Nebotičnik

Nebotičnik so odprli 21. februarja 1933, projektiral ga je arhitekt Vladimir Šubic, zgradili pa so ga na mestu, kjer je nekoč stal srednjeveški samostan. Ggradbeniki so med začetnimi deli pri kopanju nekaj metrov pod površjem naleteli na vodnjak iz 13. stoletja. V temelje ljubljanskega Nebotičnika je vzidana pesnitev Otona Župančiča. Nebotičnik je ena najbolj prepoznanih zgradb v Ljubljani. Stoji v strogem centru Ljubljane ob Slovenski cesti (do leta 1990 Titovi cesti).


Nebotičnik ima kar šestnajst temeljev, ki segajo 18 metrov v globino, zato je to ena najbolj potresno varnih stavb v Ljubljani. Visok je nekaj več kot 70 metrov in je bil ob postavitvi najvišja stavba v Ljubljani ter tudi v Evropi.


Nebotičnik je ostal najvišja ljubljanska stavba vse do leta 1993, ko ga je po višini prehitel World Trade center, ki je visok 72 metrov, pred dvema letoma pa je mesto najvišje stavbe v Ljubljani prevzela Kristalna palača z 89 metri višine.


Pritličje ter prvih 5 nadstropij nebotičnika je namenjenih poslovnim prostorov, od 6. do 9. nadstropja pa so stanovanja. Na vrhu nebotičnika je znamenita kavarna s teraso, ki nudi prekrasen pogled na Ljubljano.


Arhitektura


Nebotičnik, ki v višino meri 70 metrov, velja za kulturni spomenik državnega pomena. Nebotičnik, zgrajen po naročilu Pokojninskega sklada, je bil postavljen na mestu srednjeveškega samostana. Zgradba s 13 nadstropji stoji na 16 stebrih in ima temelje, ki segajo 18 metrov v globino, zaradi česar velja za eno najbolj potresno varnih zgradb v Ljubljani. Nebotičnik, ki v višino meri 70 metrov, je bil prva visoka zgradba v Ljubljani, ki je presegla baročno silhueto zvonikov. Sloko stolpnico označuje enoten volumen, na vrhu nadgrajen z valjastim tempeljskim stebriščnim zaključkom.


Vsi detajli na stavbi so bili premišljeno načrtovani, od vrat in kljuk do nosilcev za table in opreme kavarne. Šubicu so pomagali Lado Kham, Ivo Medved (paviljon na terasi), Marjan Mušič (tempietto na vrhu), Marjan Sever in Bojan Stupica (oprema kavarne). Ob Nebotičniku stoji stanovanjski blok, ki je prav tako Šubičevo delo. K delu sta prispevala tudi kiparja France Gorše z glavami hišnih bogov v veži in Lojze Dolinar s simbolično žensko figuro na pročelju.


Iz ekonomskega vidika je Nebotičnik predstavljal kulminacijo dela Pokojninskega zavoda do dograditve leta 1933, potem pa je začel izkazovati slabo donosnost, ki so ji botrovali gospodarska kriza, draga tehnologija ter gradnja in nepravilnosti pri njej. Šubic, ki je sicer vešče obvladoval situacijo v takratni Ljubljani, je skupaj s Pokojninskim zavodom izgubil bitko z denarjem in novim stavbnim tipom, saj v gospodarskem okolju Ljubljane ni bilo pogojev za nastanek takšne stavbe. Nebotičnik je tako odraz hotenj takratne maloštevilne elite, ki se je navduševala nad ameriškim modernizmom, je v knjigi Ljubljanski nebotičnik – Denar in arhitektura zapisal Bogdan Zupančič, ki je veliko vlogo pri izgradnji pripisal tudi takratnim prostozidarjem.

Zavist Zagrebčanov, Beograjčanov


Ljubljančani so bili na Nebotičnik ponosni, njegova višina je vzbujala zavist pri južnih sosedih. Časnik Slovenski narod je 19. septembra 1931 pisal: “Na naš Nebotičnik smo Ljubljančani in Slovenci upravičeno ponosni. Prav tako poslopje so si zgradili v Kölnu, drugo nič višje imajo v Berlinu (…) Nebotičnik nam zavidajo Beograjčani in Zagrebčani in Beograjčani so že sklenili postaviti nebotičnik s 25 nadstropji, Zagrebčani bi jih pa seveda radi prekosili in hočejo napraviti nebotičnik s 27 nadstropji, samo da nimajo še potrebnega drobiža.”


