(Ne)turistični Sydney – Avstralija, 2. del


…nadaljevanje…

Če se prestavimo še malce nazaj na začetek vsega skupaj, kako sploh človek pride v Avstralijo. Predstavljam si, da je to dan danes veliko lažje kot pred leti, kajti skoraj vse lahko urediš preko svetovnega spleta. Tako sem na primer letalsko karto kupil kar preko računalnika v službi (oprosti šef, če slučajno bereš te vrstice). Enako velja za hotel, kjer pa vas vseeno čaka nekaj več klikov, da najdete pravo ponudbo. Preostaneta vam le še urejanje vize, kar prav tako storite preko elektronskega obrazca, ki ga najdete na spletu in zavarovanje, ki pa že ni tako nujna stvar. Vendar, ker so cene ugodne in gre v primerjavi s ceno letalske vozovnice za drobiž, je pametno, da si pred potovanjem uredite tudi to.

Kot že omenjeno, Avstralijo s preostalim svetom povezujejo več ali manj azijski letalski prevozniki. Tako vas najverjetneje čaka let iz Evrope v enega od Arabskih emiratov, Dubai ali Abu Dhabi. Če se vam bo ta približno šest ur dolg let zdel neskončen, potem globoko vdihnite kajti šele ko letite od tu dalje dojamete, zakaj nadimek »dežela tam spodaj«. Moj let iz Abu Dhabija v Sydney je namreč trajal 14 ur. In če je letališče v Abu Dhabiju sodobna zgradba z računalniki in prostim dostopom do interneta na vsakem koraku, z modernimi kadilnicami in elitnimi trgovinskimi znamkami, kraj kjer se tre poslovnežev v kravatah in šejkov v dolgih belih oblačilih, potem je letališče v Sydneyu kot malo boljša organizirana evropska tržnica. Že takoj, ko stopite iz letala vam v glavo treščijo nejasne informacije, kam do prtljage in izhoda, ki so podane na stenskih panojih.

Tako da je najbolje, da se podate kar za gručo živahnih Avstralcev, ki bo zagotovo pripotovala z vami. Če ste že nestrpni, ker vaše prtljage ni in ni na spregled, ali ste se zagledali v kakšno izmed dobrot v brezcarinski trgovini, ne skrbite; šoferji kombijev (shuttle-ov), ki vas za ugodno ceno pripeljejo do vašega hotela skupaj s prtljago, se potikajo po parkirišču, no v mojem primeru sem ga nešel v Mcdonaldsu, in čakajo morebitne zainteresirane za prevoz iz letališča. Ko napolnijo vozilo, se v počasnem – avstralskem tempu – napotijo proti centru, tako da kakšne adrenalinske vožnje ne pričakujte.


