Mlado in obetavno slovensko igralko Nino Rakovec v zadnjih dneh spremljamo predvsem na platnih filmskih kinematografov v filmu Izlet. In čeprav v snemanju pred kamerami uživa, pravi, da je za preživetje to premalo. A vendar sta strast in želja močna, zato nam je tudi zaupala, da je v produkciji že njen novi film Vandima režiserke Jasne Hribernik.

Izlet. Greš kam na izlet?
Na izlet se odpravim, če je le mogoče. Obožujem naravo, ponuja mi sprostitev, vir inspiracije in psihološkega umika. Glede destinacij nisem zelo zahtevna, edino to, da uidem iz mesta in se zlijem z naravo. (smeh)

Izlet je verjetno v zadnjem času tvoja prva in zadnja misel. Ste z ekipo pričakovali tolikšen uspeh filma?
Po pravici povedano, se z uspehom filma nikoli nisem ukvarjala. Seveda si pa vsak ustvarjalec želi, da bi bil njegov film gledan in lepo sprejet.

Kako je potekalo snemanje filma? Ste se z ekipo ujeli?
Cel film smo posneli v pičlih 14 dneh; štiri dni smo snemali v okolici Šenčurja na Gorenjskem, deset dni pa na Debelem rtiču med vročinskim valom. Imeli smo ogromno srečo z vremenom, saj je bilo neurje le na naš prost dan, je pa poskrbelo, da se je morje ohladilo s 30 na 18 stopinj za moj edini kader plavanja v morju ob sončnem vzhodu. Z ekipo smo se super ujeli, z mojimi fanti smo že dve leti delali na samem scenariju, tako da smo se že dodobra udomačili.



Foto: Marko Romisch


Če imam prave podatke, si zaposlena v SLG Celje. Ti je ljubše igrati na odrskih deskah ali pred kamero?
Nemogoče je primerjati ali pa se odločati za film ali gledališče v Sloveniji. Vsak ima svoje prednosti in slabosti, oba pa ponujata sebi lastno čarobnost in pobeg iz realnosti. Če bi se tu dalo živeti od filma, bi bil mogoče moj odgovor drugačen, a se na žalost ne da. Snemati film je za igralca prestiž.
Ja, sem pa zaposlena v SLG Celje, kjer mi omogočajo, da se kot mlada igralka razvijam in veliko delam.

Posnela si že kar nekaj filmov, med drugim sem zasledila, da si na avdiciji za film Osebna prtljaga klofnila Tjašo Železnik. In dobila vlogo?
Okoli tega je nastala nekakšna fama. (smeh) Na avdicijah je veliko improvizacije in je veliko odvisno od spontanosti in odzivnosti igralca. Poleg filmov sem posnela tudi nadaljevanko Prepisani, ki je s svojim nenavadnim snemanjem na green screenu poskrbela za super izkušnjo.

Kako izgleda tvoj tipičen dan?
Jah, odvisno koliko sem prosta.(nasmešek) Navadno imam vsak dan vaje od 10.-14. ure in od 19.-22. ure. Včasih vajo zamenja predstava ali dve, včasih med prosti čas pade kakšno snemanje, včasih pa tudi kaj odpade. (smeh)

Pa če se malce vrneva v študentska leta. Diplomirala si na AGRFT. Kakšen se ti je zdel študij? Misliš, da bi lahko uspela v svojem poklicu tudi brez diplome?
Študij je bil izjemno naporen. Tu ni prostora za »blef«. Si ali nisi. Bili so težki in bili so lepi trenutki. Akademija mi je pomagala, da sem se začela spoznavati na drugih ravneh in me “prisilila” da odrastem. Brez diplome ne bi mogla delovati na način, kot delujem zdaj. Za mesto v ansamblu je potrebna diploma. Res je, da je vedno več takoimenovanih igralcev, ki so se razširili po vseh področjih in da ne bo pomote – jaz jih spoštujem in se mi zdi super, da so našli pot, da delajo, kar si želijo. Boli me le to, da se začne dajati nam, diplomiranim igralcem, neka negativna etiketa, kot manj sposobnim, ker prihajamo iz slovenske gledališke šole. Tu se mi zdi, da nam delajo krivico in da če nam dajo priložnost, lahko dokažemo česa smo sposobni.





In kakšen je bil odziv domačih, ko si povedala svojo odločitev o življenjski poti?
Ne najbolj pozitiven.:) Bali so se zame, saj je to težek poklic. A so mojo željo spoštovali in me podprli.

Kakšni pa so načrti v prihodnje? Se nam obeta kakšen film?
Trenutno je v produkciji moj novi film Vandima režiserke Jasne Hribernik, ki se dogaja v treh zgodovinskih obdobjih, zgodba mojega lika pa je postavljena v čas prve svetovne vojne, tako da je bilo snemanje zanimivo in zahtevno. V SLG Celje pa pripravljamo predstavo Muhe (Sartre), ki jo režira Janez Pipan.

Za konec se dotakniva še okoljske problematike. Se sama obnašaš našemu planetu prijazno?
Poskušam se, kolikor je mogoče. Doma recikliram čisto vse, kar se da. Za hibridni avtomobil in sončne celice pa žal nimam dovolj denarja…

Kdo misliš, da lahko najbolj vpliva na okoljsko ozaveščenost ljudi?
Poleg medijev in trgovcev še država. Ta namreč lahko poskrbi za kakšne ugodnosti pri ekoloških izdelkih ali napravah, ne pa da jih še dodatno obdavčuje.

Si kdaj že sodelovala pri kakšni okoljski akciji?
V preteklosti že, sedaj pa na žalost nimam časa, da bi se na točno tisti dan vključila v organizirano akcijo. Sama ves čas skrbim za okolico, v kateri se gibljem in poskušam nekaj pripomoči k čistejšemu okolju.


Žana Leskovar, januar 2012


110. intervju