“Napoléon I le Grand”

Prepustimo se zapiskom zgodovine in v tokratnem sestavku spoznajmo Napoleona Bonapartea, sina uradnika plemiškega rodu na Korziki, ki je, kljub svoji nizki rasti in skromnim 151 centimetrom, veljal za velikega.
Napoléon je bil učinkovit vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa je postal prvi cesar Francije z imenom »Napoléon I le Grand«, Napoleon I »Veliki«, njegova vladavina pa je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini zahodne in srednje Evrope, veljal pa za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«.
Po končani vojaški šoli je kaj hitro pokazal svoje izjemne sposobnosti vojskovanja in po prvem zavzemu pristanišča Toulon je s komaj 24 leti visoko napredoval. Sledile so njegove zmagovalne bitke in z bliskovito vojno je kmalu osvojil severno Italijo in postal francoski nacionalni junak.
Leta 1797 je francoska vojska prvič zakorakala v smeri Dunaja, na tej poti pa so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano in Celovec. Med slovenskim prebivalstvom je to izzvalo veliko paniko. Vsi so se bali francoskih »prekucuhov« in »jakobincev« ter bežali s svojih domov. Sam Bonaparte je zato s pomirjevalnimi razglasi ljudi prepričeval, naj se vrnejo domov.

Foto: Wikipedia

Foto: Wikipedia



Po sklenjenem premirju z Avstrijo so se začeli Francozi umikati proti Italiji, na svoji poti v Trst pa se je 28. aprila Bonaparte ustavil v Ljubljani. Prvo srečanje Slovencev s francosko vojsko, ki ga v “Lublanskih Novicah” popisuje Vodnik, se je kljub nekaterim incidentom na splošno dobro izteklo. Tako so zapisali:
»General Bonaparte je prišel danes v Ljubljano. Za Francozi gre cesarskih 24 tisoč mož, da se bodo spet po cesarskih deželah razdelili. Francozi pak idejo domu. Cesar je dal povelje, da Francozi smejo pri nas konj kupiti, karkoli jih hote. General Bonaparte je v Ljubljano prišel zjutraj ob osmih, je počival do pol enajstih, generale predse pustil, z njimi od poldne kosil ino se ob dveh popoldne dalje po tržaški cesti peljal. Prebivališče je vzel v škofiji ino ljudem se pri oknu pokazal. Je truden videti, vendar pravijo, da ima trdno zdravje. Po Gorenjskem je bilo prve dni tistega tedna zapovedano, da morajo kruh za cesarske vojščake peči, kateri čez Ljubelj na Kranjsko pridejo. Francozi niso nič polomili ino nič poškodovali, kurili ino kuhali so zunaj cerkva. Kar se je kaj drugega ali hudega ali dobrega od času te vojske po naši deželi godilo, bodemo po priložnosti popisali, kadar bomo resnico zvedeli, kako se je godilo. Temčasi je to res, da vsaka vojska je vselej več hudega kakor dobrega storila.«