sydney1


Bivanje v tem 4,6 milijonskem mestu (priznam, to sem poguglal) je kljub informacijski zmedi že od samega začetka prijetno, kajti Sydneyčani so sproščeni, odprti ljudje, ki se jim prav nikamor ne mudi. Ne glede na uro ali okoliščine so pripravljeni pokramljati z vami o čemerkoli, lahko tudi o vremenu. Ne sprašujte jih le o poti ali znamenitostih, ker se vsem samoumevno zdi, da so dobro označene, kar se, kot boste sprevideli, ali pa ste že prebrali zgoraj izkaže kot njihov privid. Verjetno pa je tudi dojemanje in uporaba svetovnega spleta, nekako že še bolj usidrana v njihovo življenje, kot pri nas v Evropi. Morda ravno v tem tiči razlog, zakaj nimajo nobenega veselja, da bi vas ustno usmerjali k znamenitosti, kajti mislijo si, odpri računalnik in poglej sam, ne da sedaj izgubljava čas oba. In ker ti največkrat ne preostane drugega, poiščeš kakšno brezplačno internetno točko, odpreš prenosni računalnik in se povežeš na Google, tako meščanov več ne obremenjuješ s, po njihovem, brezpredmetnimi stvarmi in vprašanji tipa, kaj je kje in kako se do tja pride. Sčasoma se tudi privadite na premikanje po mestu in vas ni več strah, da ste na napačni liniji, pa tudi če ste, vas njihova življenjska igrivost prevzame, tako da z nasmehom izstopite iz vlaka in stopite na tistega, ki vas bo pripeljal na želeno lokacijo. Prebivalci Sydneya so sproščeni tudi pri oblačenju. Ne glede na to, da je bila že krepka jesen in da so temperature samo ob viških sončnih dni komaj segale preko 20 stopinj, je prevladovala pisana poletna garderoba, brez kakršnih koli znamenj uniformnosti. Bolj visoka moda se kaže zgolj v finančni četrti, ki pa je tudi edini predel v mestu, kjer človek dejansko dobi občutek velikega mesta. Vlaki podzemne železnice so polni zgolj na dveh centralnih postajah, če imate hotel štiri ali pet postaj podzemne železnice izven centra, se vam zna zgoditi, da boste v vagonu ostali celo sami. Vse daje občutek malega prijetnega prej podeželskega kot mestnega okolja. Tudi arhitektura mesta ni nekaj, kar bi kopirali, če bi načrtovali svoje mesto. Svetovno znana panorama nebotičnikov za pristaniškim mostom je seveda briljantna, vendar ko z ladjo križarite po zalivih najdete veliko prijetnih kosov zemljišč, tik ob obali nad katero se posamično dvigajo nič kaj elegantni stanovanjski bloki, ki so brez reda posejani vse naokrog. Sydneyčani so tudi mojstri fasad, pročelja hiš so enkratna kar pa ne morem reči za zadnje dele, ker najdete nedokončane gradbene zamisli in kupe navlake. Tako, da če se peljete z vlakom proti Olimpijskemu parku se ne ozirajte preveč skozi okno v upanju, da boste videli kak arhitekturni ali drugi presežek. Sam sem bil presenečen, kajti mislil sem, da se peljem skozi revno četrt. Potem pa sem se naslednji dan napotil po isti relaciji z ladjo, se mi je odprla povsem druga slika. S strani obrežja je namreč sijalo razkošje brez primere in kasneje sem nekje prebral, da je to ena izmed najbogatejših četrti mesta. In če že govorimo o športu, naj dodam, da so »ozziji-avstralci« okuženi s tekom. Tekajo cele dneve po celem mestu. Ob idiličnih lokacijah ob morju jih je seveda več. Če pa boste odšli na eno izmed številnih plaž v okolici mesta vam zagotavljam, da bo tek tudi vas okužil, kajti neprestano vidite ljudi, kako tekajo mimo vas opremljeni s slušalkami za predvajanje glasbe in različnimi instrumenti za merjenje srčnega utripa in tempa. Kolesarjenje, ki je v zadnjih letih postalo hit evropskih mest, tudi Ljubljane, je tu pomaknjeno v ozadje. Zatorej, če v vas slučajno gori želja po odprtju športne trgovine v Sydneyu, vam svetujem prodajo tekaških copat, kajti s kolesarsko opremo boste težko zaslužili toliko, da bi udobno živeli v mestu, kjer je življenjski standard precej visok.