Vrhnja nadstropja so bila že od samega začetka namenjena gostinski dejavnosti, a je ta ob koncu 90. let zamrla, po temeljiti prenovi leta 2010 pa so ta nadstropja spet odprli. Zahvala za to je šla avstralskemu podjetniku slovenskega rodu Anthonyju Tomažinu, ki je leta 2007 od Kapitalske družbe na dražbi kupil zgornja štiri nadstropja. Prenova je potekala v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Nebotičnik je namreč kot kulturni spomenik državnega pomena od leta 2003 zaščiten v celoti, tudi prvotna notranja oprema in gostinska namembnost vseh poslovnih prostorov na vrhu.


Danes je v zgornjih nadstropjih Nebotičnika, ki je opevan tudi v skladbi skupine Bele vrane Mala terasa, obnovljena kavarna in restavracija. Nekaj stanovanj v spodnjih nadstropjih so predelali v pisarne, sicer pa v njem, tako kot je bilo predvideno že pred 80 leti, delujejo različne trgovine, uradi in podjetja.


O arhitektu Vladimirju Šubicu


Nebotičnik, ki so ga gradili med letoma 1930 in 1933, je bil seveda triumf Šubičevega opusa in obenem je bila to stavba, ki je po zapisu umetnostnega zgodovinarja Frana Šijanca “vrgla iz ravnodušja vso tedanjo Ljubljano”. Obenem je 70 metrov visoki Nebotičnik razdelil javnost na dva tabora: prvi je navdušeno pozdravljal velemestni nebotičnik, drugi pa je nebotičniški kolos sredi stare baročne silhuete obsojal in menil da Ljubljana takega amerikaniziranega “udarca s pestjo” ne prenese. S tem ‘amerikaniziranim’ objektom je Vladimir Šubic nekoliko razširil obzorja slovenske arhitekture, ki je bila sicer v prvi polovici dvajsetega stoletja tako ali tako vezana na tuje vzore, vendar pa so bili ti pretežno vezani na srednjeevropsko kulturno območje. Kot v besedilu Med izročilom funkcionalizma in (post)modernistično razgradnjo piše Stane Bernik, so se vsi ključni slovenski arhitekti šolali v tujini: “pri Petru Behrensu na Dunaju Ivo Spinčič, Jože Mesar in nekaj časa Feri Novak, z Dunaja sta prišla z diplomo prav tako Jože Sivec in Ivo Medved, iz Prage Vladimir Šubic in Stanislav Rohrman (diplomiral pri Vurniku), in Ljubo Humek, nekateri so študirali v drugih evropskih centrih”.


Kot že omenjeno, je Šubic študiral v Pragi, njegovo zanimanje za Ameriko in za vse preboje v tehnološkem razvoju, ki so se vrstili onkraj velike luže, pa je pomembno določalo njegovo delo že dolgo, preden je bil položen temeljni kamen Nebotičnika. Vladimir Šubic je namreč svoje delo vedno pojmoval v inženirskem smislu; arhitekturo je razumel kot upravljanje novih gradbenih tehnik, ki so nujno vpete v družbeni kontekst svojega časa. Ni bil avantgardist v smislu umetniških avantgardistov, katerih navdušenje nad tehniko se je povezovalo z zastavljanjem ‘velikih vprašanj’ in iskanjem še večjih odgovorov nanje. Šubicu ni šlo za duhovno prenovo, ampak predvsem za kar najbolj načrtno izrabo vseh tehnoloških novosti.


Varnost Nebotičnika


Navdušenje za tehniko se je pri Šubicu povezovalo tudi z njegovo željo po preciznosti in varnosti. Ta se je med drugim izrazila tako, da je pri izračunavanju statičnih računov za Nebotičnik ukazal uporabiti kompleksnejšo japonsko namesto bolj poenostavljene evropske metode, saj je želel zgraditi proti potresu kar najbolj odporno stavbo. Bistvena razlika med metodama je bila ta, da se je pri evropskem postopku upoštevalo polno obremenitev le spodnjih in zgornjih nadstropij, pri japonskem pa se je morala predpostaviti polna obremenitev vseh nadstropij. Rezultat Šubičeve ‘kaprice’ je, da je tako imenovani sigurnostni faktor pri Nebotičniku okoli 35-kratni, medtem ko je bil v tridesetih po zakonu predpisan le 15-kratni faktor.