Foto: myartprints.co.uk

Foto: myartprints.co.uk



S francosko zasedbo je Ljubljana med leti 1809 in 1813 postala središče Napoleonovih Ilirskih provinc. Iz te dobe je značilna zasnova Ljubljane kot zelenega mesta. Ob koncu 18. stoletja so namreč že podrli mestno obzidje, obenem pa so se začeli odpirati meščanom dotlej zaprti plemiški vrtovi in parki. Najdaljši drevoredi so bili zasnovani v Tivoliju; načrte je naredil francoski inženir. Ob robu mesta so zasadili prvi botanični vrt, ob kongresu svete alianse pa je v Ljubljani nastal tudi Kongresni trg, ki ga – po francoskih zgledih – križajo poti z drevoredi v obliki zvezde.
Vlada v Franciji je tako uspešnega vojskovodjo potrebovala za širjenje svojih meja in tako je poslala Napoleona v Egipt, kjer pa je bil poražen. Po porazu se je sicer vrnil v Francijo, tam pa izvedel državni udar, odstavil direktorij in razglasil, da je francoska revolucija končana. 1799 postane prvi dosmrtni konzul Francije, 5 let za tem pa se razglasi za cesarja Francozov. S cesarskim nazivom je skušal Napoleon pokazati, da bo nadaljeval tradicijo rimskih cesarjev in Karla Velikega, centraliziral je državno upravo, vse odnose je urejal Napoleonov civilni zakonik, in tako je Napoleon ne le naredil, temveč tudi pomenil enega najpomembnejših zakonodajnih dejanj v zgodovini človeštva.
Leta 1812 je vladal večini zahodne in srednje Evrope, ko se je odločil za pohod velike armade v Rusijo, kjer je doživel popoln polom. Leta 1813 so ga združene sile Avstrije, Prusije in Rusije premagale v t .i. bitki narodov pri Leipzigu in Napoleon je moral odstopiti. Pregnan je bil na otok Elbo, a je kmalu pobegnil in se za sto dni vrnil v Pariz. Sledila je bitka pri Waterlooju, ki jo je junija 1815 izgubil in zato so ga izgnali na odmaknjen otok Svete Helene, kjer je zastražen živel do svoje smrti leta 1821.
Napoleon Bonaparte je z žarom mladostnega erosa bliskovito ustvaril vojaško in politično kariero. Osvojil je Evropo, postal cesar Francozov in njegova trobojnica se je vila po vseh evropskih prestolnicah. Vendar je bil njegov zaton neizogiben – kot zaton številnih imperatorjev pred njim. Ponižanemu in izgnanemu na Sv. Heleno se je reka njegovega življenja počasi porazgubila v širjavah Atlantskega morja.

Foto: ranker.com

Foto: ranker.com



Za hip potegnimo vzporednico s sodobnostjo, kjer si je italijanski premier Berlusconi, ki je že od nekdaj rad v družbi imenitnih ljudi in stvari, omislil nakup postelje, ki je nekoč pripadala samemu Napoleonu. Naročil je, naj posteljo z baročnimi okraski in orlovskimi glavami razširijo, tako da mu bo bolj ustrezala. Hja, roko na srce, niti en niti drug se ne moreta pohvaliti z veliko centimetri. Po velikosti Napoleonove postelje, ne bi mogli trditi, da je bil velik. Po neki zgodbi, na to temo, naj bi njegov oficir, ko ga je srečal v knjižnici in videl da se imperator trudi pobrati neko knjigo iz visokega regala, rekel, da mu bo on z zgornje police pobral knjigo, ker je on večji od njega. Napoleon ga je takoj popravil, da on ni »večji« od njega, ampak samo daljši.

Berlusconi, ki se rad primerja s pomembnimi je visok okoli 165 centimetrov, z višino pa se v teh časih ne more pohvaliti niti Napoleonov t.i. naslednik, francoski predsednik Sarkozy, ki v višino meri komaj 167 cm. Kot nekakšno tolažbo francoski mediji omenjajo, da so tudi veliki voditelji, kot je bil Napoleon Bonaparte, bili majhne rasti. Slaba tolažba za Sarkozyja, saj je bil Napoleon – po navedbah francoskih medijev – za 5 centimetrov višji od njega.
Za konec se pomudimo še za hip pri ugibanem koncu Napoleonovega življenja, za katerega se je vrsto let ugibalo, da se je zaključilo zaradi zastrupitve z arzenom. Zadnje ugotovitve kažejo, da temu ni tako, saj je bila visoka raven tega strupa v laseh v tistem času nekaj povsem običajnega. Raziskava je namreč pokazala, da so imeli ljudje pred dvema stoletjema v laseh 100-krat višjo koncentracijo arzena, kot jo imamo danes. Toksične količine arzena v telesu v tistih časih torej niso bile nič nenavadnega. O Napoleonovi smrti pri 51 letih tako obstaja več teorij in pri tem bo danes tudi ostalo.

Irena Mraz