syd2


Ne morem si kaj, da ob koncu ne bi spregovoril še o turizmu, za katerega je videti, da jih sploh ne zanima. Natakar je lahko vsakdo, zato se ne čudite, če boste prijetno študentko, ki vas bo želela prijazno postreči, prej morali naučiti, kaj je to latte machiato; oziroma boste svoj obrok naročili direktno iz menuja, kot da niti vi, niti natakar ne znate angleško pa čeprav oba to nadvse dobro obvladata. Res je, da sem mesto obiskal v avstralski jeseni, to je po zaključku poletja in s tem glavne turistične sezone, vendar je bilo turistov, vsaj v primerjavi z mojimi pričakovanji, malo. Velika večina je bila iz japonske, oziroma drugih azijskih dežel, marsikje pa je bilo slišati tudi nemško govorico. Zanimivo pa je, da vas kot turista nihče ne bo nikamor vabil, da si oglejte še to in ono, tudi promocijskih plakatov ni. Tako morate priti dobesedno na pristaniški most, da bi izvedeli, da obstaja, sicer nesramno draga ponudba, ki vam omogoča,da most preplezate po oboku. In kar nasmehnil sem se, ko sem v lokalnem časopisju prebral intervju z vodjem plezalne skupine na mostu, ki je dejal, da Sydneyčani predstavljajo večino oziroma 60% vseh tistih, ki se udejstvujejo v plezanja po mostu. Omenjenega gospoda iz časopisa je ta podatek navduševal, jaz pa bi rekel zgolj »Hello guys«, obesite kje kak reklamni pano in malce prilagodite ceno. Vendar to je že druga zgodba, ki jih očitno ne zanima kaj dosti. Tudi Olimpijskega parka, kjer so leta 2000 organizirali poletne igre, ne promovirajo kaj bolje. In če slučajno spadate med tiste, ki iger v Sydniju niste spremljali vas morda to področje ne zanima niti toliko, da bi vedeli, da so tam olimpijske igre bile, potem se boste tudi v Sydneyu o tem stežka podučili.

Stežka boste tudi prišli v stik z avstralskimi avtohtonimi divjimi živalmi, govorim predvsem o koalah in kengurujih. Najverjetneje boste ob ogledovanju mesta prišli v predel z imenom Darling Harbour, kjer vam bodo v roke potisnili čudovit prospekt parka, v katerem so ponosno zbrali vse ogrožene avstralske živalske vrste. Toda stop. Raje ne vstopajte in se izognite plačilu ponovno ne nizke vstopnice, saj boste, če je v vas vsaj kanček ljubitelja živali, razočarani. Vse čudovite vrste avstralskega živalskega sveta si boste sicer res lahko ogledali, vendar one vas bodo gledale z žalostjo v očeh, kajti prepuščene so življenju na majhnem prostoru v prostoru, ki bi ga še najlažje opisal kot šotor. Zame je bil to še en dokaz brezbrižnosti mesta do ravnanja z okoljem. V Sydneyu je sicer tudi živalski vrt, za katerega opis boste v tem prispevku prikrajšani, kajti vanj se nisem napotil. Odšel pa sem v drugi park, ki se nahaja uro vožnje z vlakom iz Sydneya, v okolici mesta Blacktown. Tu pa je avstralska divjina prikazana v povsem drugi luči. Živali živijo skorajda na prostem, po parku se sprehajate v družbi kengurujev, ki se vam nastavljajo pod noge v upanju, da imate zanj priboljške, ki jih lahko kupite v parku. Pobožate lahko tudi koalo, ostale bolj nevarne vrste pa si lahko ogledate z varne razdalje. Zanimiv skok iz mesta, približno dve uri vožnje z vlakom predstavlja gorovje v parku »Blue Mountains«. Med gorami se razteza široka dolina, ki nekoliko spominja na veliki kanjon v združenih državah, le da je tu vse zeleno. Pompozno promovirajo tudi nihajno vlečnico, ki pelje preko doline, a kaj ko je v primerjavi z na primer nihajno vlečnico na slovenski Vogel prava miniatura. Lep pogled se tu odpira na tri skalne osamelce po legendi imenovane »tri sestre«, piko na i pa postavlja reka, ki preko slapov pronica in izteka iz velike doline.

Če ste nekdo, ki tehta med tem, ali bi obiskal Sydney ali ne, in če vas je članek bolj kot navdušil oddaljil od želje po obisku, sem prepričan, da ste določene stavke vzeli preveč zares. Pojdite v Sydney, ki se uvršča v eno izmed najbolj priljubljenih življenjskih okolij na svetu (tudi to informacijo sem zasledil nekje na spletu). Največja čarovnija tega mesta, poleg tistih čudovitih glasov v operni hiši je ta, da boste tu turist le dva dni, kajti potem se boste počutili skoraj kot nekdo, ki je tu doma. Tovrstno moč premore malo mest na svetu, toda Sydney je definitivno eno od njih.

S.J.