NLB – »izginilo« 30 milijonov evrov?

»Izginilo« jih je najbrž še precej več, a avtorja tega zapisa je k razmišljanju spodbudila prav beseda v narekovajih. V zadnjih dneh lahko namreč v časopisih prebiramo novo nadaljevanko sage o naši vreči brez dna, ki ji nekateri rečejo tudi banka NLB. In vreča brez dna je bila očitno za številne. Najprej za tiste, ki so praktično brez omejitev zaradi političnih zvez dobivali take ali drugačne slabo zavarovane kredite, in potem za vse ostale – davkoplačevalce, ki so morali iz svojih žepov pokrivati luknje, ki so nastajale vsaj desetletje in pol!

In v jeseni naj bi to vrečo brez dna polnili še z eno dokapitalizacijo. Vse kaže, da bomo na koncu blizu ocen izpred kakšnega leta dni, da NLB-ju »manjka« vsaj kakšna milijarda evrov. Po mojem mnenju več ali manj zaradi načina upravljanja banke, ki ga je »sponzorirala« in hkrati »nadzirala« slovenska politika zadnje desetletje in pol.

Očitno je bila slovenska politika s svojimi omrežji glede »plenjenja« podjetij, v katerih je imela vpliv država, izjemno enotna. Bo že držal rek, da denar ne pozna ideologije ali političnih barv. Kaj kmalu so namreč ugotavljali, da imamo v naši državi takšne in toliko zakonov, da v državnih blagajnah ne puščajo prav veliko prostora za finančne »improvizacije«. In (očitno) je enotno ugotovila, da obstaja cel kup podjetij in finančnih institucij, ki pa nekaj denarja še imajo… Ne gre se zato čuditi, da v Sloveniji nobena politična stranka ni pokazala volje, da bi dejansko zaključila privatizacijo.

Kaj pa je bolj »udobnega«, kot imeti pod nadzorom dve največji banki v državi in skozi njune transakcije (in ne samo lastniški vpliv) nadzirati večino gospodarstva? In kaj lažjega kot skozi paradžavne sklade, kot je (bil) KAD, deliti in vladati svojim elitam. Da zdaj zeva velikanska luknja v bilancah največje banke in da je KAD v desetih letih vplačal ob odprodajah premoženja v pokojninsko blagajno znesek, ki bi ga moral v enem letu samo od dobičkov, če bi vsaj ohranjal pridobljeno premoženje v privatizaciji, ob takem razvoju dogajanja sploh ni več čudno. Morda tudi zato razburjanje uradnikov ob dokapitalizaciji NKBM, ki je imela vsaj nekaj trenutkov teoretične možnosti, da se s pomočjo tujega privatnega kapitala izvije iz vpliva paradržavnih lopovov.

In dokler bo pri koritu sedanja generacija politikov (katere koli barve), se to tudi ne bo spremenilo. Vsaj dotlej ne, dokler ne bodo povsem obubožala in bankrotirala tudi vsa podjetja, v katerih ima vpliv država, in tudi državna blagajna ne bo več sposobna z davkoplačevalskim denarjem »krpati« lukenj. Si predstavljate kogarkoli od sedanjih šefov političnih strank, da bo nenadoma »spregledal« in ugotovil, da je potrebno denar, ki ni njihov, ampak od davkoplačevalcev, upravljati kot dober gospodar? Iskreno priznam – tudi če bi si kdo (glede na zgodovino) to drznil izjaviti – bi bila moja reakcija v stilu tiste reklame: »…potem pa svizec zavije čokolado…«

V kakšni spodobni državi bi vsa ta dejanja seveda preganjali kot očitne kraje davkoplačevalskega premoženja, a Slovenija to (že dolgo) več ni. In zna se zgoditi, da nas bodo razvojno kaj kmalu prehitele tudi vse države,s katerimi smo včasih sobivali na Balkanu. Bo potem naša referenca, da je Slovenija ostala še edina res balkanska država bivše skupne domovine? Avtor tega zapisa se je namreč že večkrat zalotil, da mora zardevati ali povesiti oči v tla, ko mu vse pogosteje kolegi iz teh držav (da tistih iz zahodne Evrope ne omenjam) povedo, da so (dokler niso imeli konkretne izkušnje z našo državo) menili, da je mit o Sloveniji kot uspešni in urejeni evropski državi, ki deloma še vedno kroži po Balkanu, resničen.

Glede na povedano, bi lahko bili (recimo) zaposleni in občani Ajdovščine kar zadovoljni. Če bo namreč prevzem Fructala odobrila tudi skupščina delničarjev Pivovarne Laško, bodo namreč (po avtorju dostopnih informacijah) dobili lastnika, ki je v nakup podjetja vložil svoj denar. In taki lastniki tudi zelo natančno vedo, kako svoje premoženje upravljati, sicer ne bi bili tam, kjer so. Morda so Ajdovci celo precej na boljšem kot dosedanja mama, ki so jo najprej finančno izčrpavali s politično »požegnano« privatizacijo, nato pa še s politično zaukazano »nacionalizacijo« in po avtorjevem prepričanju z namernim finančnim izčrpavanjem ter zmanjševanjem vrednosti delnic zadnje leto in pol. Se temu sploh kdo čudi, ko pogleda seznam največjih lastnikov Pivovarne Laško?

Tudi v Sloveniji se je namreč pokazalo, da med aferami zadnjega desetletja ni tistih, ki so uspeli z lastnim delom in denarjem. Množična kraja vsega, kar je bilo vrednega, je bila vedno povezana s političnimi tihimi ali javnimi odločitvami. Ali je bila sploh politika tista, ki je to spodbujala in motivirala, ali pa je bila politika tista, ki so jo že od samega začetka nastavljali lobiji, da bi jim to omogočila, pa je že drugo vprašanje.

Na žalost je rezultat tega desetletja in pol to, da bi lahko bili slovenski davkoplačevalci v bistvu še zadovoljni, če bi iz njihovega premoženja »izginilo« le teh zadnjih NLB-jevih 30 milijonov evrov.

Jane Panič