(Ne)turistični Sydney – Avstralija



1. del


Morda naslova sprva ne boste razumeli, toda ne ustrašite se. Za nekoga, kot sem sam, ki je pet in še nekaj več let svojega življenja posvetil izobraževanju o takih in drugačnih turističnih pojavih in trendih, je Sydney ena izmed velikih turističnih točk na svetovnem zemljevidu, ki pa to v bistvu ne želi biti (takšen je vsaj občutek, ko si enkrat v mestu).

Uvod jemljite kot nauk z enim samim podukom. Pred odhodom se dobro, vendar zares dobro informirajte. Pa ne zaradi strahu, da vas bodo napadli mestni huligani. 24-urna zaščita mesta deluje v popolnosti. Zato se raje ne poskušajte čudno vesti na enem mestu več kot pol minute, kajti že bodo prihiteli možje v modrem in ugotovili ali se norčujete, ali je v vaši krvi česa preveč ali pa ulica res ni pravi kraj za vas in vas bodo, glede na odločitev, bodisi krepko oglobili v avstralskih dolarjih (še sreča, da je menjava v evro trenutno ugodna) ali pa odpeljali tja, kamor verjetno sodite. Informirajte se zaradi tega, da boste sploh vedeli kam in kako v Sydneyu. No, tudi teh besed ne jemljite preveč dobesedno, operno hišo in pristaniški most boste že našli, toda kaj več pa je že vprašanje.


syd1


Mestni promet namreč deluje konfuzno. Gre za kombinacijo podzemne železnice, mestnih vlakov, avtobusov, taksijev in drugih privatnih prevozov. Od vsega je še nekako najbolj ločen enotirni vlak (monorail), ki ponosno križari po tračnicah visoko nad mestnim vrvežem. Cestni promet sicer deluje odlično, zrak v mestu je svež, zastojev praktično ni, na semaforju je povsem dovolj en interval luči in že lahko hitite dalje. Vendar če ne sedite za volanom, in kot večina turistov uporabljate javne prevoze, se vam ob pogledu na prometno mrežo mesta zamegli. Vse je namreč natrpano na en zemljevid, ki je obešen na vsaki bolj pretočni točki v mestu in vsaki postaji, bodisi železniški ali avtobusni. Toda garantiram vam, da ste neodločni tudi potem, ko ste do potankosti pregledali načrt poti in že sedite na enem izmed vlakov. Zemljevid linije, na kateri sedite, bi odpihnil vašo negotovost in vas odrešil muk. Toda ne, niste v Muenchnu, tu žal takega zemljevida na vlaku ali avtobusu ne bo. Tudi upravljalci vozil se redko kdaj spomnijo in napovedo točke, do katerih peljejo, če pa že, to zdrdrajo v taki »žlabudravščini«, da jih ne razumete. Pa saj, če imate čas, ni problema. Mesto je sproščeno, klasičnega mestnega vrveža velikih mest praktično ni slutiti, tako da je včasih še celo dobrodošlo, če se po isti liniji neuspešno peljete dvakrat. Problem nastopi takrat, ko ste v časovni stiski, ali pa se vam iskati svetovno znamenitost kot iglico v senu zdi preprosto neumno. Če ste super komunikativni in se vam je ob branju teh vrstic porodila ideja, da v mestu vendarle niste sami in da lahko za nasvet vprašate kogarkoli, vas moram razočarati. Tudi sam spadam med opisane, vendar so mi zaposleni na različnih vogalih, od podzemne železnice do prodajalcev hitre hrane, podali tako hitre in nenatančne odgovore, ter ob tem risali tako odvečne izraze na obrazih, da sem bil samo še bolj zbegan in neodločen, ponovno pa tudi nisem želel spraševati, ker je bila moja odvečnost že kar preveč očitna. Drugače je na turistično informacijskih točkah, ki pa jih v mestu ni nešteto. Tu lahko eno in isto stvar vprašate 10-krat in bodo z vami res potrpežljivi, pa še kup prospektov vam bodo potisnili v roke. No, po nekajdnevnem križarjenju vam bo verjetno, tako kot meni, uspelo, da boste našli tudi ločene zemljevide posameznih prog, a kljub vsemu ne boste vedeli za kakšno vrsto prevoza gre, dokler dejansko ne pridete na to ali ono postajo.


syd2


Dobro informiranje vam bo prihranilo tudi marsikateri dolar. Pri alkoholni pijači sicer ne, tu velja stavek »Welcome to Sydney«, drugače je pri kavi, kjer cene krepko nihajo. Če želite privarčevati, se odpovejte pitju iz skodelice, tako ali tako vsi v mestu pijejo kavo iz plastičnih lončkov in to je povsem »okej«. Finančno se lahko hudo namočite tudi pri hrani. Za začetek bo najbolje, da se ustavite v Mcdonaldsu, ki je cenovno res ugoden. Kasneje pa boste na kakšnem vogalu odkrili tudi kakšno ugodno tajsko ponudbo. Tudi tega vam sicer ne bo nihče svetoval. Za lažje prve korake v mestu je dobrodošla ponudba brezplačnih vodnikov po mestu. To so študentje turizma, ki vas povsem brezplačno, oziroma z napitnino, tri ure vodijo po mestu. Če vodnika pozorno poslušate, pa ujamete tudi kakšno informacijo, ki vam bo prav prišla v kasnejših dneh. Sam sem se o mestu dal podučiti po sedmih dneh bivanja, oziroma predzadnji dan dopustovanja, kar je z informacijskega stališča sicer v redu, z orientacijskega in organizacijskega pa malo manj. Zato ne ponavljajte moje napake in k vodnikom pohitite čim prej.

