega domačina povprašali, kje bi najlažje sestopili do struge reke Dragonje. Ta nam je povedal, da se pot tu uradno konča, a je bil tako prijazen, da nam je zaupal, kje nas pot skozi šavje vseeno lahko pripelje do reke. Preden smo se poslovili od Domna, smo za kratek čas skupaj sedli še pod dve drevesi, ki sta dajali ravno prav sence, da smo se lahko umaknili soncu.

David je minute počitka izrabil za pripravo “vojaškega dehidriranega obroka” – skuto z okusom jagode, Matej pa je medtem zavihtel svojo mačeto in nam ohlestil vsakemu po eno bambusovo sulico. Le-te so nam kasneje služile za preboj skozi šavje (Domen in Polona sta medtem, ko sta naju čakala, na poti srečala meter in pol dolgo kačo – črnico, zato smo nekateri rabili nekaj našpiljenega za dvigovanje morale)… Poslovili smo se od Domna in se veselo (eni bolj, drugi manj) spopadli s strahovi, ki so prežali v šumi. Po serpentinasti cesti smo vijugali navzdol proti Dragonji.

Vseskozi je nekaj sumljivo šelestelo v travi ob poti, potem pa kar naenkrat Matej obstoji na mestu. V istem trenutku sem ga retorično vprašala: “Ma-a-atej, aj kača a-nnnn???” Ni mu ostalo drugega, kot da me je potolažil z besedam, da je bil samo martinček (naslednji dan je ta “martinček” dobil kak meter kačjega telesa po imenu črnica, ki jo v literaturi najdemo kot kačo, ki ne piči, se pa zadržuje po drevesih in je silno popadljiva – jupiii?)… včasih je res bolje, da ne vem vsega, ker bi se v tem primeru pot tu zame najbrž končala. Nadaljevali smo… Pot se je po kakih 15 minutah končno zravnala, a ker je bila na ravnini dokaj namočena, sta Polona in David sezula čevlje in zadnjih 10 minut bosa bredla po blatu in lužah (kok je mal treba, da so otroc’ vesel ). Po 10 minutah nas je končno razveselila Dragonja.

Pri mostičku čeznjo smo odvrgli ruzake in poskakali v vodo, ki je bila ravno prav globoka. Na kamnih prekritih z algami je še največ padcev uspelo izvesti Mateju, ki je iz vode zlezel moker kot cucek. Potem, ko smo se prijetno osvežili, smo jo po istem bregu nadaljevali po dolini Dragonje. Za lažjo orientacijo, kje smo in kam sploh gremo, nam je bil tudi tokrat v pomoč zemljevid ob poti, a smo ga žal pozabili slikati, da bi nam lahko tudi kasneje služil kot navigator. Kmalu smo prečkali potok Supot, makedanska pot na drugi strani potoka pa nas je na desno vodila proti vasi Dragonja.

Od tu naprej se je pot popolnoma zravnala in vtis smo imeli kot bi bili na kaki ameriški avtocesti, kjer vidiš pot do konca horizonta, ki se nikoli ne konča.
Ker se pot kar ni in ni končala, mi pa smo bili že malce utrujeni in lačni, smo pri zidanici ob poti zopet zavili proti reki in glej ga zlomka, naleteli na prav solidno urejen piknik plac tik ob strugi. Odločili smo se, da bomo na tem mestu postavili tabor in prenočili.

Ker je bila ura šele 5, je bilo še ravno dovolj toplo za še en hiter skok v vodo. No ja, Mare, Matej in jaz smo bili mal bolj zmrznjene sorte in smo se zmočili le do kolen, David, Žana in Polona pa so na en-dva-tri “s celga” poskakali v vodo. Medtem, ko se je trojica utrjenih sušila, sva z Matejem že začela s postavljanjem šotora, potem pa priskrbela še nekaj suhega lesa za ogenj. Preden se je tema vzela dan, smo si pripravili še tisto nekaj, kar nam je ostalo v ruzakih od prejšnjega večera. Na meniju so bile testenine (makaroni in tortelini), juhice in Davidova “vojaška dehidrirana hrana”, tokrat makaroni v neki omaki, za kasneje pa so nam ostale na zalogi še kruh in dva zavoja hrenovk, ki smo jih napičili na palice in popekli nad ognjem (jooooj, so ble dobre).
Ob odprtem ognju so se odvijale vse sorte debate, z Maretom in Matejem smo odigrali še nekaj partij Človek ne jezi se, potem pa nas je premagala utrujenost in smo popadali v šotore (le Polona je vztrajala pod milim nebom, a je tudi njo sredi noči v šotor pregnalo rahlo rosenje).

Zjutraj, ko smo pokukali iz šotorov, nas je pozdravilo oblačno vreme. Že čez noč so se od nekje vzeli oblaki in nam prekrivali nebo praktično celo dopoldne. No ja, po svoje nam je takšno vreme kar ugajalo, saj nas je bila večina rahlo opečena od sonca. Kaj hitro smo podrli šotore, opremo požokali v ruzake in jo popihali proti vasi Dragonja.

Noge so nam tekle kar same od sebe, saj smo vsi komaj čakali, da v Dragonji nakupimo nove zaloge hrane. Po nekje 4km hoje, smo končno prišli v Dragonjo, a so nam takoj pokvarili jutro, saj so nam povedali, da je najbljižja trgovina (odprta tudi v nedeljo) šele v Sečovljah, do tja pa smo imeli še približno 7 km RAVNE poti (ob glavni cesti proti Sečovljam) – kar je bil najbrž za vse najbolj morast del poti, saj se cesta vlekla, kot nategnjena glista. No, da je bilo razočaranje popolno, smo kasneje v Sečovljah zvedeli še to, da je tudi tista Mercator-jeva trgovina odprta le od ponedeljka do sobote, kar nam je pobralo en kup dobre volje! Grrr. Ja nič, lakota je bila prehuda, tako da nam ni ostalo drugega kot, da smo nadaljevali proti Portorožu. Ubrali smo kar kolesarsko pot tik ob Sečoveljskih solinah in nekje na prvi tretjini poti obupali. Posedli smo se okrog mize ob poti in kleli tja v en dan, nakar se je Mateju posvetilo, da ima v ruzaku še TRI !!! konzerve Etinega pasulja ter David še svojo zadnjo “vojaško dehidrirano hrano” – kozice z nečim… za prvo silo je bilo, no nakoncu je ubistvu manjkala le še sladica. Čez cesto smo zagledali gostilno, kjer smo si malo kasneje privoščili še dodatnih kalorij (sladoled in sadno kupo). Na nulo smo polizali šalce, še malo posedeli, potem pa poklicali za prevoz do avtomobilov. Taksist je bila na koncu Maretova sestra, ki je bila s kolegicama za vikend v Izoli… še sreča, ker bi sicer morali še peš do Portoroža, tam na avtobus do Kopra, iz Kopra z vlakom do Dola pri Hrastovljah in na koncu še peš do Hrastovelj, kjer nas je čakal Matejev avto. Pohod smo si tako malce skrajšali, a je v bil v obliki, kot je bil izpeljan, ravno prav dolg, da smo jo odnesli brez žuljev. “Hajk” je bil dolična ideja in fino preživeti prvomajski prazniki, zato upam, da ni bil zadnji in bo postal tradicionalni! Vsem udeležencem hvala za fajno družbo!!

Andreja