Nebotičnik ni bil edina Šubičeva zgradba, ki je predstavila inženirsko novost v gradnji. Tako je bila Grafika oziroma stavba ob koncu Miklošičeve ceste in obenem nasproti Plečnikove Vzajemne zavarovalnice prva skeletna stavba pri nas. Stavba je bila tudi v oblikovnem smislu nekaj posebnega, saj je v Miklošičevo cesto vnesla še večjo disonanco kot prav tako Šubičeva Delavska zbornica. Popolnoma prazna, bela fasada v zgornjih dveh nadstropjih je bila v svojem času videti kot grozeč nepopisan list, ki pa ne dopušča odprave te groze, saj po njem v skladu z načeli novoveške arhitekture s kredom Adolfa Loosa na čelu sploh ni dovoljeno pisati.


Mali Nebotičnik – ste vedeli?


Mali Nebotičnik je poslovno-stanovanjska zgradba, ki se nahaja na križišču Igriške in Gregorčičeve ulice (Ljubljana).
Zgradba, delo arhitekta Hermana Husa, je izoblikovana iz dveh krakov ob ulicah ter vogalnega stolpiča; zgradba je najbolj znana po vogalu, ki je najvišji del celotne zgradbe in je oblikovan kot izobčena prizma.

Stavba je bila zgrajena leta 1933, pri čemer je bilo potrebno načrt zgradbe prilagoditi Igriški ulici, ki poteka diagonalno na Gregorčičevo ulico. Ob izgradnji je veljala za visoko-standardno zgradbo; tako je med prvimi zgradbami v Ljubljani imela dvigalo, pri čemer so bila stanovanja oblikovana z večjim prostorskim obsegom. Že od začetka so se v pritličju nahajali lokali, medtem ko pa so spremenili zasnovo strehe: sprva so bile na njen terase, nato pa so jo preuredili v ateljeje s stanovanji. Na fasadi zgradbe se nahaja tudi vogalni kip Mati z otrokom, delo kiparja Franceta Kralja.

V zgradbi so živeli naslednji znani ljudje: slikar France Godec, umetnica Eta Sadar Breznik, prof. Jožko Prezelj, ravnatelj Josip Reisner, Osip in Helena Šest, arhitekt Vinko Glanz, igralec Edvard Gregorin, prevajalka Meta Sever, arhitekt Janez Žan, arhitekt Matija Stupica, oblikovalci Luka Žan, Matevž Medja, Barbara Stupica in Evita Lukež, urednik Bogdan Capuder, igralke Vida, Katja in Barbara Levstik, glasbeniki Peter Bedjanič, Igor Ozim in Romeo Drückner,…


Viri:

http://www.ljubljana.si/si/mol/novice/81117/detail.html

http://sl.wikipedia.org/wiki/Neboti%C4%8Dnik,_Ljubljana

http://www.24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/sva-sla-na-malo-teraso-ljubljanski-neboticnik-praznuje-80-let.html

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/vladimir-subic-od-triumfa-z-neboticnikom-do-smrti-med-mladinskimi-brigadami/229092

http://sl.wikipedia.org/wiki/Mali_Neboti%C4%8Dnik,_Ljubljana


Slika:

http://www.google.si/imgres?imgurl=http://www.kongres-magazine.eu/wp-content/uploads/2010/07/Neboti%C4%8Dnik,%2520D.%2520Wedam.JPG&imgrefurl=http://www.kongres-magazine.eu/sl/2010/06/neboticnik-ljubljanski-feniks/&h=4288&w=2848&sz=7435&tbnid=4zKQY1xVP60RqM:&tbnh=99&tbnw=66&prev=/search%3Fq%3Dneboti%25C4%258Dnik%26tbm%3Disch%26tbo%3Du&zoom=1&q=neboti%C4%8Dnik&usg=__sHyN_E_PxNev3W9ssIHYjv46gJ4=&docid=YyZyiC4HRPR6XM&sa=X&ei=2swtUeuVMKH80QWRpICgAQ&ved=0CEIQ9QEwAw&dur=2815