O cenah hotelov raje ne bi izgubljal besed, saj boste težko našli sobo za dve osebe, ki bo stala manj kot 1.000 dolarjev na teden, če pa že, si imena hotelska soba verjetno ne bo zaslužila. Na zajtrk v hotelu pozabite, ponudba tu tega ne vključuje, razen ob doplačilu. Ugodno pa lahko kupite karto za vse javne prevoze po mestu in okolici, s tem da kupujte vozovnico za teden dni ali več. Vstopnine so naslednja seansa. Če je panorama operne hiše in pristaniškega mostu sicer brezplačna, ostale preplačate vsaj dvakratno. Vstop na zaprto razgledno ploščad razglednega stolpa, skupaj s štiri minutnim 4D filmom (ki je zares odličen) boste še nekako dobili po znosni ceni. Ko pa sem se zanimal za pogled na mesto z odprte razgledne ploščadi, so hoteli še dvakrat toliko denarja. Ko sem se nasmehnil, da je to precej, so mi prijazno povedali, da je to komaj polovična cena od tistega, kar zaračunajo, če želim preplezati pristaniški most (tudi to ponudbo namreč imajo). Pa vendar se je na zaprti ploščadi drenjala množica, zgolj par, ki je slavil obletnico, pa se je v enournem času prijavil za ogled z zgornje odprte ploščadi. Prepričan sem, da bi se nas tudi za ta ogled odločilo vsaj pol od te množice, če bi le cena bila ugodnejša. In smo spet pri informacijah. V stolp namreč vstopite skozi nakupovalno galerijo. Oznak zanj na ulici sploh ni, znotraj pa nanj opozarjajo zgolj manjši znaki na stenah, nič večji od tistih za toaleto. Tako da si, ko se končno odpre dvigalo in ste na vrhu, mislite, da je za vami veličasten logistično-orientacijski projekt.


syd4


Tudi na področju okolja se Avstralci obnašajo, kot mi v času pred recesijo, ki je, če ne drugega, prinesla nekaj pozitivnega vsaj v tej smeri. Nihče vas ne opozarja na porabo vode, o sončnih celicah na visokih nebotičnikih ni ne duha ne sluha. Le mestni avtobusi so opremljeni z napisi, da jih poganja naravni plin. Še več v dnevnem časopisju aktivisti opozarjajo na uničevanje življenjskega okolja koal s strani velikih rudnikov. Vendar kaj, ko je na nasprotni strani članka celostranski oglas, kjer vam rudniško podjetje poskuša dopovedati, da za svojo dejavnost porabi manj kot 1% avstralskega ozemlja, kar je nič v primerjavi s kmetijstvom, ki da uporablja 76% avstralskega prostora. Podobna zgodba je z odpadki. Košev za smeti na javnih mestih, avtobusnih in železniških postajah, ni. Po mestu jih boste našli na bolj prometnih lokacijah, tako da se res čudim, kako jim uspe ulice ohranjati čiste. Morda je to zaradi privatiziranja sektorja ravnanja z odpadki, do česar pri nas še nismo prišli. Pozoren turist namreč opazi, da odvoz odpadkov izvajajo različna podjetja, ki imajo verjetno takšno ali drugačno koncesijo za zbiranje odpadkov. Tako da, kar je res, je res; mesto je čisto, pa ne samo mesto v smislu mestnih ulic, impresivno čisti so tudi wc-ji. Imeti boste morali res izjemno srečo, da boste naleteli na umazano toaleto, kjer ne bo bodisi mila ali toaletnega papirja. Sam v desetih dneh te (ne)sreče nisem imel. In še nekaj je definitivno značilnost Sydneya – v mestu se ne kadi. Pravzaprav je težko ujeti domačina s cigareto v roki, pa tudi katerega izmed številnih turistov iz Japonske si zelo težko predstavljam s cigareto. Vsemu skupaj vlada strogi protikadilski zakon sprejet že leta 2000, ki prepoveduje kajenje na vseh javnih površinah, pri čemer ne šteje niti to, ali je to zunaj ali notri, o čemer se pogosto prepiramo v naši podalpski deželi. Pa še nekaj poznajo, o čemer bi lahko počasi začeli razmišljati tudi v Sloveniji, namreč cone brez alkohola. Na posebnih mestih je namreč alkohol strogo prepovedan, to je največkrat na zelo frekventnih točkah, ali ob znamenitostih, parkih in sprehajalnih poteh. Za morebitne kršitelje, ki jih je sicer pičlo, so predvidene stroge denarne kazni. Kršiti nisem poskušal niti protikadilskih, niti protialkoholnih določb, ker če si približno 20.000 kilometrov od doma in imaš omejen proračun, si vsakršnih dodatnih stroškov pač ne moreš privoščiti, hkrati pa je prisilno skrajšanje potovanje nekaj, česar si najmanj želiš. Zato si nisem želel predstavljati, da bi sedel na prvem letalu za Azijo; v Avstralijo namreč težko letite od drugje, pa tudi cena tega hitrega poleta, ki bi mi ga kasneje zaračunali, bi bila verjetno vsaj dvakrat višja od letalske ponudbe, ki sem jo izbral sam.


…se nadaljuje…


S. J.