Na posvetu urada za mladino danes spregovorili o sovražnem govoru

Urad RS za mladino je za izobraževalce, mladinske delavce, mlade in tudi širšo javnosti danes pripravil posvet na temo preprečevanja sovražnega govora med mladimi. O sovražnem govoru in tudi tem, kakšne posledice lahko ima in kako se nanj odzvati, so spregovorili na okrogli mizi, predstavili pa so tudi nedavno izdan priročnik Zmoremo!

Omenjeni priročnik s podnaslovom Ukrepanje proti sovražnemu govoru skozi nasprotne in alternativne naracije, ki ga je v originalu izdal Svet Evrope, je po besedah Simone Muršec, moderatorke današnjega dogodka, orodje za vse, ki delajo znotraj polja dela z mladimi, tako v formalnem izobraževanju, predvsem pa v polju mladinskega dela in neformalnega izobraževanja.

Priročnik jim ponuja načine, kako lahko mlade podpreti pri soočenju s predsodki, ki so pogosto razlog za pojav sovražnega govora. Po njenih besedah namreč priročnik nudi konkretne primere in nasvete, kako se lahko spoprimemo s sovražnimi sporočili in komunikacijami. Usmerja pa tudi “k iskanju alternativ, v spreminjanje naracij in sporočil skozi strpno komunikacijo in razbijanje stereotipov o drugih in drugačnih”.

Udeležence današnjega posveta sta uvodoma pozdravila minister za izobraževanje Jernej Pikalo in v. d. direktorja urada za mladino Tin Kampl. Minister je poudaril, da se je treba zavedati, da “v javnem prostoru z besedami delamo dejanja”, prostor definiramo in oblikujemo. Kot je dejal, je sovražni govor problematičen tudi zato, ker mu sledijo dejanja, ki v naš prostor več ne sodijo.

Opozoril je na algoritme na družbenih omrežjih, ki so narejeni tako, da se vedno bolj zapiramo v ozke skupine enako mislečih in s tem postajamo oddaljeni od drugače mislečih v isti družbi. “Če imate negativna mnenja o nekom drugem, tovrstni algoritmi le še spodbujajo, da ne vidite drugih alternativnih naracij,” je dejal Pikalo. Prav zato je po njegovih besedah dober priročnik, ki uči alternativne naracije, uči, kako se obraniti, razmišljati, kako razbijati mite, sovražni govor.

“Ko govorimo o sovražnem govoru, je zame začetek, da gre za sovraštvo do nekoga ne zato, ker nam je naredil nekaj slabega…, ampak ker je drugačen,” je dejal direktor direktorata za demokratično participacijo pri Svetu Evrope Matjaž Gruden. V ilustracijo mladim pa je kot primere te drugačnosti navedel, da je nekdo druge starosti, hodi ali pa ne na določeno šolo, je ali ni iz Ljubljane, navija za določen klub ali pa ne, ima drugačno barvo kože, je drugačne vere ali pa prihaja od drugod.

Sovražni govor je po njegovih besedah zelo pogosto nekaj načrtovanega, naklepnega, indoktrinacija z idejami, katerih najpogostejša tarča so pogosto prav mladi. Gruden poudarja, da se je na pojave sovražnega govora treba odzvati. Kriminalizacija sovražnega govora je po njegovem mnenju skrajen ukrep, bistveno bolje za demokracijo pa je, če se je družba zmožna na sovražni govor odzivati skozi družbeno politično reakcijo. Ni pa ta dovolj pri delu sovražnega govora, ki ščuva k nasilju in lahko do njega pripelje.

Tudi državna sekretarka z ministrstva za izobraževanje Martina Vuk je mnenja, da bo le ustrezna in širša družbena reakcija spodbudila ničelno toleranco do sovražnega govora. Po njenih besedah se ne smemo ujeti v relativizacijo vsega, kar se dogaja, v postopno sprejemanje, da je vse sprejemljivo, običajno in počasi normalno.

Kot je opozoril direktor Mirovnega inštituta Iztok Šori, se je skozi zgodovino pokazalo, da lahko sovražni govor vodi do najhujših oblik nasilja, pri čemer je kot primer izpostavil nacistično propagando. Omenil pa je tudi primere iz bližje preteklosti. “Po izvolitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, po brexitu – v obeh primerih je šlo za kampanje, ki so bile nestrpne – so v Ameriki in Veliki Britaniji opazili tudi porast rasističnih napadov na posameznike in posameznice, ki pripadajo manjšinam,” je navedel Šori.

“Imamo cel kup zgodovinskih lekcij, ki bi jih kazalo vzeti kot take,” je menila tudi soavtorica priročnika Zmoremo! Nina Perger, sicer mlada raziskovalka na centru za socialno psihologijo fakultete za družbene vede. Zdi se ji, da na te lekcije vedno znova pozabljamo in se vsakič znova prepričujemo, da se nam to ne more zgoditi. Pri tem je opozorila, da se dogodki takih razsežnosti nikoli kar ne zgodijo, ampak je predhodno cel kup nekih mikrodogodkov, mikropraks, ki jih napovedujejo.